Zgodovina računalništva v Sloveniji - Krajevna omrežja

Pojav zmogljivejših znanstvenih in osebnih mikroračunalnikov je v 80. letih bistveno spremenil računalniško pokrajino. Prostor zanje so našli na skoraj vsakem delovnem mestu. V želji po tesnejši povezanosti velike množice teh naprav, učinkoviti izmenjavi podatkov med njimi ter skupni uporabi podatkovnih virov in zunanjih naprav so oblikovali novo vrsto hitrih krajevnih omrežij.

Skupna značilnost vseh krajevnih omrežij je njihova prostorska omejenost. Razpon delovanja krajevnih omrežij je običajno od nekaj deset do nekaj sto metrov, v najzmogljivejših profesionalnih rešitvah pa do dva kilometra in pol. Pristopi za oblikovanje prvih krajevnih omrežij so bili veliko bolj raznoliki od današnjih, vendar sprva tudi precej manj praktični in manj zanesljivi. Prva krajevna omrežja so delovala na podoben način kot radijska in televizijska omrežja, kjer izvorne naprave oziroma oddajniki nepristransko, razpršeno posredujejo (angl. Broadcast) podatke vsem končnim napravam ali sprejemnikom v območju. Slabost takšnega načina delovanja v računalniških omrežjih je, da naprave tekmujejo za omejene prenosne poti in zmogljivosti, zato je tekoč in uravnotežen promet treba zagotoviti z zapletenimi postopki. Oblikovali so omrežja zelo različnih oblik, na primer omrežja s skupnim vodilom (izvorni Ethernet), omrežja v skupnem obroču (Token Ring) in zvezdasta omrežja (ARCnet, StarLAN).

Zgodnja oprema krajevnih omrežij Ethernet. Robert Harker na Wikimedia.

Računalniški muzej

Serijo o zgodovini računalništva v Sloveniji pripravlja Računalniški muzej (www.racunalniski-muzej.si), ki ima v bližini Kina Šiška v Ljubljani tudi svoje razstavne prostore. Tam si lahko v živo ogledate, kako so bili računalniki videti nekoč, in marsikaterega izmed njih tudi preizkusite.

Kar nekaj v muzeju razstavljenih predmetov izhaja iz Monitorjevega muzeja, ki smo ga pred leti predali v upravljanje računalniškemu muzeju skupnosti Kiberpipa, njegov naslednik pa je sedanji Računalniški muzej v Ljubljani.

Zgodovinska evidenca pri nas nameščenih in izdelanih naprav je na naslovu evidenca.muzej.si.

Delovanje krajevnih omrežij so najprej upravljali namenski vozliščni računalniki. Izjemen napredek mikroelektronike je v drugi polovici 80. let omogočil razvoj zelo strnjenih in zmogljivih omrežnih vmesnikov, razdelilnikov in usmerjevalnikov, ki so lahko v celoti prevzeli naloge upravljanja omrežnega prometa. Tudi zelo nerodne, debele koaksialne vodnike, značilne za zgodnje različice krajevnih omrežij, so nadomestili s tanjšimi in prožnejšimi vodniki iz bakrenih paric ali optičnih vlaken. Začetno raznolikost rešitev je tako postopno nadomestila bolj praktična vozliščna zvezdasta ureditev, kjer izmenjava podatkov med izvorno in končno napravo poteka povsem urejeno in obojesmerno ob pomoči osrednjega usmerjevalnika. S krajevnimi omrežji so uslužbenci iz vseh delov družbe dobili prvo izkušnjo omrežne uporabe. Uspeh krajevnih omrežij je temeljil predvsem na izredno veliki razširjenosti 16- in 32-bitnih miniračunalnikov, delovnih postaj in pecejev v 80. letih. Manj pomembna pa so bila krajevna omrežja 8-bitnih poslovnih, šolskih in hišnih mikroračunalnikov.

Krajevna omrežja Ethernet (1972–1989)

Med številnimi različnimi rešitvami so najširšo podporo pridobile različice krajevnih omrežij Ethernet. Namestitve so bile sprva razmeroma drage in zapletene, vendar najbolj ustrezne za profesionalne uporabnike. Velike napore v razvoj vse potrebne strojne in programske omrežne opreme zanje so po dogovoru vložila podjetja DEC, 3Com in Xerox. Najprej so postala nepogrešljiva med uporabniki miniračunalnikov in znanstvenih delovnih postaj. Kljub številnim cenejšim rešitvam pa so postopno osvojila tudi uporabnike pecejev. Do konca 80. let so dosegla prenosne hitrosti do 10 megabitov na sekundo prek običajnih bakrenih paric. Takšnega hitrega napredka jim ni uspelo dohiteti niti v podjetju IBM s krajevnimi omrežji TokenRing. Njihovega pomena za uporabnike pecejev so se zavedeli prepozno. Krajevna omrežja so se pri nas uveljavila šele v drugi polovici 80. let. Potrebo po oblikovanju krajevnih omrežjih je prinesel predvsem množičen pojav pecejev in delovnih postaj. V dobrih treh letih so pri nas namestili okrog šest tisoč pecejev. Uveljavila so se tudi po zaslugi razširjenosti miniračunalnikov podjetja DEC in njihovih domačih različic Delta in Kopa. V podjetju Iskra Delta so krajevna omrežja Ethernet predstavili pod svojo blagovno znamko DELTAnet. V podjetju Kopa pa so spretnosti za oblikovanje in upravljanje tovrstnih omrežij pridobili v sodelovanju s strokovnjaki Računalniškega centra Univerze v Mariboru.

