Tipičen uporabnik računalnika ima danes množico računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Elektronski predal in profili v družabnih omrežjih so samo najočitnejši primeri, dodamo pa lahko še vsaj razne forume, oblačne hrambe podatkov, spletno bančništvo in trgovalne račune. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi podatki in premoženjem, ko umremo?
Nikoli nisem razumel, zakaj potrebuje denar nekaj ur, da skoči s Trga republike na Slovensko, letalsko vozovnico pa lahko takoj plačam z vnosom 16-mestne številke. Povedali so mi, da nisem edini na svetu in da neto poravnava v Sloveniji poteka vsaki dve uri. Razumem. Da so me iz podružnice na Tržaški poslali zapret račun na Njegoševo, ker sem ga bil tam odprl, pa ne razumem več. Doma tudi še hranim potrdilo o plačilu enega centa drugi banki, ker me je uslužbenka vestno poklicala, da že tri mesece dolgujem en cent in da bi bilo res neumno, če bi šel ta negativni dogodek v SISBON.
Na Kitajskem je mogoče kupiti vse. To zajema tudi všečke, klike, recenzije, prenose aplikacij in tako naprej. O cenah in pogojih se javno ne govori, vidni pa so rezultati te kitajske podjetnosti. Razvijalci aplikacij in iger za mobilne platforme jih uporabljajo, ker včasih druge možnosti za izpostavitev svojega dela skorajda nimajo.
Potniki menijo, da pri hitrosti 900 kilometrov na uro tudi 10 kilometrov nad tlemi ni več razloga, da ne bi imeli dostopa do interneta. Letalski prevozniki so se začeli temu prilagajati in prispeli smo do trenutka, ko bo internetna povezava na letalih dejansko uporabna.
Velika večina virusnih okužb računalnikov se danes prikrade po internetu, a napak bi se bilo zanašati na prepričanje, da je v internet nepriključen računalnik varen. Z zadostno mero potrpežljivosti in znanja je mogoče okužiti tudi izolirane sisteme brez dostopa do interneta. Računamo lahko le na lastno nezanimivost.
Kljub številnim modernim poizkusom se glavni način za omejevanje dostopa vse od izuma računalnikov ni spremenil. Tako kakor vrata večinoma še vedno odklepamo s ključi, in ne s prstnimi odtisi ali karticami, se tudi prijavljamo v glavnem z uporabniškimi imeni in gesli. Računalniki in ljudje se razlikujejo, zato za nas težko zapomnljivo geslo ni nujno težko zlomljivo z računalnikom, in nasprotno.
Minili so časi, ko so šifriranje uporabljali samo tisti, ki so domnevno imeli kaj skriti. Danes je šifriranje podatkov pri prenosu podatkov po internetu nuja, če ne želimo, da po njih brskajo nepridipravi ter tri- in veččrkovne vladne agencije različnih držav. Zapisano je še toliko pomembneje pri orodjih za izmenjavo sporočil in pogovarjanje. Vsa podpirajo šifriranje v neki obliki, a so izvedbe in varnost različne.
Zdi se, kot bi bilo včeraj, a zloglasni virus Stuxnet je star že več kot desetletje, širši javnosti pa je znan vsaj od leta 2010. To je dolga doba in pričakovati je, da je tudi razvoj škodljivih orodij v tem času dokaj napredoval. Izkazalo se je, da to še kako drži.
Včasih napadalci nimajo drugega namena kakor škodovati. Ne zanimajo jih podatki v sistemu, ne želijo neopazno prisluškovati ali krasti. Napadi za zavrnitev storitve (DDoS) se zdijo kot primitivna vrsta napadov, katere glavni cilj je preglasiti vse drugo in izčrpati strežnik. A metoda je presenetljivo uspešna, priljubljena in v zadnjem času tudi dobičkonosna.
Včasih se je o računalniških vdorih, vsaj v tehnoloških krogih, poročalo na prvih straneh, hekerji, kot je bil Kevin Mitnick, pa so bili velike zvezde. Danes se vdori dogajajo skorajda vsak dan, interes za njihovo prikrivanje pa imajo tako storilci kot žrtve. Seznam največjih vdorov je zato bolj seznam razkritih vdorov, ki so vplivali na največ ljudi, kot pa absolutna resnica.
