Umna rešitev za neumno državo ali kako mimo blokade spletnih strani
Prejšnji teden smo v razumevanju sodobne države še enkrat znova krepko pogrnili na izpitu. Vrhovno sodišče je odločilo, da morajo naši ponudniki spleta blokirati nekatere tuje spletne stavnice. Podjetje Telemach, ki je odločitev prignalo do zadnje instance, je, potem ko je izrabilo vsa pravna sredstva, s tem moralo kloniti in se ukloniti moči države.
Z njim pa seveda tudi vsi ostali. Taka odločba je namreč učinkovala tudi na pritožbe preostalih ponudnikov, in nekateri od njih so v zadnjih dneh svoje uporabnike že seznanjali z uvedbo blokade. Kaj je zadaj? Spletne igre na srečo v tujih igralnicah je svojimi odločbami v letih 2006 in 2010 prepovedal Urad za prirejanje iger na srečo, ki deluje v okviru Ministrstva za finance. Tam so namreč že kmalu ugotovili, da so s prihodom svetovnega spleta slovenski ljubitelji hazarda začeli množično igrati iz domačih foteljev, kar je v prvi vrsti udobneje, za povrh pa še neobdavčeno. Naš urad si je seveda naivno predstavljal, da bodo tuje spletne strani pri njih zaprosile za licenco za prirejanje iger na srečo v Sloveniji. In ker niso, jih je preprosto prepovedal. Pa smo pri Milki Planinc. Za mlajše od naše države - Milka je bila tista predsednica Jugoslovanske vlade (izvršnega sveta), ki je nekonkurenčnost domačih izdelkov in valute reševala tako, da je državljanom za vsak izhod iz države zaračunala 5000 takratnih dinarjev depozita. Verjetno je bila nerazgledana in ni vedela, da so bili v Sovjetski zvezi še malo bolj učinkoviti in so vsem nasploh prepovedali zapuščati državo. Ker smo dediči miselnosti Milke Planinc, niti trideset let po tem nismo znali spodbuditi domačih igralnic, da bi vzpostavile konkurenčno ponudbo na spletu. Pač pa smo državljanom z birokratskim dekretom prepovedali »izhod« iz države. Briljantno! V času ko že branjevka na tržnici rezgeta o konkurenčnosti in odpiranju gospodarstva, pri nas sprejemamo podobne ukrepe, kot jih - pretežno v vojnih razmerah - Vladimir Putin in Mahmud Ahmadinedžad. In ker je samo še korak od takega ravnanja do dne, ko vladi ne bo všeč neka novica na CNN, se čutimo dolžne, da državljane izpopolnimo v samozaščitnem obnašanju. Če ne drugače, na katero od spletnih igralnic lahko zaidemo tudi zato, da bi izvedeli podrobnosti o kaki igri ali pa se morda naučili igranja blackjacka. Avtor teh vrstic bi lahko denimo iskal odziv vodstva katere od igralnic in bi si na njihovi spletni strani želel poiskati stik z njimi. Pa ne gre. Obstaja veliko načinov, praktično uporabna v dani situaciji sta dva, navajamo ju v različici za Okna 7, a tudi pri predhodniku, Oknih XP, zadeva ne poteka dosti drugače. Ker ponudniki spleta blokado izvedejo na precej preprost način, z modificiranjem t. i. imenskega (DNS) strežnika, je najlažje, da tega iz ponudnikovega DNS strežnika spremenimo v kakega drugega. Denimo Googlovega, čigar IP številki se glasita 8.8.8.8 oz. 8.8.4.4 ali pa katerega od tistih, ki jih dobimo na OpenDNS, denimo 208.67.222.222. DNS strežniki so nekakšni telefonski imeniki, ki ime strani kot jo poznamo ljudje, denimo www.bwin.com pretvorijo v IP številko, ki jo razumejo omrežne naprave in nato stran prikažejo.
Zato se čez nadzorno ploščo le priklikajte do svojega omrežnega vmesnika, z desnim klikom izberite njegove podrobnosti, nato pa »Internet Protocol Version 4« in lastnosti. V spodnjem delu okenca izberite »Uporabi te naslove strežnikov DNS« in v obe okenci vpišite prej omenjeni številki, kot kaže slika. Zaradi lepšega pred izhodom še s kljukico zaukažemo preverbo nastavitev in delo je opravljeno. Na ta način ste dosegli, da vaš računalnik zdaj brska po spletu s pomočjo Googlovega telefonskega imenika, ne pa imenika katerega od slovenskih ponudnikov spleta, kjer številke spletnih strani z oblastno močjo in po svoji volji spreminja oblast. Če iz kakršnegakoli razloga tega ne želite, potem se lahko oboda blokade lotite še na drug, nekoliko bolj zapleten način. Ta poteka preko spremembe datoteke hosts, ki je nekakšen interni DNS telefonski imenik. Ko želimo obiskati kako spletno stran, bo naš brskalnik še preden se bo odpravil na DNS strežnik, preveril v lokalni datoteki hosts, če ni želena spletna stran zapisana že tam. Napotki iz hosts imajo namreč prednost pred tistimi iz DNS strežnika. Zato je najbolje pognati beležnico/notepad kot administrator (popravljali bomo sistemsko datoteko) in se odpravite na C:WINDOWSsystem32driversetc in odprite datoteko hosts brez končnice. Druga s končnico .old je namreč namenjena osnovni seznanitvi z uporabo.
V datoteko tako kot vidimo na sliki na primeru Bwin vnesemo IP številko želene spletne strani (najlažje jo poiščemo na www.ip-adress.com/whois/) in nato njen spletni naslov. Če si želimo za zapisom vstaviti še kako opombo, lahko to storimo tako, da opombo zapišemo za znak #. Datoteko shranimo in brskalnik bo na ta način spet upošteval naš imenik in ne tistih, ki jih priporoča država. Dodajmo še, da se taka praksa naših organov potrjuje kot skrajno sporna tudi na podlagi odločbe nemškega ustavnega sodišča, ki je v začetku leta odločilo, da so tamkajšnji spletni ponudniki zgolj ponudniki infrastrukture in niso dolžni na povelje države (in na svoje stroške) izvajati vzgoje državljanov. Čeprav so našim birokratom nemški kolegi velik vzor in tudi precejšen del naše zakonodaje je malone prepisan iz zakonov te države, obstaja med svetovoma velika razlika. Naš, nemškemu soroden Zakon o elektronskem poslovanju na trgu, namreč vsebuje praktično določbo, da se ne uporablja za področje iger na srečo. Ker je tako preprosto lažje, kot pa se spopasti s hudiči v podobi konkurenčnih Pokerstars, Bwin in drugih sorodnih spletnih strani.
