Da so tehnološka gigapodjetja Facebook, Google, Twitter in druga v zadnjih letih spremenila v prave kovnice denarja na račun zbiranja, obvladovanja in trženja podatkov o navadah svojih uporabnikov in njihovih omrežnih prijateljev, je opazila večina zainteresirane javnosti. Manj pa je tistih, ki so opazili, da se utegne to področje v kratkem precej spremeniti. A zaplet je v tem, da ne vemo, kako in v katero smer.
Če igrate, spremljate ali vsaj poznate nekoga, ki ga Fortnite zanima, verjetno veste, da se je pred kratkim končala 10. sezona te fantastično popularne igre. Konec je bil res konec, saj je igra preprosto izginila in prikazovala animacijo črne luknje.
Sklanjanje več glav nad telefonom ni najboljša izkušnja za ogledovanje fotografij s potovanja, posnetkov domačega ljubljenčka ali zadnje Youtube senzacije. Če je v bližini televizija ali računalnik z monitorjem, je lahko skupni ogled veliko udobnejši.
V začetku poletja so mediji in družabna omrežja z vso vnemo zagrabili zgodbo o zabavni aplikaciji FaceApp. A če ste bili le za nekaj dni odklopljeni od digitalnega sveta, ste celotno zgodbo morebiti celo zgrešili, saj se je tako hitro, kot se je vnela, tudi polegla. Pozornejši opazovalci pa so v njej lahko zaznali kopico naukov, ki lepo opisujejo splošno stanje sodobnega spleta, mobilnih ekosistemov in sveta nasploh.
Če kdo, potem smo računalničarji tisti, ki bi morali znati prepoznati vzorce prodora nove, revolucionarne tehnologije na področja, ki so vsaj na videz stabilna, področja, kjer vse deluje po ustaljenih praksah in za katera se zdi, da novinec tam ne more prekucniti velikanov. Podcenjevanje napredka, ki ga prinaša nova generacija, se zdi stalnica, ki ob postopnem prehodu v zrelo fazo tehnologije hitro zbledi in gre v pozabo.
V sodobnih podjetjih je varnost IT-rešitev ena najsvetejših kvalitet. V svetu storitev za končne uporabnike pa smo uporabniki velikokrat prepuščeni sami sebi. Čeprav nekateri proizvajalci na varnost gledajo kot na dodaten strošek, smo vseeno ravno uporabniki tisti, ki imamo vse niti v rokah.
Ko je pred tedni urednik predlagal članek o nadzoru nad mesečnim in letnimi naročninami za spletne in sorodne storitve, se mi je ideja zdela smešna. Le kdo ne bi vedel, kaj vse je naročil in zakaj bi kompliciral s seštevanjem? Saj nimam skoraj nobenega takšnega stroška! No, mogoče dva ali tri, več gotovo ne, pa še ti so nekaj evrov na leto. Po nekaj dneh raziskovanja pa je izračun pokazal precej visoko številko.
Ravno na dan, ko pišem ta uvodnik, sem se udeležil študentskega hackathona na ljubljanski računalniški fakulteti. Študentje so precej bolj podjetni, kot smo bili pred dobrima dvema desetletjema, njihovi izdelki pa bistveno bolj prijazni in zmogljivi, kot bi bili deset ali več let nazaj. To mi je dalo misliti, da smo v kratkem času na področju računalništva, tako strojne kot programske opreme, naredili zares velik korak.
Predvajanje glasbe kjerkoli in s katerekoli naprave na prenosnem zvočniku je trenutno zelo priljubljeno, prikazovanje gibljivih slik na enako priročen način pa je logičen naslednji korak. Preverili smo, ali je mogoče v prenosno in priročno obliko vgraditi tehnologijo, ki zadovoljivo opravlja nalogo projektorja, in ali si uporabniki sploh želimo prenosnih prikazovalnikov velike slike.
Saj ste opazili, da se strokovnjaki in ocenjevalci novih modelov telefonov pogovarjajo samo še o fotoaparatu, kajne? Glavni poudarki zadnjih modelov telefonov pa so na dodatnem pol kvadratnega centimetra uporabne površine ekrana. Ali to uporabniki želimo in ali je to tehnično sploh izvedljivo, je drugotnega pomena.