Krajevna omrežja v Sloveniji

Razmah krajevnih omrežij je bil izjemen. Po nekaterih ocenah je bilo konec 80. let v Sloveniji že več sto krajevnih računalniških omrežij, vanje pa je bilo vključenih več kot 1.200 mikroračunalnikov (večinoma pecejev), okrog 200 miniračunalnikov in okrog 30 velikih računalnikov.

Prva pomembna krajevna omrežja Ethernet so pri nas oblikovali prav na obeh univerzah. V Ljubljani so miniračunalnike, delovne postaje in peceje najprej povezali v krajevno omrežje na Inštitutu Jožef Stefan, na Fakulteti za elektrotehniko in Fakulteti za strojništvo. Z namestitvijo dveh novih osrednjih računalnikov DEC VAX 8550 v Računalniškem centru Univerze so v drugi polovici 80. let krajevna omrežja postopno začeli združevati v enotno omrežje univerze z vozliščnimi miniračunalniki DEC MicroVAX in hitrimi optičnimi vodniki med njimi. Popolno izvedbo omrežja z nazivom Metulj so zaradi stalnih težav s financiranjem dosegli šele sredi 90. let. V Mariboru so v krajevno omrežje naprej povezali miniračunalnike, delovne postaje in peceje na Visoki tehniški šoli, na Višji ekonomski in komercialni šoli in v Univerzitetni knjižnici Maribor. S premestitvijo Računalniškega centra Univerze v Mariboru v nove prostore in z namestitvijo največjega osrednjega računalnika v državi DEC VAX 8800 so tudi tu krajevna omrežja članic postopno združili v enotno omrežje univerze.

Sodobna oprema krajevnih omrežij Ethernet. Sinchen Lin na Wikimedia.

Druga krajevna omrežja (1977–1987)

Krajevna omrežja manj zmogljivih hišnih mikroračunalnikov se po zmogljivosti in uporabnosti seveda niso mogla primerjati s profesionalnimi, vendar pa so uporabnikom naprav običajno nudila zadovoljive in prilagodljive omrežne zmogljivosti za precej nižjo ceno. Prenosne hitrosti so se običajno gibale okrog 1 megabit na sekundo. Namestitve so bile dovolj enostavne, da so se jih lahko lotili kar uporabniki sami. Dobro so poznane rešitve, kot je Econet za šolske mikroračunalnike BBC Micro in Omninet in AppleTalk za mikroračunalnike Apple II, ki so bili zelo razširjeni v poslovnih in šolskih okoljih. Z rešitvijo ARCnet so na začetku 80. let prvič utemeljili pristop povezovanja mikroračunalnikov različnih vrst. Krajevna omrežja ARCnet so bila enostavna za uporabo, saj so med prvimi omogočala zvezdasto vozliščno ureditev. Uspešno so se uveljavila tudi na pecejih in so bila nekaj časa skoraj tako razširjena kot krajevna omrežja Ethernet. Tovrstna krajevna omrežja so oblikovali tudi domači uporabniki. Skupnost uporabnikov mikroračunalnikov Apple pri nas in na Hrvaškem ni bila zanemarljiva, vendar so potrebe po oblikovanju krajevnih omrežij obstajale skoraj izključno med profesionalnimi in ne običajnimi, zasebnimi uporabniki. Rešitve ARCnet so na pecejih zaradi praktične izvedbe računalniškega upravljanja uporabljali tudi strokovnjaki Instituta Jožef Stefan.

Različni omrežni vmesniki za peceje. Pratyeka na Wikimedia.

Posebne omembe je vredna izvirna domača rešitev za tvorbo krajevnih omrežij poslovnih mikroračunalnikov Partner, ki so jo v podjetju Iskra Delta začeli razvijati že leta 1985. Najprej so izdelali preprosto rešitev s serijskimi povezavami RS-232, vendar so bile uporabne možnosti v tem primeru precej omejene. Verjetno bi lahko uporabili katero izmed obstoječih rešitev za mikroračunalnike z operacijskim sistemom CP/M, vendar je bil dostop v Jugoslaviji omejen. Za novo, zmogljivejšo različico Partner LAN so skoraj vso strojno in programsko opremo morali izdelati sami. Uporabniki so prek skupnega vodila lahko povezali do 32 Partnerjev na razdalji največ 400 metrov, takšno neodvisno krajevno omrežje pa po želji prek posebnega vmesnika še z mini ali velikim računalnikom. Izmenjava podatkov in sporočil med računalniki je v primerjavi s profesionalnimi rešitvami še vedno potekala razmeroma počasi – s hitrostjo 156 kilobitov na sekundo. Prednosti, ki jih je prinesla porazdeljena obdelava v takšnem omrežju, pa so bile kljub temu večje od pomanjkljivosti. Leta 1987 so omrežno zmogljivost za okrog 800 dolarjev prodali kar 500 obstoječim uporabnikom Partnerjev v Jugoslaviji.

Viri in več informacij: Digitalna knjižnica Slovenije, dlib.si in spletna stran Računalniškega muzeja, racunalniski-muzej.si

Zahvaljujemo se Nuku in drugim za digitalizacijo gradiva.