Barvne troživke

Objavljeno: 30.1.2018 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mali test | Revija: Februar 2018

Čeprav svet vedno bolj brede v digitalne poslovne vode, so laserski tiskalniki za večino podjetji izredno pomemben člen v poslovni verigi.

Že leta pišemo o vzponu digitalnih tehnologij, ki omogočajo, da znižamo odvisnost in potrebo po tisku. Obenem tudi ves ta čas pišemo o tem, da se premik dogaja razmeroma počasi in je v večini podjetij še vedno veliko zaposlenih, ki si svoje delo težko predstavljajo brez pomoči tiskalnika. Največkrat delajo v računovodstvu in tajništvu, kjer kljub vzponu integriranih dokumentnih sistemov hitro potrebujemo dokumente v fizični obliki.

Ti digitalni sistemi so resda vedno zmogljivejši, z njimi se ukvarjajo tudi izdelovalci tiskalnikov, saj so slednji pač eden izmed členov v verigi ustvaritve in obdelave dokumentov. Zmogljivejši tiskalniki, namenjeni podjetjem, ponujajo veliko možnosti za priklop v obstoječe sisteme in za optimizacijo delovnih tokov. V nekaterih primerih omogočajo tudi resnejše posege prek namensko razvitih aplikacij in vmesnikov za delo z obstoječimi poslovnimi aplikacijami.

Med drugim ti tiskalniki omogočajo priklop in upravljanje prek uveljavljenih sistemov – denimo LDAP ali Microsoftovega Active Directory ter dostop in upravljanje dokumentov prek protokolov, kot sta WebDAV in SOAP, poleg vseh drugih možnosti priklopa in dela z omrežji in protokoli.

V praksi lahko tako na daljavo upravljamo tiskalnike, nastavljamo določene pravice za uporabnike, dostop do lokacij v našem omrežju in dostop do konkretnih dokumentov. Tiskalnike (in v primeru teh večopravilnih naprav tudi vgrajene optične bralnike) lahko povežemo z obstoječimi aplikacijami, denimo računovodskimi aplikacijami, aplikacijami za upravljanje zalog in sistemi za upravljanje dokumentov in datotek. Pri tiskalnikih tako delo še olajšajo vedno večji barvni zasloni, občutljivi za dotik, ki so v zadnjih letih večinoma nadomestili majhne, črno-bele zaslone stanja na starejših napravah.

Opažamo sicer, da se prodaja tiskalnikov kljub vsemu nekoliko upočasnjuje. Najbolj pri domačih uporabnikih, kjer se vidi le vpliv tako pametnih telefonov kot vedno bolj razširjenih spletnih storitev. Če smo nekoč le kdaj pa kdaj natisnili kakšne fotografije (denimo za delitev s starejšimi družinskimi člani), danes te fotografije počivajo na spletnih dverih (v katere so se pogosto včlanili tudi prej omenjeni starejši družinski člani).

Podobnih primerov je res veliko, tudi razni seznami, karte za prireditve, navodila in vse drugo, kar smo včasih natisnili, smo se zdaj navadili shranjevati v pametni telefon. Pogosto potrebo po tisku imajo sicer gospodinjstva s šolajočimi se otroki. V nekaterih primerih se tudi šolski sistem seli v digitalno dobo in učenci svoje delo oddajo po spletnih poteh (predvsem elektronski pošti), a pogosta je tudi zahteva po oddaji nalog v natisnjeni obliki.

Pri podjetjih je zgodba nekoliko drugačna. Kot rečeno, tam pogosto ni druge izbire kot uporaba tiskalnika. Opisani dokumentni sistemi sicer pomagajo, da je nekoliko manj odvečnega tiska, a se na marsikaterem področju stvari kljub vsemu premikajo počasneje. Opisani sistemi pa tudi ne koristijo manjšim podjetjem, ki nimajo opravka s tako velikim številom dokumentov, in takih sistemov enostavno ne potrebujejo ali jih stroškovno ne morejo opravičiti.

Se je pa med poslovnimi uporabniki v zadnjih letih povečala priljubljenost najema tiskalnikov. To se dogaja tako pri velikih podjetjih kot pri manjših z le nekaj zaposlenimi. Ponudnikov je kar veliko, na voljo je tudi širok nabor različnih tiskalnikov.

