Vzpon piratstva

Netflix, Disney+, HBO Max, Apple TV, Amazon Prime Video. Pretočni servisi, ki ponujajo bolj ali manj vse, kar danes obstaja na področju filmov in serij. Cena? Okoli 50 evrov na mesec.

Če želimo danes imeti »vse«, obstajata dve legalni rešitvi – naročnina na (vsaj) pet pretočnih storitev ali 200 in več televizijskih programov, ki nam jih ponujajo televizijski ponudniki. Pri čemer se moramo pri zadnjem zadovoljiti z brskanjem in iskanjem po 200+ programih in z nekaj let (desetletij) staro ponudbo, pri prvem pa le z … brskanjem in iskanjem. Prvo stane okoli 50 evrov mesečno, drugo v paketu s hitro optično povezavo še več. Še vedno pa obstaja tretja rešitev, nelegalna, piratska. In ta je v vzponu. Zakaj?

Digitalnemu piratstvu je po letu 2000 uspelo zaradi preproste resnice: piratska izkušnja je bila boljša od legalne. Glasbena in filmska industrija sta uporabnikom ponujali izdelke, obremenjene z zaščitami (DRM-zaklepi) in omejitvami. Na DVD-jih so gledalci morali skozi minute nepreskočljivih FBI-grozilnikov in regionalnih kod, ki so včasih preprečile celo zakonit ogled kupljenega filma. Piratske kopije so (že takrat) delovale takoj, brez opozoril, zaklepanja in zavajajočega občutka, da nelegalna pot ponuja boljšo uporabniško izkušnjo od legalne.

Prvi, ki je to realnost prelomil, je bil leta 2007 Netflix. Uporabnik je dobil široko knjižnico filmov in serij brez oglasov, takojšen dostop, dovolj dobro kakovost in predvsem odsotnost vseh tegob, ki so spremljale fizične medije ali zaklenjene digitalne kopije. Rezultati so bili vidni: delež internetnega torrent (P2P) prometa je v naslednjih letih močno upadel, pretočne platforme pa so prevzele večerni del internetne uporabe. Uporabniki niso nehali piratizirati, ker bi postali moralno bolj zavedni, temveč zato, ker legalna pot ni bila več slabša. Ne, bila je boljša.

Ta je bila »zlata doba pretakanja«: enotna knjižnica, velika izbira, nizka cena, nobenih težav. A ko so filmski studii zaznali, da Netflix postaja osrednji posrednik med njimi in občinstvom in edini žanje dobiček, so se začeli težave. Leta 2019 je Disney uvedel Disney+ in s seboj odnesel filme franšize Marvel, Star Wars ter Pixarjevo produkcijo. Warner je vzpostavil HBO Max, NBC v ZDA Peacock, Paramount Paramount+, Apple Apple TV+, kasneje pa se je v Evropi pojavil še SkyShowtime. Kar je bilo prej združeno, je razpadlo na množico vrtičkov. Če želi uporabnik imeti dostop do vseh ključnih serij in filmov, potrebuje vsaj pet do sedem naročnin – nekje okoli 50 evrov mesečno. Če se zadovoljimo z osnovo, sicer že sam Netflix v ločljivosti 4K stane 14,99 evra. In seveda, ponudniki vztrajno dvigujejo cene in celo uvajajo oglasne pakete.

Če želi filmska industrija ponovno zmanjšati piratstvo, ne potrebuje novega pravnega okvira, temveč se mora spomniti rešitve, ki je delovala leta 2007 – legalna pot mora biti boljša od nelegalne.

Pretočna izkušnja pa se ni le podražila – postala je tudi manj zanesljiva. Zaradi računovodskih in davčnih razlogov so ponudniki začeli odstranjevati celo lastne vsebine. Zloglasni primer je odstranitev serij Westworld in Minx iz HBO Maxa, čeprav sta bili del njihove lastne produkcije. Uporabnik z naročnino je počasi spet spoznaval – piratski arhivi so stabilnejši in zanesljivejši. To je spodjedlo temeljni občutek zaupanja, na katerem bi morale graditi plačljive legalne storitve.

Ne čudi torej, da se piratstvo ponovno razcveteva, a v tehnološko bistveno bolj sofisticirani obliki. Platforme, kot je Stremio, združujejo vire iz različnih omrežij in uporabniku ponudijo katalog, ki je centraliziran, pregleden in nadzorovan – »Netflix na steroidih«. Uporabniški vmesnik je enak kot pri »netflixih« ali še boljši. Priljubljene so tudi (pol)piratske domače postavitve – Kodi, Plex in Jellyfin, ki z razširitvami dostopajo do celotnih knjižnic filmov in serij. Ti sistemi delujejo kot osebni Netflix, vendar brez geografskih omejitev, oglasov in nevarnosti, da jih nekdo jutri izbriše. Prav nobena uradna storitev danes ne ponuja enake konsistentnosti.

Motiv je ostal isti kot nekoč: udobje. Ne cena, ampak udobje in enostavnost! Uporabnik se ne želi prebijati med sedmimi aplikacijami, preverjati, kje je katera sezona neke serije, in tudi ne vsak mesec spremljati dvigov cen. Ne želi opazovati, kako odstranjujejo naslove, in ne želi, da se mu ob plačilu polne naročnine v uporabniškem vmesniku prikazujejo oglasi. Piratstvo je (spet) zmagalo, ker je ponudilo enotnost, stabilnost in preglednost.

Če želi filmska industrija ponovno zmanjšati piratstvo, ne potrebuje novega pravnega okvira, temveč se mora spomniti rešitve, ki je delovala leta 2007 – legalna pot mora biti boljša od nelegalne. Boljša v vseh pogledih. Dokler bo izbor razdeljen med preveč storitev, dokler bo enotna izkušnja rezervirana za piratske aplikacije in dokler bo uporabnik plačeval več za manj vsebine, bo nelegalna pot ostala bolj racionalna. Ne zato, ker bi ljudje želeli krasti, temveč zato, ker hočejo gledati – enostavno, stabilno in brez frustracij.