Superračunalniki v orbiti

V zadnjih mesecih se zdi, da se je razplamtela nova vesoljska tekma. V njej se namesto držav merijo podjetja, namesto vesoljskih teles pa osvajajo teraflope v orbiti. Več podjetij z xAI na čelu je napovedalo, da je prihodnost računskih centrov za umetno inteligenco v orbiti okoli Zemlje. Mi pa napovedujemo, da se to še lep čas ne bo zgodilo. Vsaj ne v pomembnejši meri.

Vanguard 1 je najstarejši satelit v orbiti. Slika: Nasa

Prihodnje leto bo minilo 70 let, odkar človeštvo v orbito okoli Zemlje izstreljuje satelite. Sovjetska zveza je 4. oktobra 1957 uspešno izstrelila Sputnik 1, ki je potem 22 dni oddajal elektronski signal, dokler mu niso pošle baterije. Sputnik 1 je sicer v orbiti ostal tri mesece, z vsakim obhodom malenkost niže, dokler ni 4. januarja 1958 vstopil v atmosfero in zgorel. Vsaj prvikrat vesolja še nismo smetili. Tudi Sputnik 2, ki je novembra 1957 v vesolje poslal Lajko, je na koncu zgorel, in sicer pol leta po izstrelitvi.

Kaj dosti se inženirji tedaj niso ukvarjali niti s čiščenjem za seboj niti z napajanjem. Oba satelita sta se med kroženjem Zemlji približala na dobrih 200 kilometrov, kar je dovolj nizko, da orbita počasi propada zaradi zračnega upora. Na njiju tudi ni bilo sončnih celic ali druge vrste stabilnega napajanja, temveč srebro-cinkove baterije, ki so se sorazmerno hitro izpraznile.

Nekoliko klišejsko je bil prvi ameriški satelit že bistveno manj okolju prijazen. Februarja 1958 izstreljeni Explorer 1 je imel načrtovano življenjsko dobo tri leta, a je že maja izčrpal svoje baterije, nato pa dolgih 12 let nemo krožil okoli Zemlje. Njegova orbita je bila v najbližji točki, ki jo imenujemo perigej, 358 kilometrov nad površjem. Takšne orbite pa so že bistveno stabilnejše. Začetek leta 1958 je bilo torej zadnje obdobje, ko okoli Zemlje ni švigal noben satelit.

Omenimo še njegovega naslednika, četrti satelit v orbiti, ameriški Vanguard 1 iz leta 1958, ki je bistveno bolj podoben današnjim kot prva trojica. Vanguard 1 je poleg baterije že imel sončne celice, ki so napajale 5-milivatni oddajnik. Ker kroži okrog Zemlje na višinah med 654 km (perigej) in 3.969 kilometrov (apogej), je njegova orbita stabilna. Tako visoko praktično ni več atmosfere, ki bi ga upočasnjevala, zato bo na površje padel šele okoli leta 2200. Vanguard 1 je najstarejši človeški objekt, ki kroži okrog Zemlje. Žal ga ne slišimo več, ker je oddajnik utihnil leta 1964, ga pa še vedno spremlja ameriški SSN (Space Surveillance Network), ki sledi vsem objektom v orbiti, ki so večji od nekaj centimetrov.

Le nebo je meja

Slabih sedem desetletij pozneje na nebu vlada gneča, krepijo pa se ideje, ki bi jo še bistveno povečale. Dolga leta so satelite naročale in izstreljevale države in velike korporacije, predvsem pa je bilo zaradi visoke cene njihovo število skromno. Sateliti, ki so posredovali televizijski signal, omogočali satelitske telefonske klice ali celo internetno povezljivost, so bili v visokih orbitah, zato jih je zadostovalo malo, hitrosti prenosa podatkov so bile majhne, zakasnitve pa velike.

Vse to se je spremenilo, ko se je Elon Musk odločil, da bo internet nudil s satelitov v nizkih orbitah, kar resda poveča hitrost in zmanjša zakasnitve, a hkrati zahteva povečanje števila satelitov za več velikostnih razredov v primerjavi z geosinhronimi ali geostacionarnimi sateliti. Prvih 60 satelitov za Starlink je SpaceX izstrelil leta 2019, do danes pa imajo v orbiti približno 10.000 delujočih satelitov. Izgradnja konstelacije sploh še ni končana, saj si SpaceX že od lani prizadeva pridobiti dovoljenje za izstrelitev 30.000 satelitov.

Še korak dlje

Naslednji korak od zemeljske orbite je Mesec, o katerem je Elon Musk letos tudi že na glas razmišljal. Februarja je zaposlenim v xAI v okrožnici zapisal, da bo treba zgraditi tovarno na Luni, od koder bi s katapultom utirjali satelite. V začetku meseca februarja je Musk tudi uradno združil podjetji SpaceX in xAI, ki sta se ukvarjali z zelo različnimi posli, a se vesolje in računalništvo čedalje bolj prepletata. Musk, ki je v preteklosti sanjal o Marsu, je začel pogledovati proti Luni kot vmesni postaji na poti do tja.

Mi pa poglejmo proti fiziki. Luna je daleč. Najnižje stabilne orbite okrog Zemlje so na višini približno 250–300 kilometrov, daljne geostacionarne orbite pa 35.786 kilometrov visoko. Luna je 384.000 kilometrov daleč!

Gravitacijska potencialna energija na Zemlji znaša okoli –65 MJ/kg, kar ustreza količini energije, ki jo moramo dovesti kilogramu snovi, da povsem zapusti Zemljino gravitacijsko polje. Za predmete na Luni je ta energija okoli –3 MJ/kg, a »frcanje« objektov vseeno tudi tam ne bi bilo trivialno. Najprej moramo premagati Lunin privlak, nato pa mora objekt nadzorovano izgubiti dovolj potencialne energije in uravnavati svojo hitrost, da ne trešči na Zemljo, temveč se utiri v orbito. Vseeno je celoten postopek z vidika porabe energije okoli od 5- do 8-krat cenejši.

Seveda pa tak izračun zanemari dejstvo, da je treba do Lune dostaviti vsaj surovine, če imamo tam tovarno. Luna ima na površju podobno zgradbo kot Zemlja, torej veliko silicija, kisika, kalcija in aluminija. Teoretično bi lahko nekatere surovine za izdelavo čipov pridobivali tudi na Luni, a še vedno bi morali tja prepeljati vse stroje in kup redkejših surovin, katerih pridobivanje na Luni ni ekonomsko smiselno.

Pri tem ni edini, saj so tudi drugi ponudniki satelitskega interneta sledili temu vzoru. Amazon ima Leo (nekdanji Kuiper), Eutelset Oneweb gradi omrežje, svoje nacionalne konstelacije pripravljajo tudi Kitajci in Rusi. Ni torej presenetljivo, da se je v tem desetletju skokovito povečalo tako število satelitov kot število vseh objektov v orbiti okoli Zemlje. SSN ocenjuje, da je v orbiti približno 40.000 predmetov, med katerimi je 11.000 aktivnih satelitov. SpaceX je torej odgovoren za levji delež satelitov v orbiti.

Podatkovni centri v vesolju

Nato pa se je zgodila umetna inteligenca, ki nenadoma zahteva nečloveške količine računske moči, petabajte pomnilnika in diskovnega prostora. Vse te podatkovne centre bo treba najprej zgraditi, kar že ima otipljive posledice tudi za vsakdanje življenje, saj nam zmanjkuje vsega od pomnilnika do grafičnih čipov. In Elon Musk ima seveda ponovno znanstvenofantastične ideje: Zakaj neki ne bi podatkovnih centrov preprosto poslali v orbito okrog Zemlje? Če je tam na tisoče satelitov, ki so tudi – dasiravno ne ekstremno zmogljivi – računalniki, zakaj ne bi tja poslali še kosov silicija, katerih glavni namen ni komunikacija, temveč računanje? Ali pa kar na Luno? SpaceX je tako letos zaprosil za dovoljenje za izstrelitev milijon satelitov, ki bi tvorili orbitalni superračunalnik. Prihodnost je res bolj fantastična od fikcije. Razčlenimo, kaj sploh želi Musk in zakaj to še ni izvedljivo, čeprav se Elon s tem ne bi strinjal.

