Objavljeno: 26.4.2022 | Avtor: Tamara Harb | Monitor Maj 2022

Ali je omejevanje časa pred zasloni preživeti koncept?

Sonia Livingstone, profesorica na londonski univerzi London School of Economics and Political Science, ki se zadnja leta ukvarja predvsem z otrokovimi pravicami v digitalni dobi, izpostavlja, da je razmišljanje o uporabi zaslonov, ki je osredotočeno zgolj na čas, zastarelo, saj izhaja iz časov, ko so bili zasloni namenjeni le zabavi.

S tem seveda ne zanika težav, s katerimi se na spletu srečujejo otroci in mladostniki, ampak le opozarja na drugačen fokus ter zato drugačen pristop k dojemanju uporabe zaslonov. Dandanes so zasloni namreč povezani z delom, s šolo, s komunikacijo, z iskanjem podatkov in s hobiji, zaradi česar jih težko gledamo zgolj skozi časovno plat uporabe. Mladostniki in otroci na njih počnejo marsikaj – berejo knjige, igrajo igre, se pogovarjajo s prijatelji, se učijo igranja inštrumenta, za sprostitev pogledajo serijo, programirajo, ustvarjajo, uresničujejo svoje poslovne ideje – in tako v ospredje stopata vsebina in kontekst. Na spletu zadovoljujejo svoje potrebe, in kot je v pogovoru za CNN opozorila Alexandra Hamlet, psihologinja iz New Yorka, če jim vzamemo pametne telefone in družabna omrežja, tvegamo, da bomo spodkopali njihove socialne vezi, odnose in občutek samostojnosti.

Čas, preživet pred zasloni, pa ostaja netilec sporov med starši, ki jih skrbijo prekomerna raba in morebitne negativne posledice ter otroci oziroma mladostniki, ki na spletu preživijo vse pomembnejši del svojih družbenih življenj. In bodimo odkriti, staršev ne skrbi zaman, saj problemi na spletu obstajajo in ni jih malo, a kot v svojih zapisih pogosto opozarja profesorica Livingstone, ki je med drugim sodelovala tudi pri pripravi splošnega komentarja številka 25 o otrokovih pravicah v digitalnem okolju, omejevanje časa ne preprečuje drugih problemov. Na nekatere najbolj pereče probleme je v pogovoru, ki so ga organizirali v Zavodu Vsak v sodelovanju z Inštitutom Državljan D in Inštitutom za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ponovno opozorila tudi žvižgačka Frances Haugen, ko nas je opomnila, da o tem, kakšna vsebina se prikazuje uporabnicam in uporabnikom, odločajo algoritmi, ki sistematično izpostavljajo vsebine, na katere bodo tudi mladi bolj verjetno kliknili, jih komentirali ali delili, četudi so škodljive. Korporacije, kot je Meta, želijo obdržati našo pozornost, otroci in mladostniki pa so izjemno zanimiv in velik trg.

Nadzor proti demokraciji

Družbena omrežja so nedvomno prostor druženja, saj, kot je na posvetu Izzivi slovenskih ustvarjalcev digitalnih vsebin za najmlajše izpostavila avtorica knjige Mladost na zaslonu dr. Tanja Oblak Črnič, študije razkrivajo, da se nekaterim otrokom krči čas, ko so lahko sami ali brez nadzora odraslega. Imajo namreč natančno določen urnik, ki vključuje šolo, hobije in aktivnosti, kjer so vedno pod nadzorom, zato za preživljanje prostega časa brez nadzora odhitijo, na primer, na Tiktok. Družine uporabljajo različne pristope, nekatere uvajajo bolj, druge manj demokratična pravila o uporabi zaslonov, a še vedno so po večini bolj pozorne na čas kot na vsebinsko uporabo. Če so osredotočeni na čas uporabe, starši za omejevanje dostopa uporabljajo tudi tehnološke rešitve, a kot opozarja Rok Gumzej, svetovalec centra LogOut, otroci pri 12 letih ali pa že prej zlahka na spletu poiščejo kratek video z navodili, kako to onemogočiti, tako da včasih starši niti ne vedo, da so otroci zaobšli nadzor. Gumzej še dodaja, da po 14. letu postajajo mladostniki vsebinsko gledano samostojni uporabniki in uporaba tovrstnih rešitev nima smisla, saj bodo zmogli razumno stopati po spletu, če je bila e-vzgoja do te točke dobra.