Logika je preprosta – najemniku ni treba vnaprej plačati stroška naprave, še pomembneje pa je, da se mu ni treba praktično nič ukvarjati s samo napravo. Kakorkoli sodijo tiskalniki med najpočasneje napredujoče naprave, še vedno terjajo kar nekaj dela in pozornosti. Od samih nastavitev in ukvarjanja z gonilniki pa do morebitnih fizičnih težav je koristno, če imamo nekoga, na kogar se lahko pri tem obrnemo. Večja podjetja imajo sicer tudi svojo podporo IT, a je pogosto bolj smotrno, da se s tiskalniki (in optičnimi bralniki v primeru večopravilnih naprav) ukvarjajo tisti, ki se na te naprave res spoznajo. Strošek izposoje se tako hitro pokrije s privarčevanim časom in energijo.

Tudi na drugi strani je logika jasna – podjetja, ki izposojajo tiskalnike, se na delo z njimi spoznajo. Imajo dober dostop do uvoznikov in distributerjev, včasih je vloga distribucije in izposoje celo ena in ista. Tudi pri samih napravah je izbira v takem primeru drugačna – podjetje, ki kupi tiskalnik z namenom oddaje naprej, bo imelo manjše pomisleke pri začetni ceni nakupa same naprave, a bo strmelo k čim nižji ceni izpisov.

Če razmišljamo o izposoji tiskalnika, se izplača narediti izračun, ali se nam to dejansko obrestuje ali ne. Kot rečeno, bomo v tem primeru resda privarčevali čas in si prihranili morebitne težave, a to je manj otipljivo. Ponudnikov na tem področju je tudi pri nas kar nekaj.

Občasno nas še vedno kdo vpraša, ali si nemara ni smotrneje omisliti cenejšega brizgalnega tiskalnika. Ti so praktično zgolj večopravilni, torej ponujajo tudi optično branje in kopiranje, obenem pa so cene naprav občutno nižje od laserskih modelov (sploh barvnih). Po našem mnenju se laserski modeli bistveno bolje obnesejo, saj je z njimi manj težav (sploh na malo daljši rok), imajo daljšo življenjsko dobo in boljše gonilnike. Izjema so morda le gospodinjstva, ki bi si kdaj želela tudi natisniti kakšne fotografije in se jim zdi cena nakupa tiskalnika kljub vsemu pomembnejša od preostalih dejavnikov.

Kaj smo preizkusili

Tokrat smo se lotili manjšega pregleda večopravilnih barvnih laserskih tiskalnikov. Gre za najbolj fleksibilne naprave, ki lahko v eni enoti pokrijejo veliko število potreb. Četudi bi v osnovi potrebovali le črno-beli tiskalnik, se hitro zgodi, da si kdaj pa kdaj le zaželemo tudi barvnega izpisa (to lahko sicer pogosto tudi omejimo glede na uporabnika). Hkrati je možnost optičnega branja in kopiranja pogosto enako pomembna kot samo tiskanje.

Naprave načeloma ločimo v dve skupini po ceni – za cenejše imamo tiste, ki stanejo do 600 evrov, dražje od tega pa označujemo za dražje naprave. Res je sicer, da je mogoče pri praktično vseh teh modelih dodati še kak predal in vmesnik. To seveda dvigne ceno naprave, a v primeru preizkusa praviloma operiramo le z osnovno napravo, torej brez dodatnih vmesnikov, predalov in drugih razširitvenih modulov. Hkrati podjetja pogosto ponujajo več modelov, ki so praktično enaki, a se ločijo le po eni ali dveh funkcionalnostih – recimo, da nimajo barvnega zaslona, občutljivega za dotik, temveč manjši, črno-beli zaslon, ki ga upravljamo z okoliškimi tipkami.

Ti večopravilni tiskalniki so vsi razmeroma veliki in težki, vsi ponujajo samodejne podajalnike za potrebe optičnega branja in kopiranja. Hkrati ponujajo tudi faks. Ta je sicer že v resnem zatonu, a  zna biti za koga vendarle tudi še uporaben. Dražji, zmogljivejši modeli so praviloma tudi fizično nekoliko večji, a res ne moremo za nobeno izmed preizkušenih naprav trditi, da je majhna. Enako velja pri teži, najtežji preizkušeni model, Canonov ImageRunner Advance C256i, je z 49 kilogrami že terjal več spoštovanja in pazljivosti pri premikanju.

