Lonestar naj bi zgradil podatkovni center na Luni
Danes se morda sliši kot znanstvena fantastika, toda mladi ameriški startup Lonestar ima resne in podrobne načrte za postavitev podatkovnega centra na našem edinem naravnem satelitu, Luni. Če bodo uspeli zagotoviti dovolj finančnih sredstev, bomo lahko prve podatke na Luni hranili že leta 2024.
Lonestar je nedavno pridobil prvih 5 milijonov dolarjev, s katerimi nameravajo dokazati izvedljivost svojih načrtov. Nedavno so namreč podpisali pogodbo z družbo Intiutive Machines, ki jo financira NASA, s katero naj bi na Luno v naslednjih letih prepeljali dva pristajalna modula opremljena s strojno in programsko opremo potrebno za hrambo podatkov.
Prvi odprava, ki se imenuje IM-1, bo po načrtih na Luno popeljala tovor že konec letošnjega leta. Ta projekt ima za cilje predvsem dokazati sposobnost potovanja in pristajanja na Luni, zato bo Lonestar tu testiral le programsko opremo, ne pa tudi strojno opremo za trajno hrambo podatkov. IM-1 naj bi deloval le en lunin dan, kar je ekvivalent dveh tednov na Zemlji.
Precej bolj resen bo projekt IM-2, za katerega načrtujejo izstrelitev na Luno v letu 2023. Ta naj bi vseboval tudi prvi strojni prototip družbe Lonestar in bo v napravi s težo približno enega kilograma hranil okoli 16 TB podatkov. Ta odprave predvideva tudi vrtanje v ledeno gmoto na južnem luninem tečaju, kamor naj bi shranili podatkovni modul in ga tako zaščitili pred kozmičnim sevanjem, kar je predpogoj za dolgotrajno rabo.
Naslednje odprave, ki si bodo hitro sledile, imajo še bolj ambiciozne načrte. Leta 2024 naj bi na Luno poslali podatkovni modul, ki bo lahko hranil 5 PB (petabytov) podatkov in bo z Zemljo povezan prek redne radijske podatkovne povezave. Lonestar je že pridobil pravice za uporabo frekvenčnih pasov S, X in Ka, niso pa še določili prvotno hitrost prenosa podatkov. Leta 2026 naj bi zmogljivosti nadgradili na 50 PB, prenos podatkov pa bodo dvignili na 15 Gb/s, kar je hitreje kot danes dosegamo na optičnih omrežjih.
Lonestar ima tudi odgovor, kako bo poskrbel za energijo in zanesljivost delovanja. Na lunino površino bodo na strateška mesta postavili sončne celice, razmišljajo pa tudi o energijskih zalogovnikih in rezervnih načinih proizvodnje energije. Podatkovne module bodo namestili v prazne lavine tunele, ki se nahajajo Luni in zagotavljajo varnost pred sevanjem in meteoriti. Vse skupaj naj bi postavljali povsem avtomatizirano, z daljinsko in avtonomno upravljanimi roboti.
Lonestar trdi, da je njihov projekt nadvse pomemben za prihodnost in ohranitev znanja človeštva v digitalni obliki. Pri tem se zgledujejo po znameniti ledeni semenski banki na otočju Svarbald (Svalbard Global Seed Vault), v kateri države hranijo semena rastlin, ki jih uporabljamo za prehrano. S tem skušajo ohraniti rastlinske vrste in zagotoviti raznolikost tudi v prihodnosti. Lonestar ima podoben cilj, le da skušajo ohraniti znanje. Kasneje naj bi vzpostavili tudi komercialne storitve, kot je DRaaS (Disaster Recovery as a Service).
Projekt je seveda poln tveganj, a iz zgodovine vemo, da kdor ne tvega, tudi ne žanje. Dosedanji projekti pristajanja Luni so pogosto se končali nesrečno (na primer Izraela in Indije v letu 2019). Poleg sevanja in meteoritov nevarnost predstavlja tudi oster lunin prah in predvsem izjemno temperaturno nihanje, ki se na površini giblje od -183 do +106 stopinj Celzija. Toda pri Lonestarju menijo, da so tovrstne težave rešljive. Oz. vsaj v to poskušajo prepričati investitorje.