Gumzej sicer izpostavlja, da je omejevanje časa vseeno smiselno, saj imajo otroci zaradi tega, ker se še razvijajo, večje težave s samonadzorom in torej s tem, da bi sami omejevali uporabo. To še toliko bolj, ker so mnoge naprave in splet zasnovani tako, da nas pritegnejo in čim dlje zadržijo. A pri tem opozarja na pomembnost razlikovanja med različnimi aktivnostmi, torej med zabavnimi, kot sta gledanje Netflixa in igranje iger, ki zadovoljujeta potrebo po zabavi in sprostitvi, in koristnimi aktivnostmi, kot so programiranje, 3D-modeliranje in pisanje.

Starši uporabo zaslonov pogosto omejujejo v skladu s priporočili časovnih omejitev za posamezne starosti. Tako sta Sonia Livingtsone in Alicia Blum-Ross, avtorici knjige Parenting For A Digital Future, v intervjujih z mnogimi družinami v Londonu celo ugotovili, da družine smernicam o časovni omejitvi pogosto slepo sledijo, čeprav niti ne vedo, od kod izvirajo. Avtorici v enem od svojih zapisov poudarjata, da časovne smernice starše napeljujejo k restriktivnemu omejevanju, ki ne poskrbi za varnost otrok niti jim ne omogoča spoznavanja priložnosti na spletu. Merjenje časa, preživetega pred zasloni, je po njunih besedah zgrešeno, saj je otroke treba pripraviti na digitalno prihodnost, in če želimo, da bodo zmogli sprejemati dobre odločitve o svojem ravnanju na zaslonih, morajo biti digitalno vešči.

Da ima vsaka zgodba dve plati in da je pomembno upoštevati kontekst uporabe, pa lepo ponazarja tudi raziskava Common Sense Medie o uporabi medijev pri otrocih v letu 2021, v kateri so ugotovili, da so družabni mediji v času pandemije igrali pomembno vlogo tudi pri ohranjanju dobrega mentalnega počutja. Prek njih so otroci dobili nasvete ali pomoč, ko so jo potrebovali, počutili so se manj osamljeni, dobili so navdih od drugih in lahko so se kreativno izražali. S popolno prepovedjo tako otrokom morda odvzamemo vir, ki jim pomaga pri soočenju z določeno situacijo. Žal seveda, kot je v že omenjenem pogovoru opozorila Frances Haugen, ni vse rožnato, saj imajo, denimo, mladi zaradi Instagrama lahko slabšo samopodobo. Facebookova interna raziskava je celo razkrila, da je Instagram za mlade pravzaprav lahko toksičen, še posebej za dekleta, in da je veliko slabši kot drugi družabni mediji.

Pritisk naj torej ne bo na starših in ustvarjanju panike s časovnimi omejitvami ali na otrocih z nenehnim strašenjem o nevarnostih in zato omejevanjem njihovih pravic ter s tlačenjem v varen mehurček, temveč na platformah in korporacijah, ki morajo prevzeti odgovornost za dogajanje v lastnem prostoru, ki ga nudijo tudi otrokom in mladostnikom.

Splet je svet

Otroštvo je zaradi digitalnih medijev nedvomno spremenjeno, vsesplošna panika, da zasloni škodijo otrokom psihično in fizično, še kar ne poneha, starši pa so pod nenehnim pritiskom kontradiktornih idej, saj skrbijo, da se otroci naučijo digitalnih veščin, a se kesajo, ker jim ne zagotavljajo izkušenj, ki so pogosto zgolj nostalgična predstava njihovega lastnega otroštva.

Digitalni svet otrokom in mladostnikom nudi tudi potencialne prednosti za učenje, komunikacijo in participacijo. Otroci, ki ustvarjajo lastne video vsebine ali se učijo igranja inštrumenta na Youtubu, zadovoljujejo potrebo po prostočasnih dejavnostih tudi na spletu, a inštrument igrajo tudi brez njega. Otroci, ki so prek zaslona v stiku s sorodniki ali kulturo države, kjer imajo korenine, s tem spoznavajo dele sebe. Omejevanje časa brez posluha za kontekst in vsebino omejuje tudi vse našteto.

