Kljub številnim modernim poizkusom se glavni način za omejevanje dostopa vse od izuma računalnikov ni spremenil. Tako kakor vrata večinoma še vedno odklepamo s ključi, in ne s prstnimi odtisi ali karticami, se tudi prijavljamo v glavnem z uporabniškimi imeni in gesli. Računalniki in ljudje se razlikujejo, zato za nas težko zapomnljivo geslo ni nujno težko zlomljivo z računalnikom, in nasprotno.
Minili so časi, ko so šifriranje uporabljali samo tisti, ki so domnevno imeli kaj skriti. Danes je šifriranje podatkov pri prenosu podatkov po internetu nuja, če ne želimo, da po njih brskajo nepridipravi ter tri- in veččrkovne vladne agencije različnih držav. Zapisano je še toliko pomembneje pri orodjih za izmenjavo sporočil in pogovarjanje. Vsa podpirajo šifriranje v neki obliki, a so izvedbe in varnost različne.
Zdi se, kot bi bilo včeraj, a zloglasni virus Stuxnet je star že več kot desetletje, širši javnosti pa je znan vsaj od leta 2010. To je dolga doba in pričakovati je, da je tudi razvoj škodljivih orodij v tem času dokaj napredoval. Izkazalo se je, da to še kako drži.
Včasih napadalci nimajo drugega namena kakor škodovati. Ne zanimajo jih podatki v sistemu, ne želijo neopazno prisluškovati ali krasti. Napadi za zavrnitev storitve (DDoS) se zdijo kot primitivna vrsta napadov, katere glavni cilj je preglasiti vse drugo in izčrpati strežnik. A metoda je presenetljivo uspešna, priljubljena in v zadnjem času tudi dobičkonosna.
Včasih se je o računalniških vdorih, vsaj v tehnoloških krogih, poročalo na prvih straneh, hekerji, kot je bil Kevin Mitnick, pa so bili velike zvezde. Danes se vdori dogajajo skorajda vsak dan, interes za njihovo prikrivanje pa imajo tako storilci kot žrtve. Seznam največjih vdorov je zato bolj seznam razkritih vdorov, ki so vplivali na največ ljudi, kot pa absolutna resnica.
Od plemenite zamisli o svobodnem pretoku informacij se je internet že precej odmaknil, a ta odmik ni bil nikjer tako korenit kakor na Kitajskem. Da je tudi tako gromozanski medij, kot je internet, mogoče nadzorovati in cenzurirati, že vrsto let dokazuje veliki kitajski požarni zid. To je razlog, da na Kitajskem ne brskajo po Facebooku, ne berejo The New York Timesa in bolj malo vedo o protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989.
Google Earth ima že častitljivo dolgo brado in se je v petnajstih letih delovanja že precej spremenil in napredoval. Zadnja posodobitev pa je prinesla novosti, ki si zaslužijo poseben pregled. Končno je Google Earth mogoče uporabljati brez posebne aplikacije, torej kar neposredno iz brskalnika. Prav tako si lahko Ljubljano in Ankaran ogledamo v treh razsežnostih.
V prejšnji številki smo si ogledali, kako so sestavljeni moderni superračunalniki, in od daleč pokukali v slovenske superračunalniške zmogljivosti. Tokrat pa smo vzeli pot pod noge in jo mahnili v Novo Gorico, kjer v predmestju Kromberk najdemo enega večjih komercialnih superračunalnikov na Slovenskem.
Dvakrat na leto izide posodobljena lestvica 500 najhitrejših superračunalnikov na svetu, na kateri žal ni nobenega slovenskega predstavnika. A to ne pomeni, da v Sloveniji sploh nimamo ali ne uporabljamo superračunalnikov. Imamo jih kar nekaj in z njimi večinoma znanstveniki rešujejo vrsto zanimivih problemov, le razdrobljeni so po vsej državi. Ogledali smo si, kako so zgrajeni superračunalniki in katere imamo v Sloveniji.
Intel in Micron sta leta 2015 napovedala nov obstojni pomnilnik, ki je bistveno hitrejši od flasha in utegne revolucionirati sprva hrambo podatkov, kasneje pa koncept večnivojskega pomnilnika v računalništvu. Manj kot dve leti pozneje smo dobili prvi izdelek, ki ni razočaral, čeprav ni mogel izpolniti predlanskih nerealnih obljub.