SpaceX trenutno uporablja Falcon 9 za izstrelitve satelitov. Slika: SpaceX

Februarja letos je Musk v podkastu pri Johnu Collisonu dejal, da bodo podatkovni centri v vesolju v naslednjih treh letih postali cenejši od gradnje na Zemlji. Temu verjamejo (ali pa morajo verjeti) tudi njegovi zaposleni. Vodja računske infrastrukture pri xAI je s kolegi v Anthropicu stavil, da bo do leta 2028 v orbiti vsaj odstotek globalne računske moči. To je ogromno.

A tudi konkurenca se spogleduje s to idejo. Google je novembra lani v sodelovanju s podjetjem Planet Labs začel eksperimentalni projekt Suncatcher, s katerim želijo na satelite namestiti računske enote TPU (tensor processing unit) in tehnologijo za optične povezave med sateliti. Google je že ob predstavitvi nanizal štiri glavne težave, ki jih bodo morali prej rešiti: visoko prepustne in hitro odzivne optične povezave med sateliti, nadzor nad veliko in gosto konstelacijo satelitov, odpornost elektronike na sevanje, cenovno vzdržnost. Sklenili so, da nobena izmed ovir ni fizikalno nepremostljiva, bo pa potrebnega precej dobrega inženirstva in dovolj denarja. Prve preizkusne satelite s TPU želijo izstreliti prihodnje leto.

Podobno razmišlja tudi Jeff Bezos, čigar podjetje Blue Origin je velik SpaceX-ov tekmec in naj bi že dobro leto razvijalo tehnologijo za podatkovne centre v vesolju. Uradno Blue Origin teh navedb ne komentira, neuradno pa naj bi bili vsaj tako daleč kot Starlink. Bezos je oktobra lani v Italiji previdneje dejal, da pričakuje stroškovno smiselnost vesoljskih podatkovnih centrov v naslednjih 20 letih, morda pa tudi že prej. Povedano po domače – nihče nima pojma, vsi pa poskušajo.

Poleg velikih igralcev ne manjka niti zagonskih podjetij in specializiranih velikanov, ki se trudijo vstopiti v vesolje. Red Hat in Axiom Space sta avgusta na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS) poslala prototip AxDCU-1, s katerim sta preizkusila računalništvo v oblaku in umetno inteligenco v vesolju. Aetherflux, Starcloud in druga zagonska podjetja prav tako razvijajo svoje načrte za podatkovne centre v vesolju. Starcloud je februarja vložil zahtevek za izstrelitev 80.000 satelitov, ki pa še ni bil odobren.

Cene izstrelitev

Google bo prihodnje leto izstrelil dva satelita s TPU, ker je nekje seveda treba začeti, a ob tem ne pozabimo na velikostne razrede. Travis Beals, ki v Googlu dela pri tem projektu, je javno ocenil, da bi potrebovali 10.000 satelitov, da bi zgradili ekvivalent gigavatnega podatkovnega centra na Zemlji. Satelite je torej ovrednotil na 100 kilovatov, kar ni mala številka. Tak satelit bi moral imeti vsaj nekaj sto kvadratnih metrov sončnih celic in ustrezno velike baterije, ker ni vedno osvetljen.

Sateliti za internet in podatkovne centre bi krožili v nizkih orbitah (LEO). Slika: ESA

Elon Musk se hvali, da bi lahko s Starshipom vsako leto izstrelil za 300–500 GW satelitov – tudi v vesoljski tehniki so začeli moč računskih komponent navajati v porabi energije namesto v številu računskih operacij (flops), kot se je v zadnjih letih zgodilo na Zemlji. Na koncu pa bo kot povsod odločala cena.

Falcon 9, s katerim SpaceX danes izstreljuje svoje satelite, resda ponovno uporabi prvostopenjsko raketo, a je to le manjši del stroška. Cena za izstrelitev kilograma tovora se giblje okoli 3.600 dolarjev, kar je preveč. V projektu Suncatcher je Google ocenil, da bi bil projekt ekonomsko smiseln pri ceni 200 dolarjev na kilogram, torej približno 18-krat manj. Znanost in računalništvo res napredujeta eksponentno, fizika pa še ne. Da bi bili vesoljski računalniki smiselni, bi morali biti vsaj velikostni razred hitrejši oziroma učinkovitejši. Moorov zakon pravi, da bi se to v prihodnjem desetletju lahko zgodilo.

Na drugi strani SpaceX optimizira tudi raketo, tako da se stroški izstrelitve skozi zgodovino nižajo. A pomembna je opomba, da stroški niso enaki ceni. SpaceX nima prav nobenega interesa, da bi izstrelitve nudil bistveno ceneje kot konkurenčni Blue Origin, četudi bi imel nižje stroške. Raketa Blue Origin New Glenn stane 70 milijonov dolarjev in prav toliko stane tudi Falcon.

Google je v beli knjigi projekta Suncatcher (Towards a future space-based, highly scalable AI infrastructure system design) stroške nekoliko bolj razčlenil. Podatkovni centri na Zemlji stanejo od 600 do 3.000 dolarjev letno na kilovat moči. Če bi cena izstrelitev nizke orbite upadla na 200 dolarjev na kilogram, bi konstelacija iz Starlinkov stala okoli 800 dolarjev letno na kilovat, druge kombinacije satelitov (OneWeb ali Iridium) pa največ desetkrat toliko. Trenutno so te cene skoraj dvajsetkrat višje.

Stroški izstrelitev SpaceX-ovih raket od Falcona 1 do Falcona Heavy se znižujejo za približno 20 odstotkov ob vsaki podvojitvi kumulativno izstreljenega tovora (temu se reče krivulja učenja). Če bodo vzdrževalni sedanji tempo 180 izstrelitev letno, bi lahko cene 200 dolarjev na kilogram dosegli leta 2035, je ocenil Google.

Cena izstrelitev se z razvojem niža. Slika: Google

Sevanje

Drugi strošek, ki ga takisto ne gre zanemariti, je strošek samih satelitov. Ti še vedno stanejo približno tisočak na kilogram, ker v vesolje pač ne moremo poslati najcenejšega Playstationa ali Raspberryja Pi. Za delovanje v vesolju je potrebna odpornost ali zaščita proti sevanju in na sploh večja zanesljivost, saj popravil tam zgoraj ni. Grafični procesorji, ki lahko izvajajo milijarde paralelnih operacij v neprijaznih vesoljskih razmerah, niso samoumevni.

V preteklosti smo pri vesoljskih odpravah že videli povsem običajno strojno opremo, denimo Qualcommov Snapdragon 801 na helikopterju Mars Ingenuity, a GPU (grafični procesorji) in TPU (tenzorski procesorji) so občutljivejši, ker je toleranca za napake manjša. Sevanje povzroča dve vrsti težav: kumulativno škodo, ki jo vidimo kot staranje materiala zaradi izpostavljenosti sevanju in ki je odvisna od skupnega časa izpostavljenosti, ter posamezne preklope, ki se zgodijo, ko posamezen foton spremeni bit v pomnilniku, registru ali procesorju. Za praktično uporabnost v orbiti morajo ob povprečnem obsevanju komponente zdržati vsaj pet let.

