Zgodovina telekomunikacij v Sloveniji - Evropsko medmrežje

Po uspešnem zagonu različnih paketnih računalniških omrežij v Evropi in ZDA so raziskovalci v drugi polovici 70. let vedno več pozornosti namenjali njihovi vsestranski medsebojni povezljivosti. Danes je najbolj znan in splošno razširjen ameriški medmrežni model, pred tem pa so pri nas veliko upali tudi na drugačen, odprti oziroma evropski medmrežni model.

Tipični usmerjevalniki podjetja Cisco. Patrick Finnegan na Wikimedia.

Povod za oblikovanje medmrežij je enak kot pri računalniških omrežjih: neomejeno sporazumevanje med napravami, souporaba podatkovnih virov in računalniških zmogljivosti. Podobno kot na drugih področjih računalništva so najmočnejši deležniki tudi pri računalniških komunikacijah sprva oblikovali več nezdružljivih pristopov.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Med omrežji za paketni prenos podatkov obstajajo številne tehnične razlike, ki izvirajo iz značilnosti strojne in programske omrežne opreme. Delujejo lahko na različne načine, prek različnih prenosnih naprav in sredstev ter upoštevajo različna pravila za izmenjavo med računalniki. Upravljalci javnih podatkovnih omrežij so v drugi polovici 70. let prvi utemeljili skupni osnovni pristop, ki je omogočil medsebojno povezovanje na mednarodni ravni, vendar so izkušnje pokazale, da v računalniških komunikacijah ni mogoče zagotoviti popolne enovitosti. Treba je bilo poiskati način za čim tesnejše združevanje bolj ali manj raznolikih omrežij v medmrežje. Različni medmrežni modeli to dosegajo z dodajanjem višjih omrežnih ravni nad osnovnimi, ki skrbijo za urejeno izmenjavo podatkov po omrežni infrastrukturi. Večplastna ureditev uvaja skupni imenovalec za različne vrste omrežij in naprav, povezanih vanje, vzpostavlja medmrežni red in storitvene prehode za njihovo neovirano sporazumevanje. Med najpomembnejšimi so medmrežna pravila, ki določajo način naslavljanja posameznih podomrežij in končnih naprav ter izbirajo ustrezne poti in načine za izmenjavo podatkov (angl. routing). Šele po zaslugi usklajenega delovanja vseh medmrežnih ravni lahko končni odjemalci z uporabniško programsko opremo na svojih napravah samodejno in brez posebnih težav izkoriščajo omrežne storitve in zmogljivosti.

Odprto medmrežje in projekt COSINE (1984–1992)

Medmrežne raziskave, ki so jih evropski raziskovalci snovali z navideznimi trajnimi povezavami prek javnih podatkovnih omrežij (Euronet), so v 80. letih razširili z novo, obsežnejšo in s celovitejšo zamislijo evropskega medmrežja javnih in raziskovalnih omrežij, utemeljenega na odprtem naboru pravil in novi generaciji zmogljive meddržavne omrežne infrastrukture. Smernice za odprta medmrežna pravila (Open Systems Interconnect ali OSI) je začela razvijati mednarodna skupina strokovnjakov v okviru Organizacije za poenotenje tehnoloških in industrijskih smernic (ISO). Odprti medmrežni model izstopa po zelo natančno zasnovani arhitekturi in ga zato še danes, kljub omejeni praktični uporabi, navajajo kot vzorčni primer medmrežne ureditve. Vse dejavnosti, potrebne za samodejno in tekoče delovanje medmrežja, po sorodnosti deli na sedem ločenih plasti, od fizičnih in medmrežnih do storitvenih in uporabniških. Dejavnosti posameznih plasti se usklajeno dopolnjujejo z dejavnostmi plasti, ki so neposredno pod in nad njimi. Ukazi in sporočila oziroma podatki pri izvoru sestopajo z višjih plasti na nižje, na cilju pa od nižjih spet napredujejo na višje. Nižje plasti ustrezajo načinu X.25 javnih podatkovnih omrežij in kasnejšim nadgradnjam, kot sta ATM in Frame Relay.

Namestitev usmerjevalnikov in stikalnikov. Jemimus na Wikimedia.

Stikala in usmerjevalniki

Posamezna omrežja ali podomrežja so v medmrežje povezana s posebnimi posredovalnimi napravami. Stikala (angl. switch ali bridge) povezujejo večje sklope naprav v enotno omrežje, usmerjevalniki (angl. router) pa lahko na višji ravni povezujejo ločena omrežja v medmrežje.

