Pro et contra: Omejiti dostop do tehnologije ali ne?
Berem, da so na Kitajskem pred kratkim otrokom omejili dostop do tehnologije na bore dve uri dnevno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Otroke ven!
Boris Šavc
Pametni telefoni zagotavljajo dostop do informacij, omogočajo komunikacijo, razvijajo digitalne sposobnosti, spodbujajo nov način druženja in nas zabavajo do onemoglosti. Odlično orodje so v rokah razumne osebe, kar otroci (še) niso, zato je rabo telefonov pri njih nujno nadzorovati in pametno omejevati.
Za optimalno rast in razvoj otrok je pomembno, da imajo uravnotežen življenjski slog, ki vključuje fizično aktivnost, druženje s prijatelji in z družino ter tudi čas za učenje in počitek. Omejevanje uporabe pametnih telefonov je del tega pristopa.
Otroški možgani so še vedno v razvoju. Dolgotrajna izpostavljenost zaslonom lahko vpliva na njihovo strukturo in funkcijo, medtem ko predolgo sedenje in gledanje v zaslon hitro vodita v telesne težave, kot so slabši vid, slaba drža in celo debelost zaradi zmanjšane telesne dejavnosti. Vendar na udaru ni le njihovo fizično zdravje, saj je pretirana uporaba pametnih telefonov povezana z večjim tveganjem za razvoj depresije, tesnobe in drugih duševnih zdravstvenih težav. Neomejena uporaba pametnih telefonov lahko privede do oblik odvisnosti, kjer otroci postanejo pretirano navezani na svoje naprave. Če otroci preveč časa preživijo ob telefonih, se lahko zmanjša njihova sposobnost razvijanja in vzdrževanja pristnih medosebnih odnosov, saj so manj časa na prostem, kjer se lahko igrajo in raziskujejo svet okoli sebe ter komunicirajo s sovrstniki iz oči v oči. Pristnega človeškega stika ne more nadomestiti nobena naprava!
S pametnimi telefoni otroci hitreje naletijo na neprimerno ali škodljivo vsebino, če naprave uporabljajo brez nadzora. Prepogosta uporaba pametnih telefonov utegne povzročiti motnje v koncentraciji in s tem zmanjšanja učne uspešnosti. Njihova uporaba, zlasti pred spanjem, lahko vpliva na kakovost spanja. Modra svetloba, ki jo oddajajo zasloni, lahko zavira proizvodnjo melatonina, hormona, ki uravnava spanec. Z omejeno rabo ima otrok več časa za branje, učenje in domače naloge, hkrati pa je spočit in naspan ter osredotočen pri šolskih obveznostih.
Na koncu naj omenim zgolj še en razlog za omejevanje uporabe kakršnekoli tehnologije – to je kakovosten čas, preživet v družinskem krogu. Otroci nam bodo hvaležni, če se bomo z njimi igrali, pogovarjali in družili, četudi se bodo morda sprva temu upirali. Ne bodimo tisti starši, ki se za ceno mirnega in udobnega kosila v restavraciji zanašajo na vedno preveč prisotne digitalne varuške.
V tehnologiji je prihodnost!
Matej Šmid
Menim, da je aktualni strah pred tehnologijo in njenim vplivom na otroke zelo podoben strahovom, ki so se pojavljali v 20. stoletju. Vsaka generacija (staršev) pač meni, da je najpametnejša in da je edino pravo življenje tisto in tako, kot so ga živeli sami. Nekoč je bilo edino prav, če se je družina ob večerih zbrala ob ličkanju koruze, nato je bilo pohujšljivo, ko je mladina poslušala radio, potem »ležala pred televizijo«, nato so prišli na vrsto računalniki. »Igrice, internet, Instagram, Tiktok, kaj hujšega! Kje je socializacija, kot smo jo doživljali starši, kje ličkanje koruze, kot so ga imeli naši stari starši?! Omejiti računalnike, omejiti telefone, omejiti internet!«
Moj dobri kolega, denimo, svojima najstniškima hčerkama doma dovoljuje le pol ure interneta na dan, in še to le, »če sta bili pridni«. Ožičenega interneta v družini sploh nimajo, internet milostno vključi in ga prek Wi-Fija oddaja kar prek svojega telefona. Kako učinkovit je tak pristop »stradanja« otrok pove že to, da je nekoč pozabil telefon doma, hčerki pa sta to izkoristili za ves dan interneta, karkoli je že tisti hip to bilo. Spletne igre, Instagram (ki ga imajo vsi njuni sošolci), morda Tiktok. Če bi imeli dostop do interneta redno, bi ga gotovo uporabljali tudi za »kaj koristnega«.
Moj najstnik, denimo, internet redno uporablja tudi za izobraževanje. Uči se programirati, uči se oblikovanja 3D (Blender), uči se tiskanja 3D. Hčerka se redno uči nemščine s telefonsko aplikacijo Duolingo. Še več, tudi ko »visi na Tiktoku«, sine iz njega kdaj pa kdaj odnese tudi kaj koristnega. Redno mi, recimo, omenja svetovne dogodke (politika, gospodarstvo, znanost), za katere sam v njegovih letih nisem maral, saj bi za to moral … brati Delo. Saj veste, časopis! In ko ob večerih visi »na igricah«, to počne tako, da je prek Viberja redno povezan s kolegi in z njimi komunicira. Ne nujno o sami igri, ta je včasih le za ozadje, za šum, ob samem druženju.
Seveda nočem reči, da je računalnik vse, kar najstnik danes potrebuje, in da osebnega stika ne potrebujemo več. Nikakor ne, druženje v živo, v naravi, s športom je še vedno nenadomestljivo. Pravim le, da ne bodimo ludisti in ne bodimo »starci«, ki pričakujejo, da bodo otroci živeli tako, kot so oni sami.