Omenjeni Canon je bil tokrat tudi edini, ki je imel predal za več kot 250 listov, kolikor je očitno standardno. V osnovi ima namreč predal za 550 listov. Seveda imamo pri vseh preizkušenih tiskalnikih tudi možnost razširitve z dodatnimi predali. Po en dodatni predal (za 250 listov) lahko dodamo pri HPjevem LaserJetu M477fdw in Kyocerini M5526cdw, rekorderja sta pri tem Brotherjev MFC-L9570 in Canonov C256i. Prvi ima skupno zmogljivost do 2380 listov, drugi pa do 2300 listov. V takih primerih gre seveda za povsem samostojni napravi, brez dodatnih predalov pa lahko vse preizkušene naprave načeloma postavimo na pisalno mizo, le prostora bodo terjale razmeroma veliko, več, kot smo vajeni pri osnovnejših domačih modelih.

Pri vmesnikih ni bilo večjih presenečenj, vse preizkušene naprave ponujajo tako klasični vmesnik USB kot tudi žični omrežni vmesnik. Ti vse bolj podpirajo tudi gigabitne hitrosti prenosov, a to po našem mnenju ni ključnega pomena. Razen HPjevega M477fdw ponujajo vsi tudi gostiteljski USB, na katerega lahko priključimo dodatne naprave, denimo ključe USB, zunanje diske in bralnike pomnilniških kartic. Na te podatkovne nosilce lahko shranimo optično prebrane dokumente, lahko pa tudi tiskamo dokumente neposredno z njih. V tem primeru so podprti najpogostejši datotečni zapisi, denimo .doc, .pdf in .jpg. Dražji modeli imajo tudi že po dva taka vmesnika, tokrat je to veljalo za Kyocerino M6535cidn in Canonov C256i.

Že leta je v tiskalnikih vedno pogostejši tudi brezžični omrežni vmesnik. Ta omogoča dva načina delovanja – prvega kot odjemalec, torej se lahko tiskalnik prek njega priključi v brezžično omrežje. Drugi način pa je kot dostopna točka, v tem primeru se lahko druge naprave (predvsem je to mišljeno za pametne telefone, tablice in tanke prenosnike) priklopijo neposredno na tiskalnik.

Med preizkušenimi modeli so bili brez brezžičnega vmesnika Okijeva MC573dn in MC363dn ter Kyocerin M6535cidn, a je pri vseh mogoče ta vmesnik dokupiti (oziroma je na voljo enak tiskalnik z že vgrajenim brezžičnim vmesnikom). Kyocerin M5526cdw sicer ponuja tudi bralnik pomnilniških kartic SD, to ima tudi Ricohov MPC307SPF. Slednji vsebuje tudi modul za bližnjo brezžično komunikacijo NFC. To si lahko kot dodatek omislimo tudi pri Canonovem C256i in Brotherjevem MFC-L9570CDW, pri obeh ponujajo tudi možnost vzporednega vmesnika IEEE 1284 (kot dodatek je to na voljo tudi pri Ricohovem MPC307SPF). Razen Okijevega cenejšega MC363dn so vsi preizkušeni tiskalniki na sprednji strani imeli barvni zaslon, občutljiv za dotik, omenjeni Oki je imel bolj klasični, črno-beli zaslon.

Tudi pri hitrostih ni bilo presenečenj. Izdelovalci se pri laserskih tiskalnikih že leta držijo razmeroma natančnih nazivnih hitrosti in odstopanj je praviloma zelo malo. Tudi resnega poudarjanja hitrosti ni več, saj je večina laserskih tiskalnikov danes že povsem dovolj hitrih. Razpon na tokratnem preizkusu je bil od 21 strani na minuto pa do dobrih 35 strani na minuto.

Te večopravilne naprave so praviloma sicer nekoliko počasnejše od samostojnih laserskih modelov po enaki ali podobni ceni. To je seveda razumljivo, saj gre tu del cene še za optični bralnik in drugo. A kot rečeno, je tudi dobrih dvajset strani na minuto že dovolj spoštljiva hitrost. Tistim, ki imajo kljub vsemu večjo količino daljših dokumentov, priporočamo izbor nekoliko hitrejšega modela, a je res, da se hitrost praviloma dviguje tudi s priporočenim številom mesečnih izpisov. Povedano drugače, tiskalnik, ki zmore večjo količino izpisov na mesec, bo obenem tudi hitrejši.

