Generativni modeli umetne inteligence so že dobro leto sposobni risati osupljive slike in si izmišljevati fotografije, za kar zadostujejo besedni opisi oziroma ukazi. Obstaja več orodij, njihovi rezultati pa segajo od klavrnih do profesionalnih stvaritev, odvisno od našega mojstrstva pri ubeseditvi ukazov. Medtem ko je v Silicijevi dolini iz tega nastal čisto nov poklic, si bomo mi ogledali osnove.
O umetni inteligenci, ki je v zadnjem letu doživela novo renesanso, pišejo zgolj v presežnikih. Spremenila bo prihodnost, bodisi nam bo pričarala paradiž bodisi bo pogubila svet, v vsakem primeru so pričakovanja ogromna. Njene zmožnosti že danes delujejo čarobno, o njej govorijo največji strokovnjaki, rojeva se v laboratorijih v Silicijevi dolini, Londonu in na najuglednejših kitajskih univerzah. A za bliščem so nepregledne množice slabo plačanih ljudi, ki so s težaškim, z monotonim in nekvalificiranim delom to omogočili. To je zgodba o njih.
Že nekaj let je moč kupiti telefone, ure in druge pametne naprave, ki podpirajo dvofrekvenčni GPS. Desetletje staro iznajdbo je prvi posvojil Xiaomi, lani pa končno še Apple. Danes jo imajo tudi pametne ure in podobne naprave. Proizvajalci obljubljajo izboljšano natančnost, ZDA pa zagotavljajo, da signala ni mogoče ugasniti. A da bomo lahko na Stravi gledali kolesarjenje na centimeter natančno, morajo v vesolju zamenjati 24 satelitov. Več kot polovico so jih že.
Od lanskega odprtja DALL E javnosti in sledeči predstavitvi ChatGPT sem po službeni dolžnosti redno uporabljal umetno inteligenco. Ni šlo le za preizkuse, ocenjevanje in pisanje, temveč za uporabo pri resnem raziskovalnem delu. Kljub osupljivim sposobnostim se mi zdijo napovedi, kako bo pogubila človeštvo, uničila na stotine poklicev in docela predrugačila svet, pretirane. Predvsem pa se mi zdi umetna inteligenca en velik – polizdelek.
Računalniki so že tako dolgo digitalni, da večina njihovih uporabnikov sploh ne ve, da so bili kdaj drugačni. A analogni računalniki, katerih zvezda je zašla v 70. letih preteklega stoletja, bi se lahko kot nišni produkt vrnili. Umetna inteligenca zahteva sposobnosti, ki so jim pisane na kožo, zato bi lahko predstavljali odlično dopolnitev silicijevim čipom.
S pojavom interneta se je slehernik verjetno prvič soočil z zavedanjem, da ni vse res, kar prebere. Čeravno so se neresnice širile in celo objavljale že prej, je z vzponom družbenih omrežij fenomen dobil neverjeten pospešek. Izkoriščajo ga vsi – od brezimnih posameznikov do najvišjih politikov. Na drugi strani so preverjevalci dejstev, neopevani in često prezrti junaki, ki skrbijo, da se javni prostor ne pogrezne v kakofonijo »alternativnih dejstev« – laži.
Na internetu smo dandanes izpostavljeni nepregledni množici »dejstev«, ki jim zaradi dvomljive provenience ne moremo vedno zaupati. Da se ne bi ujeli v pasti konzumiranja ali celo širjenja neresnic, obstajajo dobre prakse, pripravna orodja in koristne spletne strani različnih organizacij, s čimer lahko odberemo zrnje od plev.
Današnji superračunalniki imajo več milijonov jeder, že pisarniške delovne postaje pa več tisoč. Levji delež predstavljajo jedra v grafičnih čipih, ki že zdavnaj ne služijo več le izrisu slike, temveč so nujni sestavni del strojnega učenja. Izkazalo se je, da so ti čipi izjemno pripravni za izračune, ki ne potrebujejo visoke stopnje natančnosti, temveč predvsem ponavljanje in paralelizacijo. Najzmogljivejše grafične kartice ne le da nimajo več priklopa za monitor, temveč sploh niso več kartice, saj na plošče sedejo v podobna ležišča kot procesorji.
Prejšnji mesec se je končal večmilijonski konzorcijski projekt RSDO, ki je slovenskemu jeziku podaril orodja za njegovo polnopravno bivanje v digitalni družbi. Prevajalniki, razpoznavalniki govora, analizatorji in druga orodja namreč ne nastanejo v vakuumu, temveč zahtevajo urejene zbirke podatkov, analizo in obilico dela. Končni rezultat so orodja, ki po eni strani olajšajo življenje posamezniku, po drugi pa dajejo potrebno infrastrukturo za uporabo slovenščine v modernih tehnologijah in aplikacijah.
Dočakali smo še Googlov odgovor na pojav javno dostopnih velikih jezikovnih modelov. Po neuspeli predstavitvi februarja so konec marca predstavili Bard, ki je aprila postal dostopen širši množici, če smo se vpisali na čakalni seznam. Kljub omejenosti na ZDA in Veliko Britanijo obstaja način, da ga preizkusimo.