Na pobudo Evropske komisije je k oblikovanju evropskega odprtega medmrežja v okviru mednarodnega projekta Co-operation for Open Systems Interconnection Networking in Europe (COSINE) pristopila večina evropskih držav in njihovih raziskovalnih omrežij (združenje RARE). Razvoj storitev in potrebne strojne opreme so prepustili univerzam, izgradnjo in upravljanje infrastrukture pa zasebnemu upravljalcu, ki so ga skupno financirali uporabniki. Prvi dve leti in pol so posvetili določanju, preizkušanju in izpopolnjevanju ustreznih storitev za odprti medmrežni model, kot so elektronska pošta (X.400), omrežni imenik (X.500), storitve za prenos in oddaljeni dostop do datotek (FTAM), terminalske storitve (X.3, X.28, X.29) ter medmrežne povezave (X.75). Nova medmrežna hrbtenica (International X.25 Infrastructure ali IXI) je poskusno začela delovati leta 1989 s prenosno hitrostjo do dva megabita na sekundo. Prvo hitro povezavo so zgradili med Amsterdamom in Ženevo, v celoti pa so načrtovano hrbtenico s prenosnimi hitrostmi do gigabita na sekundo dogradili do leta 1992. Vzpostavili so tudi štiri zunanje satelitske povezave z ZDA in Japonsko. V zaključni fazi so pristopile še druge članice uporabniških omrežij (Bitnet/EARN in UUCP/EUnet) ter članice raziskovalnega omrežja nuklearnih inštitutov (HEPnet). Skupno je medmrežje povezalo približno 2.500 organizacij in 10.000 računalnikov, njegove storitve pa je lahko uporabljalo okoli štiri milijone raziskovalcev in študentov evropskih univerz.

Sodelovanje in združenje YUNAC (1987–1991)

Jugoslavija se je v omejenem obsegu priključila projektu COSINE konec leta 1987 pod vodstvom delovne skupine z Instituta Jožef Stefan. Sodelovali so še strokovnjaki računalniških centrov Univerze v Ljubljani in Mariboru, Kemijskega inštituta v Ljubljani, računalniških centrov Univerze v Zagrebu in Beogradu ter Inštituta IRIS v Sarajevu. Izdelali so načrt za nadgradnjo javnega podatkovnega omrežja JUPAK z odprtimi medmrežnimi storitvami (Yugoslav University Network ali YUNET). Domača ekipa se je soočala z akutnim pomanjkanjem podpore. Ni jim uspelo zagotoviti rednega financiranja za pokrivanje članarine pri projektu, stroškov delovanja ekipe, nakupa najnujnejše opreme in nadgradnje omrežne infrastrukture. Neposredne vključitve javnega podatkovnega omrežja v evropsko medmrežje zvezna vlada ni podprla. Novembra 1989 so v Ljubljani vzpostavili le posredno povezavo z evropsko medmrežno hrbtenico s prenosno hitrostjo 48 kilobitov na sekundo. Na računalniku Instituta Jožef Stefan DEC MicroVAX II z operacijskim sistemom Unix so najprej postavili prvi strežnik za elektronsko pošto X.400 z zmogljivostjo približno sto poštnih naslovov in državno vstopno točko (WEP) s strojno omrežno opremo kolegov s kanadske univerze.

Večslojna medmrežna ureditev OSI. Offnfopt na Wikimedia.

Tudi ta omejena vključitev v redni mednarodni poštni promet je pomenila veliko prelomnico za domačo omrežno uporabo. Omogočili so pretvornike za pošto VMS-mail, ki so jo uporabljali v domačem lastniškem omrežju DECnet, ter pošto Bitnet, prek katere so lahko prvič po ovinkih prejemali celo pošto iz ameriškega medmrežja Internet. Pred tem so bile edina možnost za takšno sporazumevanje zelo drage mednarodne klicne povezave. Strežnike za elektronsko pošto X.400 so kmalu namestili še v računalniških centrih Univerze v Ljubljani in Mariboru ter v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Do storitve so tako konec 80. let lahko dostopali že praktično vsi jugoslovanski akademski uporabniki. V Ljubljani so ustanovili združenje Yugoslav Network for Academic Community (YUNAC), ki je prevzelo vse dejavnosti, kot so dodeljevanje elektronskih naslovov, vzdrževanje in posredovanje usmerjevalnih tabel in elektronskega imenika uporabnikov, uvajanje novih omrežnih storitev, nakup in namestitev omrežne opreme, vzdrževanje povezav z drugimi omrežji in zastopanje v mednarodnih združenjih. Ekipa Instituta Jožef Stefan je s težavo pridobila in usposobila ustrezno programsko opremo za razvoj odprtih medmrežnih storitev (ISODE) in poleg elektronske pošte na začetku 90. let postopno uvedla širši nabor odprtih medmrežnih storitev.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.