Za vse je kriv Apple. Baje
Kolesarski računalnik imam, radar tudi, lučke utripajo kot božično drevo v diskoteki, a vendar vedno znova vzamem s sabo še telefon, ker v meni tiči tisti previdni stric, ki venomer opozarja, kaj pa, če se kaj zgodi. Pametna ura z neprestano povezavo, Apple Watch, je zvenela kot elegantna rešitev, da se ga znebim.
Ne priporočam! Ne priporočam! Ne priporočam!
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Kolesarski računalnik imam, radar tudi, lučke utripajo kot božično drevo v diskoteki, a vendar vedno znova vzamem s sabo še telefon, ker v meni tiči tisti previdni stric, ki venomer opozarja, kaj pa, če se kaj zgodi. Pametna ura z neprestano povezavo, Apple Watch, je zvenela kot elegantna rešitev, da se ga znebim.
Ne priporočam! Ne priporočam! Ne priporočam!
Pametno uro sem si vedno želel imeti, zato hitro nasedem sladkim obljubam. Reklame so me pobožale po ušesih, prestavljal sem si sebe, športnika z vetrom v laseh, nasmehom do ušes in brezmejno svobodo, saj ura kliče in pošilja sporočila z isto številko, tudi če telefon doma spi. Storitev sploh ni nova in Telekom Slovenije jo ponuja že nekaj časa.
Kot pravi računalničar naredim najprej temeljito raziskavo prek spleta. Lokalna trgovina v mestni občini je imela vse, razen modela, ki sem si ga želel. Tam nekje v daljni deželi, na četrtem križišču levo, sem sklenil dodatno naročnino, za katero je prodajalec prisegel, da je nujna. Podpisov sem naredil toliko, da bi lahko odprl lastno podružnico Notarske zbornice. Z nasmeškom sem odšel domov in uro ponosno položil na polnilnik, kot mačka, ki je ravno prinesla miško in zdaj pričakuje aplavz. Brez uspeha. Ura se je sicer svetila, a je bila komunikacijsko introvertirana. Razlog? Naročnino za uro sem sklenil na svoj popoldanski s. p. Naslednji dan sva s prodajalcem odigrala ponovitev premiere. Podpisal sem novih dvajset dokumentov, tokrat na fizično osebo, in domov odnesel enako malo delujočo uro. Ko je bila naslednji dan še vedno nemi opazovalec časa, sem dobil navodilo, naj grem v lokalno trgovino, kjer je prodajalka, ki se na dotično storitev najbolj spozna. Na tej točki bi mi morale podzavestne sirene raztrgati bobniče, a namesto tega sem si natočil kavo in se zapeljal do nje.
V trgovini so bile dve prodajalki in ena stranka. Šel sem k prosti, ki je seveda takoj povedala, da ona tega ne zna, strokovnjakinja pa ima stranko in bom moral počakati. Strokovnjakinja je namreč prav tisti trenutek dobila v oskrbo gospoda, ki se je odločil prenoviti vse, od optike, dveh telefonov, treh televizorjev do verjetno še kanarčka. Jaz sem čakal. Soseda prodajalka je vmes obdelala osem strank. Po dobri uri sem končno prišel na vrsto. Strokovnjakinja je vzela moj primer pod drobnogled in ugotovila, da je vse narobe. Vse pogodbe je treba prestaviti, nekaj na delodajalca, nekaj na fizično osebo, potrebujem pa tudi nov račun za Moj Telekom. Nisem več spraševal, kaj to pomeni, želel sem le, da na potovanju skozi birokratsko podzemlje končno najdem izhod. Po poldrugi uri vzpostavljanja Mojega Telekoma za ločeni račun sva se dogovorila, da mi pošlje vlogo za hitro registracijo, ki jo lahko opravim doma. To je bolj za tehnične tipe, me je opozorila.
Razumem, ampak ne razumem. Razumem mojstra, da nima časa, če se zgodi tragedija, ampak jaz ure nisem kupil pri Jože Telekom, s. p.!
Hitra registracija – kakšna šala. Bila je hitra približno toliko kot julijski promet skozi Koper. Minil je še en dan, da sem dobil drugi račun za Moj Telekom, ker za popoldanski s. p. sem ga že imel, za fizično osebo pa ne. In s tem hura, ura … še vedno ni delovala. Čas je tekel, pamet ni. Strokovnjakinja se je vdala in mi posredovala kontakt pravega mojstra. Že po prvih stavkih z njim sem vedel, da človek sliši frekvence, ki jih oddaja moja težava. Zatrdil je, da je ugotovil, kaj je narobe, in da bo ura naslednji dan delovala. Ura naslednji dan ni delovala. Bil je petek. Čeprav je rekel, da me bo poklical, a me ni, sem verjel v njegovo čarovnijo in to, da v ozadju modri kabli preštevajo bite in se končno razumejo. V ponedeljek je moje razumevanje izpuhtelo. V ponedeljek takšnega potrpljenja nisem imel več in sem ga poklical. Mojster se je javil, ampak je pojasnil, da je na pogrebu in da me bo poklical naslednji dan. Razumem, ampak ne razumem. Razumem mojstra, da nima časa, če se zgodi tragedija, ampak jaz ure nisem kupil pri Jože Telekom, s. p.! Največji ponudnik telekomunikacij v državi ima verjetno več tehnološko podkovanih mojstrov na plačilni listi ali pač?
Naslednji dan me je res poklical in rekel, da moram pri njih naročiti storitev VoWifi. Naročilo je preprosto, na posredovano številko pošljem SMS in pogodba, ne vem, več katera po vrsti, je podpisana. VoWifi je vklopljen, a ura še vedno ne deluje. Po novem dnevu ponovnih zagonov tako telefona kot ure mi je mojster javil, da je kriv Apple, ker še ni pobral nastavitev. Čakava, čakava in čakava, nakar čez nekaj dni mojster javi, da mu v ozadju javlja DSG-napako (karkoli že to pomeni) in morava telefon prisiliti v pobiranje nastavitev, če jih v Cupertinu nočejo sami pobrati. Telefon dam v Flight Mode in opravim klic ter s tem prisilim napravo v pobiranje nastavitev za VoWifi. Voila! Ura začne delovati. Za trenutek sem res srečen, kot otrok, ki mu je uspelo zavezati vezalke brez pomoči.
Naučil sem nekaj resnic našega telekomunikacijskega vsakdana in spoznal, da se največji ponudnik telekomunikacij v državi včasih vede kot garažni bend, v katerem vsi igrajo isto pesem, a vsak v svojem ritmu. Morda je bistvo pametne ure v tem, da te nauči potrpežljivosti. Če jo premoreš, te nagradi z odličnostjo. Jaz bom zdaj spet skočil na kolo. Ura pogumno utripa, radar pazi, kolesarski računalnik mi riše zemljevid poti, telefon pa končno ostane doma. In če bo kdaj spet kaj zaškripalo, poznam ritual. Vklopim način letenja, izgovorim čarobno besedo in na kratko pomislim na mojstra. Življenje je prekratko, da bi ga meril le v vrtljajih in vatih. Včasih ga je treba meriti tudi v pogodbah, čakalnih vrstah in zgodbah, ki jih pripoveduješ po tem, ko ti na zapestju končno zapoje prihodnost.