Vesoljske smeti - Kesslerjev sindrom

Donald Kessler, ki je bil zaposlen v Nasi, je leta 1978 razdelal scenarij, ki bi nas priklenil na Zemljo, vesoljska potovanja pa bi postala nemogoča.

Če bi se zaradi vesoljskega onesnaženja koncentracija delcev v orbiti povečala prek kritične meje, bi se sprožila kaskadna reakcija. Nastali drobir bi trkal v satelite in ti bi se razleteli v več koščkov, ki bi trkali v druge satelite. Kmalu bi okoli Zemlje krožila nepregledna množica materiala, ki bi onemogočila varne izstrelitve in utirjanje novih satelitov, kaj šele vesoljske odprave s posadko ali brez na druge planete. To se še ni zgodilo, a moderni sateliti morajo imeti predvideni način za odstranitev, bodisi z vstopom v atmosfero ali dvigom v smetiščno orbito nad geostacionarno orbito. Videli smo namreč že nekaj trkov (leta 2007 kitajski namerni preizkus, leta 2009 trk Iridium-Cosmos, leta 2021 ruski namerni preizkus), ki so število objektov v orbiti povečali za nekaj tisoč!

Predmeti, ki so jim v orbiti sledili leta 2009 (ni v merilu).

Google je odpornost modernih TPU preveril preprosto tako, da jih je zaprl v protonski pospeševalnik in preizkusil ob obstreljevanju s protonskim curkom energije 67 MeV, kar približno ustreza razmeram v nizkih orbitah. Ugotovili so, da je hitri pomnilnik (HBM) najobčutljivejši, medtem ko so ostale komponente »preživele« in delovale brez težav. V orbitah je ocenjeno sevanje 1,5 Gy letno, degradacija pa se je za HBM začela pojavljati ob doseženi kumulativni dozi 20 Gy, za ostale komponente pa nad 150 Gy.

Prej se pojavijo posamezni preklopljeni biti. Pri dozi 1,5 Gy na leto, kar ustreza realnim razmeram, so opazili eno napako na 10 milijonov inferenc, kakor se imenuje posamezna aktivacija nevronske mreže. To je za uporabo sprejemljivo, za trening modelov pa še ne. Morda bomo modele urili na Zemlji in nato pošiljali v nebo. Prenos podatkov v vesolje je za zdaj ozko grlo, medtem ko komunikacija med sateliti že poteka hitro.

Ne glede na odpornost proti sevanju pa računalniške komponente niso odporne na čas. Superračunalnik Vega, ki smo ga v Mariboru dobili leta 2021, je pet let pozneje že tako zastarel, da gradijo novega. Čipi v vesolju bodo zastarevali enako hitro, in če ne želimo imeti konstelacij muzejskih primerkov, bo treba satelite istega projekta izstreliti hitro, nato pa poskrbeti za odstranitev in nadomestitev z novimi. Ta postopek se bo ponavljal in ponavljal.

Energetika

Fiziki se radi ukvarjajo z energijskimi bilancami, ker so tista nespremenljiva opora, na katero se lahko vedno zanesejo. Upravljanje energije je tudi razlog, da so podatkovni centri – bodisi na Zemlji bodisi v vesolju – dragi. Najprej jih je treba »nahraniti«, a ker se v njih nič ne vrti, termodinamika uči, da vso sprejeto energijo pretvorijo v toploto, ki jo je treba učinkovito odvajati, da se ne »skuhajo«. Računalniške komponente so v resnici zgolj zelo dragi grelci oziroma priprave za pretvarjanje električne energije v entropijo in toploto.

A najprej je treba do orbite priti. Objekti na Zemlji imajo relativno na Zemljo negativno potencialno energijo, ko bi bili zunaj Zemljinega gravitacijskega polja, pa bi ta bila nič. Na površju znaša –65 MJ/kg, v nizki orbiti na višini 300 kilometrov pa okoli –62 MJ/kg. A obenem imajo ti predmeti kinetično energijo okoli 30 MJ/kg, torej moramo dovesti približno 33 MJ energije za vsak kilogram, ki ga dvignemo v nizko orbito. Z drugimi besedami: do nizke orbite je enako težko kakor potem od tam do neskončnosti (relativno na Zemljo, privlak Sonca je druga težava). Sežigna energija bencina je okoli 45 MJ na kilogram. Če bi jo lahko v celoti koristno uporabili, bi morali sežgati okoli liter bencina, da bi kilogram tovora pripeljali v orbito.

Takšen razmislek je uporaben le ilustrativno, od resničnosti pa je močno oddaljen. Že francoski fizik Sadi Carnot je pred 200 leti ugotovil, da lahko toplotni stroji le manjši del toplotne energije pretvorijo v koristno delo. Poleg tega je bencin neprimerno gorivo za polete v vesolje, ker je preveč vnetljiv, premalo učinkovit in preveč agresiven do delov motorjev. V vesolje je poleg tovora treba peljati še gorivo, rezervoarje, motorje in seveda plovilo, kar je vse dodatna masa. Če bi do orbite tovorili čisto vse, tja ne bi nikoli prispeli, zato je že pred stoletjem ruski raketni konstruktor in matematik Konstantin Edvardovič Ciolkovski izračunal, kako bi delovala stopenjska raketa. Ko posamezno stopnjo izrabimo, jo odklopimo in odvržemo, da nas ne ovira. Tako rakete delujejo še danes, le da SpaceX prvo stopnjo nadzorovano vrne na Zemljo in ulovi.

Napajanje

Na Zemlji moramo podatkovnim centrom priskrbeti energijo, ki jo potrebujejo za delovanje, in potem poskrbeti še za odvod toplote. Kadar se gradijo v hladnih podnebjih, je zadnji del že zelo učinkovit, saj dosegajo vrednosti PUE (Power usage effectiveness) tudi do 1,01 oziroma zgolj odstotek presežne porabe, ki ne gre za izračunavanje. V bolj vročih okoljih je ta delež hitrosti pri desetini.

V vesolju je energija zastonj, plačamo pa izgradnjo sončnih celic in izstrelitev. Odvajanje toplote je prav tako zastonj, ni pa enostavno. V vesolju ni zraka ali česa drugega, zato konvekcija in prevajanje nista mogoča načina hlajenja. Vakuum je namreč zelo dober izolator. Vso toploto je torej treba odstraniti s sevanjem. Mike Safyan iz Planet Labs pojasnjuje, da v praksi potrebujemo velike radiatorje (okoli kvadratni meter za vsak kilovat), ki jih je pa treba nadzorovati in v vesolje nekako spraviti. Vse to stane.

V vesolju je trenutno največ satelitov Starlink. Slika: Wikideas1

Po drugi strani pa ima vesolje tudi nekaj prednosti. Med drugim so lahko sončni paneli od pet- do osemkrat učinkovitejši kot na Zemlji, in sicer zaradi daljše osvetlitve. Ko je satelit osvetljen, je lahko skoraj ves čas usmerjen neposredno proti Soncu. A to ne pomeni, da lahko v vesolje pošljemo poceni kitajske sončne celice, ker jih bo močno sonce »spražilo«. Predragi sončni paneli iz redkih kovin so prav tako neekonomični, zato je treba najti srednjo pot s silicijevimi sončnimi paneli, ki zdržijo približno pet let. Na tem področju je pričakovati še največji napredek, v skrajni sili pa se vgradijo nekoliko večji paneli.

Ker je postalo moderno opisovanje podatkovnih centrov kar v vatih, se skorajda izgubi zavedanje, da postajajo čipi vendarle tudi čedalje učinkovitejši. Pomembna kazalnika sta število operacij s plavajočo vejico na sekundo (FLOPS) in bilijoni operacij na sekundo (TOPS), ker modeli umetne inteligence pogosto ne potrebujejo velike natančnosti. Nvidijin H200 zmore 34 TFLOPS (v 64-bitni oziroma dvojni natančnosti) in štiri tisoč TOPS. Matematika orbitalnih podatkovnih centrov se bo spreminjala tudi z izboljševanjem čipov.

Komuniciranje

Procesorji v zemeljskih centrih so blizu, med njimi so hitre povezave. Google pojasnjuje, da so TPU v njihovih sistemih povezani s hitrostmi nekaj sto gigabitov na sekundo, sicer urjenje modelov umetne inteligence na paralelno povezanih TPU ne bi bilo mogoče. Komercialne satelitske povezave dandanes v idealnih razmerah zmorejo komajda 100 Gb/s, kar je za urjenje modelov prepočasi.

Trenutni testi kažejo, da je večkanalni DWDM (dense wavelength-division multiplexing) z valovnimi dolžinami 1530–1625 nm (pasova C in L) najobetavnejša metoda za hitro komunikacijo. Ta sicer zahteva bistveno večje moči oddajanja (do milivata) kot običajne metode (mikrovati) za komunikacijo med sateliti, zato pri projektu Suncatcher razmišljajo o posebni formaciji satelitov, ki bodo leteli dovolj skupaj. Razdalja med njimi bi bila manj kot kilometer, kar zahteva vrsto inženirskih podvigov, a je načelno izvedljivo. V laboratoriju so na tak način dosegli prenos podatkov 1,6 Tb/s v obe smeri.

Manjši problem so zakasnitve, ker so sateliti na višini 300 kilometrov zelo blizu Zemlji. Takšno razdaljo svetloba prepotuje v eni milisekundi, in četudi upoštevamo, da mora potovati v obe smeri in prištejemo še zakasnitve zaradi obdelave, je odzivnost zadovoljiva. Navsezadnje ljudje danes po internetu brez večjih pritožb brskajo prek Starlinka. Precej drugačna je bila situacija nekoč z geostacionarnimi sateliti (ti so na višini 35.786 kilometrov), do katerih svetloba potuje 120 milisekund, potem pa še vsaj toliko nazaj. To je že zadostna zakasnitev, da se je težko pogovarjati v živo, kaj šele igrati igre.

Računalniški centri v vesolju pa bodo bržkone poganjali modele umetne inteligence, kjer smo se že navadili počakati. Zlasti večji modeli si za odgovor vzamejo sekunde ali minute, odvisno od obsega gradiva. Tu nekaj milisekund zakasnitev ne bo igralo popolnoma nobene vloge. Tudi poraba energije za komunikacijo z laserji je zanemarljiva v primerjavi s porabo energije za izračune.

Kdaj?

Elon Musk je znan po velikopoteznih idejah, ki se niso vedno udejanjile. Predori Hyperloop so se izkazali za strel v prazno, Cybertruck je bistveno manj uspešen od pričakovanj, letečih avtomobilov še vedno ni, če jih omenimo le nekaj. Proizvodne in izstrelitvene baze na Luni za zdaj sodijo v isto kategorijo, sateliti v orbiti pa – kdove.

Sam Altman iz OpenAI trdi, da je zamisel smešna in neizvedljiva. Glavna problema sta po njegovem mnenju matematika izstrelitev in nezmožnost popravil v vesolju. Strinja se, da bodo potrebe po računski moči še naprej rasle, prav tako bomo potrebovali čedalje več energije, a vsaj v naslednjem desetletju bomo za to poskrbeli na trdnih tleh.

Za zdaj se moramo z njim strinjati. A nekoč je bil tudi množični električni avtomobil nezamisljiv, konstelacija deset tisoč satelitov pa znanstvena fantastika. Elon Musk je bil dovolj trmast, da se je to nato zgodilo.