Z zrcali ali brez?
O digitalnih aparatih z izmenljivimi objektivi, a brez zrcal, smo v Monitorju že res veliko pisali, tudi preizkusili smo že kup različnih takih modelov. Prednosti teh sistemov so bile doslej praktično le v velikosti aparatov in objektivov, kljub temu pa so se nam zdeli ti aparati razmeroma nišni. Povedano drugače, na splošno smo vsem, ki so nas spraševali po tem, raje priporočili katerega izmed navadnih digitalnih zrcalno-refleksnih aparatov, praviloma nižjega cenovnega ranga, tam do vključno tisoč evrov.
Saj ne, da bi bili brezzrcalniki slabi, toda vsi so imeli kakšno pomanjkljivost. Najboljša tipala je imel zadnje čase Sony v aparatih NEX, a kaj, ko ima razmeroma slabo izbiro objektivov. Nikonov sistem One ima podobno težavo z objektivi, s tem, da ima za povrh še razmeroma majhna tipala. Canonov sistem je še preveč nov, trenutno je na voljo le en aparat in par objektivov. Samsunga pri nas praktično ni, tudi Pentaxa ne.
Najbolj razširjen sistem je seveda mikro štiri tretjine (M4/3), za katerim stojita Panasonic in Olympus (pa še kar nekaj izdelovalcev dodatne opreme, denimo Sigma in Tokina). Poleg tega, da je na voljo veliko opreme, sistem razvijajo že nekaj let. To pomeni, da je že zaživel tudi trg z rabljeno opremo. Čeprav do nedavna ni predstavljal resnejše konkurence DSLRjem iz logov Nikona in Canona.
Pri aparatih DSLR teh dveh podjetij, tudi cenejših, smo dobro vedeli, kaj dobimo. Kot smo nekoč rekli: "Nobody ever got fired for buying an IBM", je razmeroma dobro veljalo tudi za Nikone in Canone. Ostrenje je bilo tudi pri cenejših razmeroma hitro (seveda odvisno od uporabljenega objektiva), kakovost fotografij zelo dobra (tudi pri uporabi najbolj avtomatske avtomatike), največja prednost v primerjavi s kompaktnimi aparati pa je bila odzivnost.
Najnovejša generacija aparatov M4/3 pa nas je v zadnjih nekaj mesecih dokončno prepričala, da zrcalce ni več nujno potrebno. Začelo se je z Olympusovim aparatom E-M5 (junija), podobno zmogljiv je tudi Panasonicov zastavonoša GH3, o katerega preizkusu si lahko preberete v tej številki. Pomembneje pa je to, da so prednosti nove generacije teh aparatov, predvsem odlično tipalo in hitro samodejno ostrenje, že prešle tudi na cenejše modele za manj zahtevne uporabnike. Tu lahko omenimo Panasonicov G5 (novembrska številka), Olympusov E-PL5 (v prejšnji številki) in tokrat preizkušeni Olympus E-PM2.
Vsak izmed teh aparatov ima sicer svoje posebnosti, tudi cene so zaenkrat še razmeroma visoke, računamo pa, da se bodo počasi le začele zniževati. Sčasoma bomo le svetovali še kaj drugega kot le zrcalne Nikone in Canone, saj bodo podobne zmogljivosti na voljo v manjših, lažjih ohišjih, Panasonic in Olympus pa sta že dokazala, da znata dodati tudi kaj zanimivega. Tu mislimo na funkcije, ki jih bodo še najbolj cenili domači uporabniki, od vgrajenih filtrov do brezžičnih povezav.