Rok Gumzej staršem predlaga, da spremljajo otroke in mladostnike ter pokažejo zanimanje za vsebine, četudi se jim morda zdijo »čudne« ali se v njih ne znajdejo, ker se bodo v primeru težav njihovi otroci lažje obrnili nanje, tudi ko bodo najstniki. Dodaja še, če pokažejo zanimanje za njihove spletne aktivnosti, pokažejo tudi zanimanje za njihov svet, ki je za otroke in mladostnike pomemben in kjer prav tako zadovoljujejo svoje potrebe po varnosti, priznanju, prijateljstvu, kjer prav tako iščejo odgovore in vzornike.

Na posvetu Kdo so kršitelji in kaj so najpogostejše kršitve pravic otrok in mladih na internetu? je Marko Puchner iz organizacije Safe.si opozoril, ko otroke spustimo na splet, jih spustimo v javno odprto okolje in jih moramo naučiti digitalne odpornosti, torej, kako se spopadati s tveganji, kako spoznati probleme, kako se zaščititi, kaj storiti, ko pride do problema, in kam se obrniti. Učijo pa se tudi iz izkušenj. Cliff Manning iz organizacije Parent Zone poudarja, ko starši omejujejo dostop do interneta ali naprav ali pa zgolj nadzorujejo otrokove spletne aktivnosti brez aktivne vpletenosti, zmanjšujejo pozitivne učinke uporabe interneta in negativno vplivajo na razvoj otrokovih digitalnih veščin. Med uporabo spleta otroci namreč naletijo tako na tveganja kot priložnosti. Marko Puchner je na že omenjenem posvetu tudi izpostavil, da bi pomagala tudi digitalna in medijska vzgoja v šolah, saj zdaj sistemsko celovitega pristopa medijskega in digitalnega opismenjevanja ni.

Večino problemov, delno tudi prekomerne uporabe zaslonov, kadar ta ni le posledica nekih drugih težav, bi seveda lahko rešile kar korporacije same z odgovornim tehnološkim razvojem, s spoštovanjem t. i. načela Safety by Design, in z zagotavljanjem varnosti otrok na platformah. A žal se korporacije odzovejo le, ko jih k temu prisili regulator ali uporabniki, ker zapuščajo omrežja, čeprav imajo vse vzvode in sredstva, da bi otroke lahko zaščitile. Frances Haugen je na omenjenem posvetu izpostavila: »Ko sem bila zaposlena pri Facebooku, sem videla, kako se Facebook vedno znova spopada s konfliktnim odnosom med dobički in varnostjo. Te konflikte Facebook dosledno razrešuje v korist lastnih dobičkov. Večkrat sem že povedala, da Facebook postavlja svoje astronomske dobičke pred ljudi. In tega ne bo popravil sam. Zahtevati moramo, da se izboljša. Vlade po svetu morajo od njega zahtevati, da to popravi, zahtevati morajo spremembe.«

Tudi zaradi tovrstnih problemov Sonia Livingstone izpostavlja, da sta pomembnejša vsebina in to, v kakšnem kontekstu so mladostniki in otroci v interakciji z njo ter s kom stopajo v komunikacijo preko nje. Če ni računalnika, ni odvisnosti, ni pristopa za zdravo, digitalno veščo prihodnost. Ko je letos februarja na novinarski konferenci vlade Mark Boris Andrijanič, minister brez resorja, pristojen za digitalno preobrazbo, dejal, da osnovnošolci ne bodo dobili digitalnih bonov zaradi opozoril strokovnjakov in organizacij o odvisnosti od zaslonov, ni reševal problema, ampak mnogim osnovnošolcem omejeval dostop do digitalne prihodnosti. Kasneje je vlada to sicer spremenila in so med prejemnike vključili še osnovnošolce zadnje triade, a takšno dojemanje celotne osnovnošolske populacije je površno in ponižujoče ter ni v skladu s sodobnimi pristopi. Kako se bodo odzivali in to dojemali mladi, je odvisno tudi od tega, kakšno podobo ustvarjamo o njih v javnosti. S striktnim omejevanjem časa brez upoštevanja vsebine in konteksta ali celo preprečevanjem dostopa do naprav to heterogeno skupino prepogosto razglašamo za odvisnike. Problemov uporabe in spletnih platform je veliko, a krajši preživeti čas pred zasloni jih ne bo izničil, izbrisal ali poslal v preteklost, bo pa omejevanje uporabe zaslonov zgolj na podlagi časovnih omejitev otrokom in mladostnikom onemogočalo vzpostavitev digitalne odpornosti in veščo digitalno prihodnost.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji