Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.
Letos ne bomo več lepili novih vinjet na vetrobranska stekla, temveč bomo z njih zgolj postrgali stare. Nove bomo lahko kupili prek interneta, staromodnejši pa se bodo še vedno lahko oglasili na prodajnih mestih, a tudi tam ne bo nalepk. O vzpostavitvi sistema e-vinjet je bilo prelitega že veliko črnila, zato si raje oglejmo, kako sistem deluje.
Indijski in brazilski vplivnež na Youtubu sta istočasno sedla pred kamere in svoje sledilce, ki so navajeni lahkotnih tem – od avtomobilov in zmenkov do skritih kamer in potegavščin – nagovorila z resnim obrazom. »Nekaj pomembnega vam moram povedati o cepivih proti covidu.« Sledili sta zgodbi, ki sta imeli druga z drugo veliko skupnega, z resničnostjo pa precej manj.
Pametni telefoni vedo veliko o nas, tudi o naši lokaciji. Večkrat se obregnemo ob Google in Apple kot ponudnika ekosistema, češ da vesta vse o nas. Četudi to ni daleč od resnice, v njuni senci delujejo podjetja, katerih glavni poslovni model sta zbiranje in preprodaja lokacijskih informacij, ne da bi zanje sploh vedeli. Od njih jih kupujejo tako borzni analitiki kakor obveščevalne agencije.
Sanjarjenju o počitnicah na eksotični destinaciji še isti dan sledi reklama za tamkajšnji hotel, ki nam jo iznenada postreže Facebook. Pogovor o novih pnevmatikah se še ne konča dobro, ko na mobilnem telefonu ugledamo reklamo zanje. In čeprav nismo nikoli uporabljali ali iskali zobne kreme, ki jo uporablja tašča, se nenadoma pojavijo oglasi zanjo. Ali telefoni res poslušajo, kaj govorimo? Ali pa jim morda sploh ni treba?
Sliši se kot zgodba iz kakšne kriminalke ali znanstvene fantastike: sedem ljudi ima sedem ključev, brez katerih po katastrofi ne bi bilo mogoče obnoviti interneta, z njimi pa se ga lahko kadarkoli polastijo. Vsake toliko časa se zberejo v sobi brez dnevne svetlobe in ob nenavadnem ritualu zagotovijo, da internet še naprej deluje. V zgodbi je malce več kot ščepec resnice, saj izbrani posamezniki resnično varujejo zelo specifičen del internetne infrastrukture in se srečujejo štirikrat letno.
Arhive si laiki često predstavljamo kot zaprašene sobane, v katerih so škatle s starimi dokumenti, kakšni res antični pa so varno spravljeni za steklom v inertni atmosferi. Moderni arhivi so še vse kaj več, predvsem pa se soočajo z naraščajočo digitalizacijo, zaradi česar čedalje več podatkov nastaja v elektronski obliki. Metode prevzema in hranjenja so se morale temu ustrezno prilagoditi. Moderni arhivi imajo tako tudi terabajte diskovnih polj.
Na Zemlji smo se kar razvadili, da na vsakem koščku pričakujemo pokritost z globalnim navigacijskim sistemom ter dostop do interneta. Na Mesecu je ta hip še drugače, saj si mora vsaka misija s seboj peljati plovilo ali satelit, ki omogoča komunikacijo z Zemljo. Evropska vesoljska agencija želi še v tem desetletju univerzalni satelitski komunikacijsko-navigacijski sistem na Mesecu, ki bi ga zgradili zasebniki.
Avgusta je Apple dvignil veliko prahu z napovedjo, da bo v boju proti otroški pornografiji začel »skenirati« fotografije na telefonih. Strokovnjaki so kmalu razstavili Applov algoritem in pokazali, da je slabši od obstoječih rešitev. Apple je moral stopiti korak nazaj in septembra sporočiti, da za zdaj še ne bo vohljal po telefonih.
Sliši se kot problem prvega sveta, predvsem pa kot problem, ki je kot nalašč za računalnike in trivialno rešljiv …
