CPRM -- grozi cenzura proizvajalcev diskov?
Hiter napredek digitalne glasbe (prej ali slej pa tudi filma) ter nenadzorovano širjenje in kopiranje vsebine v digitalnih zapisih je lani pognalo srh v kosti glasbene in filmske industrije. Reakcija je bila hitra in večplastna -- od tožb do izdelave novih, "varnih" zapisov, kakršen je na primer sistem za nadzor SDMI, s katerimi naj bi nadzor vrnili v prave roke. Toda dosedanji poizkusi očitno niso bili učinkoviti, saj se ni nič spremenilo. Proizvajalci predvajalnikov in računalniških dodatkov sicer spoštujejo zakonodajo, vendar z ničemer ne omejujejo nelegalnega širjenja posnetkov. Večina predvajalnikov še naprej podpira nezaščiteni zapis MP3.
Toda glasbena industrija prek različnih organizaciji in lobijev še naprej išče metode, s katerim bi se tovrstnih razmer učinkovito lotili. Nedavno je v javnost prišla informacija o novem poizkusu nadzora vsebine, s katerim so se proizvajalci lotili zadeve z novega konca -- pri pomnilniških enotah. Tehnični komite NCTIS, ki deluje v okviru ameriške standardizacijske organizacije ANSI in skrbi za razvoj standardov ATA, ki nadzorujejo delovanje sodobnih diskov, je pripravil novo gradivo, iz katerega je razvidno, da bi bodoči diski lahko vsebovali sistem za nadzor avtorskih pravic CPRM (Content Protection for Recordable Media), s katerimi bi ponudniki digitalne vsebine (glasbe, filma) imeli nadzor nad tem, kaj lahko uporabnik počne s posnetki. CPRM naj bi bil v standard ATA vgrajen le kot možnost, torej bi se o uporabi odločil proizvajalec pomnilniške enote v obliki spremembe v sistemski programski kodi, podobno kakor danes pri enotah DVD.
Ogorčenje javnosti pa povzroča podatek, da bi nova specifikacija lahko otežila ali celo onemogočila prenos podatkov med tovrstnimi in sedanjimi diski ter onemogočila delovanje niza strojne in programske opreme vse od krmilnikov RAID do protivirusnih programov. Z vključitvijo sistema CPRM v diske ATA (s tem pa tudi na vse združljive naprave, kot so zapisovalniki, izmenljivi diski), naj bi dokončno onemogočili kopiranje in celo shranjevanje nedovoljene vsebine. Tehnologijo so razvili in podpirajo vodilni proizvajalci, na čelu z družbami IBM, Intel, Matsushita in Toshiba, brez dvoma pa bi se jim bodo pridružili tudi drugi.
Toda obstoj tovrstnega standarda je lahko vprašljiv, tako s pravnega stališča kakor s stališča sprejemanja javnosti. Spomnimo se le Intelovega poizkusa za nadzor vsebine z lastno identifikacijsko številko v procesorjih, ki so jo pod pritiskom javnosti odpravili. Ali pa sistema DivX, nesojenega tekmeca sedanjih enot DVD, ki je od uporabnikov zahteval preveč striktno plačevanje avtorskih pravic (za vsako gledanje filma, ne glede na to, da je bilo treba posebej plačati nosilec). Uporabniki glasbe MP3 in mnogi drugi bodo to zagotovo sprejeli kot neposredni napad na njihove pravice in najbrž bojkotirali tovrstne izdelke. Seveda pa je treba še nekoliko počakati, v kakšni obliki in kdaj bodo tovrstni izdelki prišli na tržišče.