Pomembnejše od same hitrosti je to, da se današnji tiskalniki ne ustrašijo tudi zahtevnejših dokumentov. Včasih je bila velika razlika pri hitrosti izpisa med klasično besedilno datoteko in neko bitno sliko (denimo fotografije) ali vektorsko grafiko (poslovni grafi in podobno). Danes ni tako – tiskalniki imajo dovolj zmogljive procesorje in dovolj pomnilnika, da so hitrosti praktično enake. Hkrati so v tem cenovnem okviru praktično enako hitri tako pri barvnem kot črno-belem izpisu.

Najpočasnejši na tem preizkusu je bil sicer Ricohov SPC262SFNW, najhitrejša pa Kyocerina M6535cidn. Kot rečeno, so odstopanja med nazivno hitrostjo in našimi meritvami zelo majhna. Podobno lahko zapišemo tudi pri hitrosti optičnega branja in kopiranja. Naprave se med seboj zelo malo razlikujejo, kot rečeno, so tudi med barvnim in črno-belim izpisom razlike majhne. Na izpis prve strani čakamo nekje od sedem do deset sekund.

Uporaba enote za samodejno tiskanje na obe strani upočasni tiskanje v povprečju za 30 do 50 odstotkov. Čez tiskalnik pač potegnemo polovico toliko papirja, a je treba vsak kos dvakrat ločeno natisniti (torej se po tisku ene strani papir obrne in znova pošlje čez tiskalno pot). Vsekakor je uporaba omenjene enote (s katero so bili opremljeni vsi tiskalniki) učinkovitejša kot morebitni hitrejši izpis.

Nekoliko večje razlike opazimo pri cenah izpisov, so pa obratno sorazmerne ceni naprave – čim dražja je naprava, tem cenejši je izpis. Res so tudi manjša odstopanja – najdražji izpis je imel tokrat HPjev M477fdw. Sledijo Okijev MC363dn, Kyocerin M5526cdw in Ricohov SPC262SFNW pri cenejših tiskalnikih. To velja za črno-beli izpis, pri barvnem pa se slika nekoliko obrne, tam je Okijev MC363dn dražji od HPjevega modela.

Tudi pri dražjih velja, da imajo dražji modeli cenejši izpis. Iz povprečja štrli le Canonov C256i, ki ima z velikim naskokom najcenejši izpis na tokratnem preizkusu. Po vrsti sicer gredo od Okijevega MC573dn, ki ima najdražji izpis, a gre za najcenejšo napravo, sledijo Kyocerina M6535cidn, Brotherjev MFC-L9570CDW in Ricohov MPC307SPF (ob že omenjenem Canonu).

Preizkus je pokazal, da so razlike med napravami vezane na samo ceno naprave. Vse imajo vse tiste osnovne funkcije, ki jih potrebujemo, torej samodejni podajalnik, tisk na obe strani in podobno, vse ponujajo poleg USBja tudi omrežni vmesnik in še kaj zraven (brezžični vmesnik, USB host itd.). Pri nobeni nismo imeli težav z gonilniki, v vseh primerih smo jih sicer brez težav prenesli iz spleta (tudi če smo jih dobili na priloženem CDju).  

Z dvigom cene se zvečajo hitrosti in znižajo stroški izpisa, obenem se tudi dvigne priporočena mesečna obremenitev. Ob tem ni naprave, ki bi kakorkoli štrlela iz povprečja. Zato smo se tokrat  odločili, da ne podelimo nagrade zlati Monitor, saj je vsaka naprava po svoje povsem solidna.

Tistim, ki bolj redko potrebujejo tak tiskalnik, lahko mirno priporočimo najcenejšo napravo s tokratnega preizkusa, Okijev MC363dn. Če bi si želeli že vgrajeno povezavo WiFi, je za nekaj deset evrov tudi Kyocerin M5526cdw odlična izbira. Z višjimi cenami pridemo predvsem do cenejšega izpisa. Pri dražjih modelih se je, vsaj po naših ocenah, najbolje izkazala Kyocerina M6535cidn, a tudi tu so razlike majhne.

 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki