14 avtorjev, 14 osebnosti, 14 uporabniških navad

Objavljeno: 24.12.2018 | Kategorija: Dosje | Revija: Januar 2019

V Monitorju redno pišemo o tehnoloških inovacijah, o novih napravah, o novi programski opremi in o »igračkah«, ki se jih najprej lotimo tehnološki navdušenci, kakšno leto (ali dve) kasneje pa počasi zavzamejo tudi vsakdan navadnih uporabnikov. Da to počnemo tako zelo dolgo (Monitor je letos star 27 let, nekateri med nami so tu od vsega začetka!), je mogoče le zato, ker tega ne počnemo le »za službo«, temveč iz užitka. Kar pomeni, da vse to, o čemer pišemo, uporabljamo tudi v zasebnem življenju, oziroma tam uporabljamo tudi še kaj več.

Kaj točno, vam že kar nekaj let sporočamo ob koncu leta, ko je čas za standardne letne obračune. Na naslednjih straneh smo znova obračunali s tem, kaj uporabljamo s področja strojne in programske opreme, katere zanimivosti s področja zabavne elektronike imamo, katere aplikacije uporabljamo in kako nam je (nekaterim) vse to uspelo povezati v delujoče prototipe prihodnosti.

Upam, da bo teh 14 zelo različnih izborov naše zelo raznolike ekipe vsem pomagalo in vam dalo novega zagona za opremljanje stanovanj, računalnikov in telefonov.

 

 

V hišo sem ponovno naselil igre

Matjaž Klančar

Letos je v naši hiši največji tehnološki pretres povzročil nov igralni računalnik, ki smo ga kupili za mlajšega sina. Moj stari namizni računalnik, ki ga uporablja starejša hčerka, ima sicer nameščeno dovolj dobro grafično kartico nVidia GTX 1050, a bolj ali manj po naključju, saj sem jo potreboval za predvajanje videa v ločljivosti 4K, na televizorju. Novi računalnik, nad katerim je sin navdušen, pa je dejansko igralni – 6-jedrni AMD Ryzen 5 1600 z grafiko GTX 1060. Mimogrede, pretres je prinesla tudi njegova namestitev – težko sem se namreč naučil, da sistem nameščanja Windows 10 od prve različice in nato nadgrajevanje, na novih računalnikih ni najboljše.

Sicer pa bolj uživam v nadgradnji starejših strojev. Tako kot sem pred časom stari prenosnik s prastarim procesorjem Core2Duo preporodil z namestitvijo operacijskega sistema Lubuntu, sem se pred kratkim lotil »e-bayevske« zamenjave vgrajene baterije v neki drugi starini. Bilo je malce stresno, na koncu sta mi ostala le dva vijaka, prenosnik pa spet zmore 3 ure delovanja. Predvsem pa, e-bay mi je privarčeval 200 evrov.

Moj poglavitni delovni stroj v domačem okolju je že dolgo telefon. Zadnje štiri mesece uporabljam Samsungov Galaxy Note9 in moram reči, da sem zelo zadovoljen. O oblikovanju sicer raje ne bi (pravokotnik, kot vsak drugi), zato pa lahko vse drugo pohvalim. Predvsem hitrost, saj se mi po mnogih letih rabe pametnih telefonov končno zdi, da je ta dovolj hiter za karkoli. Dejansko je z njim enako hitro deskati po spletu kot z namiznim računalnikom, to pa je vsekakor fascinantno.

Ključna pri uporabi pametnega telefona je seveda povezljivost. Tu sem letos končno naredil preskok z neuporabno počasne povezave xDSL na hibridno različico (xDSL+LTE). Mojih »skoraj en megabit« prenosa v svet (»upload«) je končno zraslo na deset megabitov, s čemer je moj omrežni disk Synology NAS končno zaživel. Dostop do njega imam od koderkoli, nazadnje sem (resda za hec, »ker se da«), v avtomobilu sredi Evrope poslušal glasbo, ki se je neposredno prenašala iz mojega doma. Če nam bo na naslednjem smučanju morebiti dolgčas (pa nam seveda ne bo!), bomo na enak način morda gledali celo filme.

Televizijskega programa doma ne gledam, video vsebine so izključno digitalne, največkrat jih iz zgoraj omenjenega NAS na televizorju prikazuje že lani omenjena androidna škatlica Tanix TX3 Mini, na kateri teče Kodi. Oz. dve škatlici – vsaka je v svojem nadstropju, vsaka pod svojim televizorjem. Skupaj sem dal zanju borih 50 evrov. Imam sicer tudi Googlov Chromecast, a ga prav zaradi Kodija bolj ali manj ne uporabljam.

Opažam pa, da sem svoj krog aplikacij, ki tečejo na telefonu, očitno že zaokrožil. Največkrat uporabljam tiste, ki so namenjene različnim aktivnostim. Potovanja (letala, AirBnb, Booking), šport (smučanje, plezanje, fitnes in s tem povezane razne štoparice), zemljevidi in sledenje po njih (digitalna različica zemljevidov Planinske zveze Slovenije!) in seveda vremenske aplikacije, saj mi vreme vse prej omenjene aktivnosti omejuje in hkrati omogoča.

 

 

Programiranje umre zadnje

Jure Forstnerič

Lani sem pisal o tem, kako sem prodal pet let star iMac in si sestavil namizni računalnik. Po letu dni še vedno ostajam navdušen nad omenjenim doma sestavljenim računalnikom, sem mu pa dodal še en pogon SSD. Tako imam nekoliko manjši, a izredno hiter SSD z vmesnikom M.2 za operacijski sistem in programe, zraven pa še večji, a malenkost počasnejši SSD z vmesnikom SATA za vse drugo. Po preizkusu igričarskih miši izpred dveh mesecev se (vsaj zaenkrat) upiram misli, da potrebujem novo miš.

Drugi mejnik je resda bolj služben, a kljub temu – letos sem upokojil še zadnji namizni računalnik, v katerem je tekel prestari Windows XP. A zadovoljstvo ni bilo tako kot pred leti, ko sem upokojil zadnjo virtualno napravo z Windows Server 2003, konkretno Blackberry Enterprise Server (priznam, tisti večer sem si s solzico sreče v očeh odprl eno najboljših piv zadnjih let). Kljub vsemu je napredek. 

