Microsoft, kot ga (še) ne poznamo
S skupino izbranih novinarjev iz cele Evrope smo se udeležili ogleda največjega Microsoftovega mega podatkovnega centra v Evropi. Na Irskem, na zahodu Dublina, se razteza na površini sedmih nogometnih igrišč, kar je zadnje čase postala nekakšna merska enota za tovrstne zgradbe. Ravno v času našega obiska so napovedali njegovo 170 milijonov evrov vredno razširitev (skupno je tako center, brez strežnikov, vreden 594 milijonov evrov), za kar se nam je kot eden izmed govornikov predstavil kar irski namestnik predsednika vlade.
Lokacija podatkovnega centra je in naj bi ostala skrivnost (vsaj tako smo podpisali), celo na zunanjosti (velikanske) stavbe ni nikjer videti, da gre za podatkovni center in/ali Microsoft. Deležni smo bili tudi res hudih varnostnih ukrepov, saj sta nas po halah s strežnikih vodila dva vodiča, vsak s svojo kodirno kartico, ki sta za odpiranje vrat uporabljala vseh pet prstnih odtisov.
V resnici to ne čudi, če vemo, da ta res ogromna količina strežnikov (»deset tisoče strežnikov«, kot je bilo rečeno) služi za »oblačno« delo evropskega dela uporabnikov servisov kot so Bing, Windows Azure, Office 365, Skydrive, Xbox Live in da, tudi Skype. Podatki, ki jih zaupate oblačnemu Microsoftu, se shranjujejo v Dublinu, oz. vsaj upamo lahko, da se ne shranjujejo tudi (še) kje v ZDA. Microsoft ima sicer po svetu še kar nekaj tovrstnih centrov (»več kot deset in manj kot 100«) med drugim tudi na Kitajskem.
Irska, oz. zahod Dublina je tudi sicer priljubljen pri »oblačnih« ponudnikih, saj se v tej regiji nahajajo še centri Amazona in Googla, pa verjetno še koga. Po Microsoftovih besedah je tako zaradi ugodnega podnebja, ki omogoča, da ogledani center deluje brez dodatnega hlajenja, saj vse opravi »irski vetrc« ob pomoči nekaj vlage, ki jo po potrebi razpršijo v zrak. V začetku (leta 2009) je imel center tudi klimatske naprave, za vsak primer, vendar so jih leta 2011 odstranili, saj so z množico telemetričnih podatkov ugotovili, da jih ne potrebujejo. No, resnici na ljubo je treba povedati, da pri izbiri lokacije gotovo zelo veliko vlogo igra tudi irska (davčna) zakonodaja, ki privablja tuje vlagatelje.
Dublinski podatkovni center je sicer zgrajen na osnovi četrte generacije Microsoftovi centrov, kar pomeni, da je modularen, torej se ga da zelo hitro in po potreba zapolniti s strežniki. Strežniki so le delno standardni (še največkrat smo v omarah videli napise Dell), saj v njih ni elektronike, ki jih strežniki navadno ne potrebujejo (vodila PCI-e, grafika, itd). Zato so manjši in jih je možno »sestavljati« zelo na gosto. Ob ogledu smo v posamezni strežniški omari našteli kar po 96 strežnikov. Omar pa je bilo na stotine, dobesedno. Microsoft trdi, da imajo po celem svetu v podatkovnih centrih več kot milijon strežnikov.
Vseeno pa so ti strežniki dovolj »splošne« izdelave, da sam center ne dosega tako visoke stopnje varčnosti, s katero se hvali konkurenca. Microsoft se pohvali, da novi del centra dosega faktor PUE 1,125, kar pomeni, da za delovanje centra porabijo 12,5 % več energije, kot jo porabijo sami strežniki. To je zelo malo v primerjavi s strežniškimi centri izpred nekaj let, ki so za delovanje porabili dodatne 100 % energije (PUE=2) in še več, vendar več kot energije porabijo centri Googla in Facebooka (hvalijo se s PUE do 1,08). Po drugi strani so Microsoftovi centri bolj vsestranski, podpirati morajo veliko več in raznovrstnih servisov.
Poleg Microsoftovih lastnih servisov je seveda osnova ponudbe Windows Azure, servis, ki ga ponujajo strankam in ki omogoča upravljanje z navideznimi stroji (kar smo že mnogi vajeni iz servisa Amazon EC2). Predstavitev v živo je pokazala, da je delo z navideznimi stroji enako hitro in udobno kot na Amazonu, izbira operacijskih sistemov je velika (Windows, nekaj Linuxov in celo Oracle Linux) in strojno raznolika. Poleg navideznih strojev lahko uporabnik na hitro odklika tudi neposredno bazo SQL ali imenik (Active Directory), kar je za Okenske sisteme zagotovo zelo praktično in hitro (izdelava nove baze SQL traja le 3 sekunde). Zanimivo je, da lahko več navideznim strojem določimo avtomatsko prilagajanje zmogljivostim. Tako se lahko za servisiranje večjega prometa ob konicah avtomatsko vključi več strojev, po padcu prometa pa se stroji spet avtomatsko ugasnejo in s tem uporabniku privarčujejo nekaj denarja.
Predstavilo se nam je tudi nekaj večjih evropskih strank, ki svoje poslovanje preusmerjajo v Microsoftov »oblak«, med katerimi je celo ena izmed italijanskih bank. Banka sicer pravi, da vse podatke pred pošiljanjem v oblak šifrirajo, pa vendar, je to res pametna odločitev? Navsezadnje je »oblak« v resnici le drug izraz za »računalnik nekoga drugega«. Do katerega imajo včasih dostop tudi »vohuni«… Da ne govorimo o tem, da je Microsoft v primerjavi s konkurenco zelo svež ponudnik »oblaka«. Kaj se bo zgodilo, če mu posel morda ne bo stekel? Pri Microsoftu odgovarjajo, da so edini ponudnik, ki ima datotečni format navideznih strojev (VHD) popolnoma združljiv s tistimi, ki tečejo »doma«, na strojih v naši lokalni lasti. Če se v določenem trenutku odločimo, da nam »oblak« ni več všeč, lahko »stroje« brez težav prenesemo nazaj na svojo lokalno strojno opremo.
