Ljudje sploh ne vedo več, kaj bi gledali na pretočnih storitvah
Včasih smo brskali po dostopnih televizijskih programih, da smo se odločili za ogled filma ali oddaje, danes je s pretočnimi storitvami izbira neprimerljivo večja. A kot so psihologi in ekonomisti že zdavnaj ugotovili, naraščanje možnosti izbire prek vseh meja ne izboljšuje končnega rezultata, temveč lahko celo povzroči negativne občutke. Ena izmed najbolj očitnih neškodljivih posledic je neskončno premlevanje, kaj bomo gledali.
Netflix in podobni ponudniki imajo za praktične namene skorajda neskončne kataloge. Izbrati tisto najboljšo oddajo ali film za neki večer postaja umetnost, ki traja čedalje dlje. Nielsnova raziskava je pokazala, da so imeli gledalci v ZDA, Veliki Britaniji, Kanadi, Mehiki in Nemčiji predlani na voljo 1,9 milijona naslovov, letos pa že 2,7 milijona – veliko večino na pretočnih storitvah. Ob tem spomnimo, da je delež spremljanja linearnih televizijskih programov letos prvikrat padel pod 50 odstotkov.
Rezultati so predvidljivi. Gledalci v povprečju porabijo 10,5 minut, da se sploh odločijo in izberejo, kaj bodo gledali. To predstavlja pri krajših naslovih, kot so različne 40-minutne oddaje in serije, že znaten del časa. Več kot 20 odstotkov gledalcev pravi, da ne vedo, kaj bi gledali, zato na koncu ne gledajo ničesar in raje počnejo kaj drugega. To se odraža tudi v nezadovoljstvu s pretočnimi storitvami, saj kar 47 odstotkov naročnikov vsako leto odpove ali spremeni svojo naročnino – seveda je veliko tudi novih naročnikov – a poanta je v nestabilnosti.
Vse to potrjuje, da tudi za moderne tehnologije in pretočne storitve veljajo stare zakonitosti. Preveč izbire obremenjuje.