Tretja novost preteklega leta ni nova strojna oprema, pa tudi ne kak nov program, temveč bolj novo znanje oziroma veščina. V preteklosti sem namreč tu pa tam tudi kaj programiral, a nikoli česa resnejšega. Še največ pred skoraj petnajstimi leti na fakulteti, malo assemblerja in malo cja. No, letos sem se nekoliko resneje lotil programiranja v pythonu. Sprva resda bolj za spoznavanje z novim, a sem zelo hitro prišel tudi do vsak dan zelo uporabnih reči.

V preteklosti sem si kdaj spisal kakšno lupinsko skripto (Shell script, konkretno Bash), predvsem za avtomatizacijo nadležnejših opravil. No, python je za to še bistveno zmogljivejši in prožnejši. Resda včasih porabiš dva popoldneva za nekaj, kar ti enkrat na mesec privarčuje pet klikov oziroma eno minuto, a je osebno zadovoljstvo, ko ti reč po omenjenih popoldnevih iskanja napak in visenja na StackOverflow naposled deluje, res izredno.

Lupinske skripte so nadvse uporabne za avtomatizacijo sistemskih opravil (sam sem sicer bolj vajen linuxnih skript, a se nameravam ob priložnosti lotiti tudi Powershella), a python ima bistveno širša področja rabe. Med uporabnejšimi je programček, s katerim se glede na seznam mesečnih opravil samodejno sestavi tabela v Excelu (ali Google Docs) s pravimi datumi za določen mesec (torej brez koncev tedna) in z razdaljami, prepotovanimi čez mesec.

Po mojem se je časovni vložek za ta konkretni program pokril po pol leta rabe, a python je, poleg prej omenjenega zadovoljstva, dejansko tudi zelo prijeten za rabo. Jezik je narejen tako, da te sili v pisanje lepe, pregledne kode, še pomembnejša pa je res velikanska in prijazna skupnost (tudi pri nas  organizirajo redne mesečne dogodke). Koristno je tudi to, da potrebujemo res malo prilagoditev za različne operacijske sisteme (Windows, Linux, Mac) ali za različne funkcije (torej za uporabo Excela ali Google Docs, recimo). 

Obenem sem se pri tem lotil še uporabe sistema Git za upravljanje različic datotek (tako odpadejo datotečna imena v slogu tabela_nova.xls, tabela_nova_2.xls, ipd.). Pri lastnih datotekah (oziroma pri projektih z le enim uporabnikom) je potreba po tem res majhna, a je tako strukturirano upravljanje kljub vsemu zelo koristno in pregledno. Konkretno sem si na domačem NASu postavil strežnik Git, kopija pa ždi nekje v oblaku.

 

 

Telefoni (lahko) zdržijo celo štiri leta!

Miran Varga

Leto 2018  ni prineslo obsežnih tehnoloških posodobitev, saj sem tempo menjave računalnikov, televizorjev in druge zunanje opreme nekoliko zmanjšal. Pomanjkanje časa za igranje iger je poskrbelo za to, da se je igričarski stroj z AMDjevimi srci (Ryzen in Radeon) poslovil, povsem nepričakovano ga je zamenjala majhna škatlica. Moj pisarniški in večpredstavni računalnik je tako postal Intelov NUC s procesorjem Core i3. Da mu ne bi prehitro zmanjkalo sape, skrbi 8 GB hitrega pomnilnika DDR4 in predvsem bliskovito hiter pogon NVMe SSD iz Kingstonovega hleva. Par Logitechove tipkovnice in trackballa MX Ergo bo zvesto služil vsaj še leto dni, prav tako še dolgo ne nameravam zamenjati monitorja z ločljivostjo 4K.

Tudi po programski plati ni bilo večjih novosti, če ne štejem posodobitev in nadgradenj s strani izdelovalcev. Windows 10, Total Commander, LibreOffice, IrfanView, Firefox so moja stalna orodjarna, s katero postorim skoraj vse. Je pa program TeamViewer nadomestila rešitev AnyDesk. Osebni računalnik tako ostaja meka produktivnosti, čeprav priznam, da vedno več stvari opravim tudi na mobilnem telefonu – predvsem odgovarjam na e-pošto, nakupujem, rezerviram ...

Največji šok zame (in okolico) je bila zamenjava mobilnika. Po štirih letih tlake se je Lenovo Vibe Z2 Pro kar sam upokojil, nadomestil ga je Huawei P20 Pro, ki me je v hipu očaral s fotografijami – trojna kamera Leica je v navezi z umetno pametjo res (skoraj) sposobna čudežev. Vedno znova sem navdušen tudi nad superhitrim polnjenjem, ki poskrbi, da že nekaj deset minut polnjenja zadostuje za celodnevno rabo. Mobilno namizje se je sicer razširilo za dodatno stran, a omembe vrednih novih aplikacij skorajda ni. Še največkrat med novinkami kliknem aplikacije HERE We Go, GearBest in EON.

Po mojem mnenju najboljšo tehnološko naložbo lanskega leta, pametno zapestnico Xiaomi Mi Band 2, je nadomestila naslednica – model s trojko v imenu. Zgolj zato, ker je poceni, saj stara zapestnica deluje brezhibno, le pašček sem med letom moral zamenjati.

Že celo leto in pol je moje gospodinjstvo brez televizorja – če ne štejem testnih modelov, ki ga tu pa tam obiščejo. Prav mogoče je, da se bo stanje spremenilo še pred koncem koledarskega leta. Nekako se ne pripravim do izdatka za televizor OLED, čeprav močno prepriča s sliko, a ker tv gledam redkeje, se mi takšna naložba ne zdi upravičena. Zato si bom najverjetneje omislil kakšen 100 Hz model starejšega letnika (pač model, ki se poslavja). Napredek med novimi modeli vendarle ni tako skokovit, da bi se splačalo dati par sto evrov več zanje ...

Bela tehnika v gospodinjstvu vdano služi (tok-tok), prav tako kitajske vtičnice z režami USB za (hitro) polnjenje naprav, ki so se izkazale za res praktično naložbo – poleg kuhinjske imam kar priložen kabel s tremi najpogosteje uporabljanimi priključki. Obiskovalci so navdušeni.

 

 

 

Google in vse za podcaste

Anže Tomić

Namizni računalnik ostaja leto in pol stara kišta z i5, 32 GB pomnilnika, Radeonom rx460 in terabajt velikim Samsungovim m.2 NvME SSDjem. Vse je priklopljeno na Asusovo matično ploščo in vse skupaj ženejo Okna 10. Na mizi je LGjev ultrawide monitor. Ti so vedno dražji kot dva manjša, a pri montaži avdio posnetkov odtehtajo ceno. Pred monitorjem je še vedno miš Logitech MX518, ki mi je tako všeč, da sem si jo pred leti kupil tudi za službo. Tipkovnica pa je letos nova, oziroma sem si za službo kupil novo in tisto prinesel domov. Doma imam tako Das Keyboard 4 Ultimate, ki sem ji zamenjal tipke, tako da imam zdaj Dolch pobarvane tipke DSA na rjavih stikalih MX. Za službo pa sem si kupil 75 % tipkovnico Vortex Race 3 z rjavimi stikali in sem zelo zadovoljen. iPad Mini 4 sem dal staršem, tako da moj prenosnik ostaja Chromebook Asus C302 flip, ki je za delo v spletu super naprava.

Telefon je trenutno Pixel 2 XL, ki mu je cena dovolj padla, da sem si kupil novega. Na Amazonu ga je mogoče dobiti za okoli 500 evrov, kar se mi zdi še sprejemljivo, saj hočejo za trojko tisočaka. Razlog za nakup Pixla je moja organizacija dela, ki je odvisna od Googlovih storitev (Gmail, Gkoledar) in tega, da na Pixle prihajajo posodobitve Androida najhitreje. Fotoaparat na Pixlu je res izjemen.

TV ostaja Sonyjeva Full HD Bravia, ki rabi predvsem za predvajanje vsebin prek Chromecasta Ultra. Tam se največ vrtijo YouTube, Netflix, HBO, Plex in Google Play Music. Poleg TVja pa je nov brezžični usmerjevalnik Netgrear Nighthawk R7000P, ki zna 2,4 GHz in 5 GHz omrežje spraviti pod en SSID in pametno preklapljati med njima. V usmerjevalnik je priklopljen še Philips Hue Bridge, ki upravlja 4 pametne žarnice, ki so v dom prinesle več mehkejše svetlobe, saj so bile prej povsod zelo močne sijalke LED. Hue žarnice, Chromecast in TV upravlja tudi Google Home, ki je uporaben tudi kot zvočnik.

Za snemanje podkastov imam trenutno zvočno kartico Focusrite 18i20 in 4 procesorje glasu DBX 286s. Za Skype klice imam še dva računalnika Brix. Moj glas je zdaj vedno posnet z mikrofonom Neumann KMS 105. Na terenu uporabljam Zoom H6.

Kaj pa programska oprema? Operacijski sistemi so Okna 10, Chrome OS in Android. Na računalniku pišem v Writemonkey 3 in nato besedila urejam v Googlovih dokumentih. Za oblačno shrambo skrbita Dropbox in Google Drive. Slednjega plačujem in imam na voljo 100 GB, v Droboxu pa imam manj prostora in je primarno v rabi kot sinhronizacija programov, ki omogočajo prenosno namestitev. Tako lahko do teh programov dostopam doma in v službi in mi ni treba prenašati datotek.

Podkaste montiram v programu Reaper in jih objavljam prek Wordpressa. Za pogosto uporabljene fraze skrbi Beevy, za gesla 1Password, za prenose FTP pa Filezilla.

Na telefonu podkaste poslušam v PocketCasts. Preveč sem na Instagramu in na Twitterju, do katerega dostopam prek Fenixa.

 

Lahkih nog naokrog

Matej Huš

Priznam, v tujini sem se razvadil. Urejen mestni javni prevoz z aplikacijo, ki je omogočala iskanje povezav, pregled voznih redov in nakup vseh vrst vozovnic, ter delujoč železniški promet po vsej državi z zelo podobno aplikacijo pač dvigneta letvico zelo visoko. A tudi pri nas imam za en cel zaslon aplikacij, ki so namenjene mobilnosti.

Rad vem, ali bom moker, zato uporabljam Dež – Slovenian rain radar. Glavna odlika je aktualna radarska slika padavin, vsebuje pa tudi vremensko napoved v besedi in v sliki, specialne napovedi, vertikalno sondažo, temperature itd. Za napoved po urah (temperatura, padavine in oblačnost) za naslednje tri dni se najbolj obnese norveška Yr.no, ki seveda deluje tudi pri nas. Ker zlasti pri športnem udejstvovanju želim vedeti, kdaj se bo stemnilo, uporabljam Sun, moon and planets, ki pozna vse možne podatke o našem Osončju in vseh planetih, med drugim tudi čas sončnega vzhoda in zahoda, mraka in teme na Zemlji.

Za iskanje voznikov ali sopotnikov za avtomobilsko premikanje po Sloveniji je nujen Prevoz. Kadar vozim sam, občasno odprem Slovenian traffic, ki ceste na zemljevidu obarva glede na hitrost prometa, prikaže prometne informacije in omogoča ogled žive slike na prometnih kamerah. DarsTraffic+ vsebuje še dodatne informacije, na primer potovalne čase, čakalne dobe na mejnih prehodih, prometni koledar in še cel kup informacij, ki so Slovencem jasne, zanimive pa so za tujce (cene vinjet, lokacije počivališč). Zanimiva je tudi BrezKazni.si, ki vsebuje informacije o vseh stacionarnih radarjih. Omogoča tudi dodajanje in odstranjevanje informacij o policijskih kontrolah, a tega ne počne kaj dosti ljudi (in med vožnjo niti ne smejo).

Za izposojo koles v Ljubljani uporabljam Bicikel, ki pokaže prosta kolesa in stojala, a za izposojo še vedno potrebujemo fizično kartico Urbana. Na voljo je tudi istoimenska aplikacija za iskanje avtobusnih postajališč, parkomatov, urbanomatov, voznih redov, plačevanje parkirnine in polnjenje Urbane (prek Monete), ogled shem linij LPP in načrtovanje poti (tu se močno zanaša na Google Maps). Če slednji kakšnega naslova ne najde, ga Najdi.si Zemljevid ali HERE WeGo. Za hitre informacije o prihodih avtobusov LPP na neko postajališče rabi LPP vozni red. Mimogrede, izposojo mestnih koles poznajo v številnih mestih po Evropi, podatke za vse (tudi Ljubljano) pa najdemo v AllBikesNow.

Lepo bi bilo, ko bi leta 2018 imeli možnost kupiti vozovnico za vlak po internetu. Nič ne kaže, da bi se to zgodilo, a imam kljub temu aplikacijo Grem z vlakom. Tam vidim, da je vlak od Celja do Ljubljane še vedno dražji od cene porabljenega goriva v mojem malčku (vem, ni edini strošek avtomobila!), ovire in zamude pa stalnica. Avtobusne povezave mi razkrije Busko. Kadar želim z avtobusom dlje in poceni, uporabim FlixBus. Ta razume, da želimo v aplikaciji tudi rezervirati, kupiti in plačati vozovnice. Uber pa je kakor nalašč za premikanje po srednje velikih tujih mestih, kjer javni prevoz z letališča ustavijo ob polnoči, letala pa zamujajo.

 

Leto menjav

Boris Šavc

Leto 2018 bo v mojem spominu zapisano kot obdobje sprememb. Poleg službe sem menjal skorajda celotno tehnološko orožarno, z računalnikom Mac na čelu. Starega in razbitega Macbook Proja je nadomestil novejši model z boljšim procesorjem, več pomnilnika in diskom SSD. Ker sem ga prve pol ure le obračal, iskal luknje in se čudil Applovi skoposti z vhodi, je bila takojšnja nadgradnja v obliki pregrešno dragega strojnega vmesnika HyperDrive Ultimate USB-C HUB Space Grey nuja. Siva škatlica je prava čudodelka s hitrimi vrati USB, bralnikom pomnilniških kartic, vhodom za slušalke, omrežnim priključkom, video povezavami in vmesnikom za hkratno polnjenje.

Če je šel bik, naj gre še štrik, sem si rekel pri nakupu torbice za prenosnik MacBook in namesto običajnih brezimnih priprav z ročajem Applovemu računalniku privoščil modno razvajanje, ki sliši na ime PKG DRI Slim Briefcase. Slednja navdušuje s številnimi žepi, magnetnimi gumbi, vrvico za ključe, priloženo krpico za brisanje z vnaprej določenim prostorom za shranjevanje in še kaj bi se našlo. Vedno znova sem presenečen, ko naletim na kakšno novo, doslej neodkrito funkcionalnost lepotice. Manj sreče z oblačili je imel moj novi telefon iPhone XS Max 256 GB, ki je zaradi istih mer ovitek iz blaga podedoval od Sedmice.

Za zabavo v mojem domu še vedno skrbijo pretežno pretočne storitve, Netflix, Amazon Prime, Pickbox, Apple Music in novi član družine Playstation Plus, igričarska spletna storitev, ki omogoča večigralnost na igralni konzoli podjetja Sony. Tudi sicer igranja na računalniku PC ne poznam več, poleg storitvi Plus priloženih štiriindvajsetih iger na leto občasno kupim zveneč naslov, zadnji primer je Red Dead Redemption 2, ki mi zagotovi dodatno (beri: neusahljivo) število ur zabave. Božičku sem pisal za komplet pametnih žarnic s stikalom Phillips Hue, s katerimi bom samodejno prižigal luči, ko bo telefon v domačem brezžičnem omrežju, ustvaril romantično atmosfero za valentinovo, se zbujal ob umetnem sončnem vzhodu brez nadležne budilke in vedno znova presenečal nič hudega sluteče obiskovalce.

 

Odločno v smeri pametne hiše

Vladimir Djurdjič

 

Pri izdelkih in tehnologijah, ki jih uporabljam v vsakdanjem življenju, bi lahko povzel, da je bilo leto 2018 v marsičem nadaljevanje sprememb, ki sem si jih zastavil leta 2017. Tedaj je, recimo, v domačo hišo prišla digitalna pomočnica Alexa, a je, resnici na ljubo, po začetnem navdušenju nekako samevala. Še več, pogosto se je oglasila po pomoti, ko je slabo razbrala kako drugo besedo ali pa je njeno ime omenil kdo v televizijskem programu ;).

Toda nad pomočnico nisem obupal. V raznih prodajnih akcijah sem zbral kar nekaj koristnih pripomočkov za pametno hišo, tako da sem si omislil pametni termostat in vremensko postajo Netatmo, sistem za video nadzor, alarmni sistem, pametno žarnico in nekaj pametnih vtičnic, s katerimi lahko krmilim »navadne« električne naprave. Vse skupaj je dostopno prek programov na mobilnih napravah, toda pravi čar je bilo vse skupaj povezati z digitalno pomočnico Alexo, ki se zelo hitro razvija (prav nedavno se je, denimo, spoprijateljila z omrežjem Skype). Z njo se zdaj redno pogovarja vsa družina, ker je za določeno informacijo ali akcijo lažje izgovoriti ukaz, kot pa uporabiti telefon ali tablico. Spodbudno.

Avtomatizacija hiše že kaže prve pozitivne učinke, tako pri pametnejši porabi energije kot pri samodejnih vklopih in izklopih naprav glede na zastavljena pravila v programu IFTTT. Toda želeni cilj še ni dosežen, načrtujem še nekaj integracij, na primer merilnik padavin, povezan s sistemom za zalivanje (zelenjavnega) vrta. Tu je našel svojo vlogo tudi Raspberry Pi, ki vedno znova navdušuje. 

Velik korak za osebni razvoj je bil nakup ure Apple Watch. Izkazala se je kot dragocen pripomoček pri skrbi za zdravje in telesno pripravljenost, predvsem kot zelo dober motivator. Če k temu dodam, da mi pri nadzoru zdravja pomaga tudi pametna tehtnica in nekaj programov za spremljanje prehrane in vadbe, lahko tovrstne rešitve le toplo priporočam.

Leto 2018 je bila za družino tudi prelomnica glede uporabe digitalnih vsebin. YouTube včasih že vodi kot vir vsebin, pri glasbi pa je dokončno prevladala raba pretočnih storitev. Navdušen sem nad Deezerjem, a se utegne zgoditi, da se bom vrnil na Apple Music. Zato, ker so pravkar objavili, da bo deloval tudi s pomočnico Alexo, in zato, ker bo v prihajajoči avto vgrajen Apple CarPlay.

Ko smo že pri avtomobilih, na področju navigacije je, kot kaže, dokončno prevladal Google Maps. Ne samo, da je boljši kot večina vgrajenih navigacijskih programov v avtomobilih, prav pride tudi pri kolesarjenju in sprehajanju.

Starejše naprave nadgrajujem, na primer z nakupom diska SSD za 5 let star prenosnik, resne preglavice pa mi predstavljajo posodobitve programske opreme, ki so vedno slabše in zaradi katerih sem ob napravah preživel precej več časa, kot bi bilo treba. 

Sploh pa – ob vseh naštetih novostih, ki sem jih začel uporabljati v minulem letu, mi je daleč največ zadovoljstva prinesla neka povsem druga naprava – električno gorsko kolo.

 

 

Na zahodu nič novega

Primož Gabrijelčič

Ko sem pripravljal ta članek, sem preletel svoje stare prispevke na to temo in žalostno ugotovil, da so poleg osebnih računalnikov postali »mainstream« tudi telefoni. Prav nič se ni spremenilo od leta 2016 (ali pa od 2014), razen tega, da se sploh nočem več ukvarjati s servisiranjem računalnikov. Niti zase in za znance ne. Raje citiram Rogerja Murtaugha (»Prestar sem za ta jajca.«) in pokličem servis. Ni kaj, računalniki, telefoni, tablice so se premaknili nekam na raven pomivalnih strojev in podobne krame. Morajo biti z nami in delovati, kaj več nas pa ne zanima.

Dandanes si rečem »računalničar« le zato, ker se še vedno profesionalno ukvarjam s programiranjem. Pa še tam ni nič novega. Naše programje teče na Windows, tako da je to moj glavni operacijski sistem. Drugo pa po navdihu – Android na telefonu, iOS na tablici, OpenBSD na poštnem strežniku, pa še en OS X počiva na polici. Katere različice operacijskih sistemov so naložene, me v resnici ne zanima (dokler to ni Vista). Z vsako nadgradnjo mi tako ali tako kvečjemu kaj pokvarijo. Kot naši trgovci – ravno ko se naučim trgovino na pamet, mi premešajo razpored.

Kaj mi je pravzaprav bilo pomembno v letu 2018? Povezljivost. Če programi ne znajo sodelovati, po možnosti zunaj okvira naprave, jih raje ne uporabljam. Najpogostejše povezljivostno vprašanje letos je bilo, »ali predvaja na Chromecast«, in to je tudi napravica, ki bi jo tokrat rad izpostavil. Mala škatlica, ki jo vtakneš v televizorjev HDMI in toliko tega poenostavi, da sem si letos kupil eno samo zato, da jo nosim po svetu. Prideš v hotel – ali pa v Airbnb – in seveda ni nič pametnega po televiziji. Vtakneš Chromecast, poženeš Netflix – ali pa TV2Go, HBO GO, YouTube … – in uživaš. Še celo RTVjev 4D zna oddajati nanj, če kdo rad gleda nacionalko.

Druga moja letošnja stalnica je bilo predvajanje glasbe po brezžičnem omrežju (na domači HiFi) ali Bluetoothu (slušalke, avto). Kable uporabljam samo še za priklop nepremičnih računalniških škatel, za zvok pa nikakor ne več. In ker Google ni znal pametno zastaviti avdio različice Chromecasta (kako,  presneto, lahko avdio predvajalnik ne podpira Bluetootha!????), sem poiskal predvajalnik BT pri Kitajcih. Na AliExpressu, seveda, ki je letos dobil čisto preveč mojega denarja, kljub temu da so skoraj vsi nakupi vredni samo po nekaj dolarjev.

Spletno nakupovanje je pač udobno, če se ti ne mudi. Klikneš, počakaš (mesec, dva) in pozvoni poštar. Ravno čakam na »presenter«. Saj veste, tista mala škatlica, s katero upravljaš Powerpoint na daljavo.  Majhna škatlica z baterijami, štirimi gumbi, laserskim kazalnikom in brezžično povezavo do računalnika. Cela znanost, očitno, saj hočejo izdelovalci z imenom za najcenejše od 30 do 40 evrov. Kitajci ga spravijo skupaj za sedem dolarjev. Z dostavo. Katerega sem torej izbral, kaj menite?

 

 

Pixel!

Uroš Mesojedec

Moj osebni računalnik je postal pametni telefon Google Pixel 2 XL z Androidom Pie. Zadnje leto ga uporabljam z največjim veseljem. Navdušuje s strojno opremo in rednimi programskimi nadgradnjami, kot je nedavno pridobljeni nočni način fotografiranja brez dodatne osvetlitve. Na srečo je še iz časov, ko sodoben telefon ni potreboval zareze, da bi bil videti sodoben. Zaradi Pixla sem svoj že tako v oblake in Google usmerjen digitalni ekosistem zasukal še bolj proti Androidu. Prav ta je bil jeziček na tehtnici pri odločitvi za nakup novega TVja (Philipsov OLED z Androidom) in, kot kaže, bo tako tudi pri obetajočem se nakupu novega avtomobila, saj si težko predstavljam, da bi kupil nekaj, kar nima podpore za Android Auto. No ja, morda Teslo. Kam smo prišli …

Televizija z Androidom mi je sploh v veliko veselje. Philips je na drugo stran daljinca spravil celo tipkovnico, sam daljinec pa se mora tudi programsko posodabljati (!). Resda je nekak zasilni daljinec lahko tudi pametni telefon, a tu se bo moral Google še malo bolj potruditi. No, ko na TV spraviš Kodi in Total Commander, lepo vidiš, da imaš zdaj v hiši še en v omrežje povezan računalniček, bolje rečeno: tamagoči, ki vsak dan terja nekaj pozornosti. A se zaenkrat za vloženi čas in igračkanje z nastavitvami kar dobro odkupi, saj je takšna sestava v navezi z dobrim starim Asusovim brezžičnim usmerjevalnikom (RT-N66U z alternativno programsko opremo Asuswrt-Merlin) in nanj priključenim 2 TB diskom središče domače zabave. Najlepše pa je, da Kodijeve nastavitve (seveda s Total Commanderjem) mirno presnamem na drug Android ali PC in je tudi tam vse tako, kot želim.

Telefon to zabavo odnese še v avtomobil, kjer zaradi podatkovne povezljivosti, ki nas ne udari več po žepu v evropski tujini, glasbo predvaja skoraj samo še Google Play Music na Pixlu, zato bi tudi v avtu rad vgrajeno podporo Android Autu. Čeprav je mogoče preživeti tudi s povezovanjem z Bluetooth in stojalom za telefon ter tankim dodatkom na hrbtu telefona za brezžično polnjenje, saj ga Pixel 2 nima. Na Google Play Music sem naročen še od časov, ko je bilo za to treba imeti kreditno kartico z naslovom v ZDA, zato mi tudi že ponuja družinsko naročnino, ki sicer v Sloveniji še ni podprta. Z naročnino na Google Play Music mi pripadata tudi YouTube Premium, uporabno predvsem za gledanje videov brez reklam, in YouTube Music, ki pa na ozemlju Slovenije tudi še ne deluje.

Ne zaradi potrebe, bolj zaradi res ugodne ponudbe sem nedavno zamenjal tudi prenosnik. Vsega hudega vajeni in večkrat nadgrajeni (RAM, SSD) 15-palčni Lenovo s pogonom CD je nadomestil 17-palčni tanki HP brez optične enote, na njem pa še vedno kraljujejo Okna 10 in moji neločljivi spremljevalci: v oblak sinhronizirani Chrome, Total Commander, IrfanView in Notepad++, ki pa ga (še vedno) izriva Visual Studio Code. Tablici sta še bolj prašni kot lani, sem si pa za branje omislil novi Kindle Paperwhite, ki je nadomestil neosvetljeni Kindle 3, zame eno najboljših naprav, kar sem jih kdaj imel.

 

Elektrika mi veliko pomeni

Marko Kovač

Letošnje leto bo pri meni zapisano kot eno tehnološko najmanj pestrih. Količina tehnoloških igrač, ki so se nekoliko dlje zadržale v moji posesti, je razmeroma majhna. Od klasične strojne opreme lahko omenim le prenosni računalnik Lenovo ThinkPad X1 Yoga, ki je razmeroma zmogljiva naprava, čeprav tablična funkcija zaradi velikosti nekako ni optimalna. Veliko razočaranje pa so začetne težave z gonilniki, ki so se unesle šele po nekaj mesecih in še to le s čudno optimizacijo programske opreme.

Večino leta sem se, tako poklicno kot zasebno, ukvarjal z električnimi prevoznimi sredstvi in  preizkušal več električnih avtomobilov, skuterjev in koles. Med slednjimi sem kolo Unimoke že lani  kupil na zagonski platformi Indiegogo, a je bilo z običajno zamudo dostavljeno šele letos, drugega – Schwinn StingRay Spoiler – pa sem ob pomoči elektrikarja počasi elektrificiral v lastni režiji. Izkušnja omogoča drugačen vpogled v e-mobilnost, da o ponosu, ko se z lastnim izdelkom zapeljem po cesti, niti ne razglabljam. Med preostalimi preizkušenimi napravami bi kot pozitivno izkušnjo omenil električni motocikel Qulbix Q140MD, ki je proizvod domače pameti. Precej od blizu mi je pokazal pasti, ki jih starejši občani lahko doživijo na novih prevoznih sredstvih. Naj omenim le to, da lahko bolijo.

Ker sem po kar nekaj letih spet preživel nekaj več časa na kolesih, sem uporabil tudi nekaj kolesarskih navigacijskih aplikacij. Na pobudo urednika sem se spopadel s Stravo, a hitro odnehal, saj se je namesto s popisovanjem vožnje raje ukvarjala z iskanjem prijateljev in tudi bežnih znancev po vsem svetu. Zato je precej hitro letela iz telefona. A ravno pripetije na kolesih in nevzdrževana in zategadelj mestoma nevzdržna kolesarska infrastruktura so me napotile k dvema programoma: Geo Tracker za spremljanje poti prek navigacije GPS in g-Force Recorder, ki beleži pospeške. Vse ceste, kjer zaradi lukenj ali le neoptimalno speljane kolesarske steze pospeški dosežejo 2,5 g, so neprimerne za kolesarje in bi zahtevale takojšnjo sanacijo. S kombinacijo teh dveh podatkov je mogoče narediti kar verodostojen zemljevid mesta in kolesarskih pasti. Hkrati bi lahko predvajal posnetek kamere na kolesu, pri čemer se za urejanje videa in občasno dodajanje napisov spogledujem z OpenShot Video Editorjem, ki je dovolj prilagodljiv tudi za nekoga moje starosti oziroma izkušenj. Pri tem bi bilo smiselno podatke tipal sinhrono predvajati na zaslonu, kar zmore program DashWare. No, zaenkrat je zamisel še v povojih, saj urejanje podatkov zahteva precej ročnega dela.

Zadnji del tehnologije pa ima precej retro pridiha. Po dvajsetih letih sem spet začel uporabljati ročno uro. A namesto bolj ali manj pametne ure, ki je pomanjšan telefon na zapestju, sem iz predala izbrskal  staro, a preizkušeno kvarčno uro, ki sem si jo kupil na prvi službeni poti. Ura kaže čas, dan v mesecu in v sončnem vremenu, z nekaj taborniškega znanja pa je mogoče celo razbrati smeri neba. Najlepše pa je, da baterija zdrži vsaj dve leti.

  

Veliko oblaka in nekaj starih naprav

David Vidmar

Največ tehnoloških posodobitev je bilo leta 2018 deležno stanovanje, ki je dobilo kar nekaj pameti. Za najenostavnejše zadeve uporabljam pametna stikala TP-Link. Najučinkovitejša naprava pa so nedvomno pametne ventilske glave in senzorji za okna Homematic IP. Za luči poskrbijo poceni stikala Sonoff z alternativnim jedrom Tasmota, vse skupaj pa glasovno upravlja Google Home Mini, povezuje pa Home Assistant, ki teče na Raspberry Pi. Odlično opravlja svoje delo tudi poceni in majhna varnostna kamera Wyze. Vsa družina izbira glasbo na Spotify, predvajamo jo po Bluetooth zvočnikih Bose in na glavni avdio in video opremi prek Chromecasta in Chromecast Audia.

Poleg službenega prenosnika in domačega PCja, ki mi služi že dolga leta, sem aktiviral precej star laptop Lenovo T510 z 8 GB RAM in pogonom SSD, in nanj namestil Ubuntu. Zanimivo, da lahko na njem postorim večino domačih in zabavnih opravil in zares ne pogrešam Oken. Upam, da mi kmalu pride pod roke še kakšen Chromebook. Na glavnih računalnikih je največja sprememba od lanskega leta ta, da sem v popolnosti preklopil na namizni Firefox, ki mi ponuja nekaj funkcionalnosti, kot je izdelava posnetkov strani,  deluje pa vsaj tako hitro kot Chrome in omogoča nekoliko več zasebnosti. Preklop je bil enostaven, brez težav sem ohranil vse dodatke, ki sem jih prej uporabljal v Chromu.

Tudi letos je naprava, ki jo največ uporabljam, telefon, dobro leto stari OnePlus 5T, ki deluje odlično in je še vedno zelo hiter, zato ne razmišljam resno o nadgradnji na novejši model ali o menjavo izdelovalca androidnega telefona. V predalu imam celo iPhone prejšnje generacije, ki ga občasno uporabljam nekaj dni, pa se vedno vrnem na OnePlus. Najpogosteje uporabljena aplikacija je na opustitev obsojeni Inbox, za službeno pošto pa Outlook. Za izobraževanje in zabavo poskrbijo Pocket Casts, Pocket, Good Reads, Audible in Kindle. Zapiski vseh vrst so v OneNote, opravila pa kar v To-Do. Še vedno me navdušujejo Google Photos, preostale datoteke so na OneDrive. Za hrambo gesel vztrajam pri LastPass, tu in tam  me mika menjava z 1Password. V prostem času poleti uporabljam Windy, pozimi pa bergfex.

Domači projekti imajo kodo na GitHub in GitLab, spletno stran poganja Netlify. Za certifikate pa poskrbi Let’s Encrypt. Novost je tudi digitalizirana domača knjižnica, za katero poskrbi Librarika. Za klepetanje imam najraje WhatsApp, prisiljen sem uporabljati še Viber, v službene in zasebne namene pa tudi Microsoft Teams in Slack.

Večino spletnih nakupov iz tujine opravim na Amazon.de, knjige naročam na Book Depository, kakšne poceni kose elektrike pa na GearBest in AliExpress. Občasno me premamijo športne kupčije na SportPursuit. S tradicionalno banko imam zelo malo opravka, večino nakupov opravim s kartico Curve, za njo pa se skrivata računa N26 in Revolut.

Precej dolgo že izbiram pametno uro, pa me še nobena ni prepričala toliko, da bi jo tudi zares kupil. Če je ne prinese kateri od dobrih mož, bo to verjetno eden izmed nakupov v 2019.

 

 

Novotarije. Ker vlečejo.

Damjan Matičič 

Lani ob takšni priložnosti sem razlagal, kako sem privrženec starih tehnologij, ki delujejo. Letos moram priznati, da sem si kupil kup občasno nedelujočih novotarij. In ni mi žal.

Pri računalniku ostajam zvest staremu prenosniku Lenovo ThinkPad in Macbook Airu. V začetku leta se jima je sicer pridružil še ultramajhni Lenovo Yoga Book, za prenašanje med sestanki. Operacijski sistemi ostajajo Windows 7, Mac OS in po novem tudi Windows 10 (še vedno nisem navdušen). Od programja večinoma ostajam nekje med brskalnikom Chrome, Microsoftovo Pisarno, Total Commanderjem in skriptami v pythonu. Letos me je navdušil še FreeFileSync, ki mi je poenostavil življenje z varnostnimi kopijami med oblaki in zunanjimi diski.

Tudi telefon sem nadgradil. Zvesti iPhone SE s šepajočo baterijo sem nadomestil z iPhone SE. Ne, ni tipkarska napaka. Izkoristil sem še zadnjo priložnost, da kupim iPhone normalne velikosti, preden so ga odpisali. Pri aplikacijah se v enem letu ni veliko spremenilo. Resnici na ljubo, nimam posebne energije za iskanje novih aplikacij po App Storu. Zato ostajam z naborom nujno potrebnih – bančništvo, oblačne storitve, LastPass. Na področju komunikacij se vračam k osnovam, znebil sem se Facebooka, Viberja, Linkedina in kar je teh reči. Večinoma uporabljam Slack, SMS, klice in Twitter. Za vsak primer sem ohranil še Instagram. A je v mojem telefonu v preteklem letu vendarle nastal očiten prirastek v količini aplikacij. Razlog je v rečeh iz naslednjega odstavka.

Kot omenjeno, letošnje leto je zaznamoval skok v neznano. Po tehtnem premisleku in izkušnjah drugih sem med Amazonom in Googlom izbral slednjega in si omislil Google Home Mini. Več njih.  Ker sami po sebi niso bili pretirano koristni, razen povezave s pametnim televizorjem Philips in zmožnostjo netflixanja na njem, sem zamenjal še žarnice v stanovanju. Philips Hue tako sedaj obvladuje svetlost mojega življenja. Priznam, da sem kljub občasnim težavam zadovoljen in navdušen nad upravljanjem doma z glasovnimi ukazi. Če le ne bi bilo treba vsakič začeti stavkov s Hey Noodle. Pardon, Hey Google.

Menjavo je letos doživel tudi domači sesalnik. Nekaj let staro Roombo je zamenjal novi, ki se, namesto da bi naključno blodil, samozaveda, kje je. Razlika v učinku in hitrosti je neverjetna. In sprožiti jo zna seveda tudi Google Home. Ob vseh teh novotarijah si sicer še vedno zatiskam eno oko in eno uho in sam sebe prepričujem, da vsa podjetja znajo dobro ščititi posredovane podatke. In da si jih tudi želijo ščititi. Realnost je verjetno drugačna.

Za konec naj omenim še malo manj standardni del opreme za našo revijo. Športno pametno uro. Sem dolgoletni privrženec Garminovih tekaških ur in letos sem si zapestje nadgradil z nekoliko bolj vsesplošno pametno uro Garmin Fenix 5 Plus. V nasprotju z Applom ima veliko bolj vzdržljivo baterijo in predvsem dober nabor podprtih športnih udejstvovanj. Seveda pa zaostaja pri rečeh, ki jih lahko počneš v povezavi s telefonom. Ah, da, in ker se staramo, imam po novem tudi Withingsov merilnik krvnega tlaka in pametno tehtnico.

 

 

Živim v oblaku. Tudi privatnem.

Matic Zupančič

Letos si pravzaprav nisem privoščil nobene posebne igračke v obliki strojne opreme, vsaj ne omembe vredne. Moje delo v službi in doma se še vedno vrti v znanem krogu prenosnika HP Zbook, telefona Samsung S7 Edge in omrežnega diska Synology DS418+. Zimzelena kombinacija, ki mi daje praktično vse, kar potrebujem za delo.

Se je pa veliko dogajalo na online področju. Začel sem pisati blog, ki temelji na platformi WordPress. Kar nekaj truda sem vložil v to, da sem dobil vse nujne razširitve za to platformo CMS. Za temeljno varnost poskrbi Wordfence v brezplačni različici, dnevni backup zbirke in vseh datotek pa več kot zadovoljivo opravlja UpdraftPlus – Backup/Restore, ki arhive spravlja kar na moj osebni račun Dropbox in zna tudi avtomatično pobrisati stare.

V teh dneh ima prihajajoča različica WordPress 5.0 že vgrajen nov urejevalnik Gutenberg, uporabljam ga že kar nekaj časa. Zanimiv je tudi vtičnik Reading Time WP, ki bralcu ob vsakem blog zapisu napiše, koliko časa bo bral posamezno besedilo.

Osnovne namestitve Wordpressa so povsem neoptimizirane za indeksiranje iskalnikov. Po mojih izkušnjah je najbolj vsestranski vtičnik Yoast SEO, ki skrbi za vsebinsko plat optimizacije. Za tehnično, pri kateri je pomemben čas, v katerem se stran prikaže, je odličen vtičnik WP Fastest Cache, Smush pa bdi nad optimalno velikostjo slikovnega gradiva.

Za delo v spletu ostajam pri brskalniku Chrome, čeprav je tu in tam kdaj že prav nemogoče počasen in pomnilniško požrešen. Navadno ga vedno nameščam v beta različici (trenutno je to inačica 71), s katero sem malenkost pred uradno izdano različico in tako dobim kak posladek prej kot drugi.

Letos me je najbolj razkurila uvedba GDPR, kajti v praksi bi se mu moral prilagoditi ves svet, ne samo EU. Pa se mu ni in zato smo Evropejci marsikje izviseli in nas na spletnih straneh čakajo obvestila o tem, da nam ne morejo prikazati vsebine, ker imamo tako brezvezno zakonodajo. Rešitev za ta problem je razmeroma enostavna in se ji reče VPN. Receptov, kako brezplačno do delujočih storitev VPN z naslovi IP zunaj EU je več, izbral sem najenostavnejša. Uporabim brskalnik Opera, ki ima tako storitev že vgrajeno. V Chrome sem si pa tudi namestil dva vtičnika: SetupVPN in drugega, WebRTC Leak Shield. Slednji pokrpa ranljivost, ki omogoča uhajanje mojega pravega naslova IP.

Letos sem se tudi odločil počistiti zmedo z gesli. Začel sem uporabljati LastPass in naredil konec dosedanjim geslom. Izbiro zdaj prepustim kar vtičniku LastPass, ki mi vedno generira geslo, dolgo vsaj 25 znakov, in si ga tudi zapomni, kajti sam si težko zapomnim naključne besedilne nize, kot je npr. lEwgyKd4Z^jf4cUKe2P@prF@j.

Moj prenosnik mnogokrat dobi internet kar prek telefona. Ob delu rad poslušam glasbo, ki je zbrana na playlistah Youtuba. Da ne trošim podatkovnega prometa z videi, ki jih ne gledam, marveč poslušam, sem našel odličen vtičnik Audio Only Youtube, ki z Youtuba predvaja samo avdio komponento.

 

Pridih domačnosti

Simon Peter Vavpotič

Pred tridesetimi leti, ko sta se mi v spomin vtisnila Commodore 64 in Atari 1024 STF, skoraj ni bilo možnosti za prilagoditev zgradbe domačega računalnika lastnim željam in potrebam, saj je dodaten pomnilnik lahko prispajkal le izkušen računalnikar. Šele z vstopom v svet pecejev smo začeli svojim potrebam prikrajati zunanjost, notranjost in zmogljivost računalnikov. Dodatne ustvarjalne možnosti so v začetku tretjega tisočletja ponudili sistemi za vodno hlajenje procesorja, čipovnega nabora in grafične kartice. A hitro zmanjševanje fizične velikosti in povečevanje zmogljivosti pecejev sta odločilno pripomogla k temu, da danes namizne računalnike uporabljajo le še tisti, ki si želijo visokih zmogljivosti, imajo zanje dovolj prostora in so pripravljeni poslušati šum ventilatorjev. Večina raje prisega na pametne telefone in notesnike, toda slednje lahko kljub zapletenemu razdiranju s previdnim in natančnim delom kar dobro prilagodimo svojim željam. Moj notesnik, ki je, razen enote DVD, brez gibljivih delov, še vedno deluje dobro.

Evolucijo so doživeli tudi monitor, tipkovnica, miška in igralna palica. Sam prisegam na nekoliko predelano Microsoftovo ergonomsko tipkovnico, ki sem jo pred leti sestavil iz nemške in poslovenjene angleške različice, in ob pomoči še danes aktualnega brezplačnega programčka  Microsoft Keyboard Layout Creator, ki si ga lahko zastonj prenesemo z Microsoftovih spletnih strani za razvijalce, izdelal programsko podporo zanjo.

Kljub temu je moj računalnik dobil pridih prave domačnosti šele z doma narejeno vremensko postajo, ki jo sestavljata kar dva Microchipova mikrokrmilnika in priročen modro-bel grafični prikazovalnik in je prek vmesnika USB povezana s pecejem.

Robotika da domačemu računalniškemu okolju še prav posebej igriv pridih in omogoči, da domačo igralno palico uporabimo tudi za prave robotske igre, pri katerih domača vremenska postaja ne komunicira le z zunanjimi brezžičnimi merilnimi moduli, temveč tudi z doma narejenima robotoma; prvim na podlagi okoli 30 let starega Mehanotehnikinega modela Mercedesa 111 in novim, iz kock Lego sestavljenim tovornjakom, o katerem sem pisal v članku Roboti za igre (Monitor, junij 2018).

Čeprav so hišni računalniki in prvi peceji enostavno elektroniko navadno krmilili kar prek tiskalnih vrat, je zadnjih deset let v ta namen najpreprosteje uporabiti mikrokrmilnik s povezavo USB.

Za pravega računalnikarja se spodobi, da ima tudi svojo spletno stran, prek katere posreduje svoje znanje in izkušnje tistim, ki šele stopajo na pot računalništva ali pa želijo osvojiti novo področje. Sam tam objavljam načrte za samogradnjo vremenske postaje, robotov in drugih zabavnih pripomočkov na podlagi mikrokrmilnikov.

 

 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki