Veliki test fotoaparatov DSLR

Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Julij 2010 | Teme: preizkus, foto

Če nam fotoaparat in fotografija pomenita več od le faktografije in bi se morda radi šli celo malce umetnosti, bo nujen skok v vode DSLR. Za silo bo dovolj že šesto evrov, medtem ko je tisočak dovolj za zadostitev večine amaterskih želja. Zavedati pa se moramo, da so možnosti, ki se nam začnejo ponujati z nakupom DSLRja, velika skušnjava, ki se bo sčasoma izrazila tudi v financah.

Še več preizkušenih modelov najdete v tabeli Najboljši izdelki.

Canon EOS 550D

Canonov novi EOS 550D ni neposreden naslednik modela 500D, saj je v marsikaterem oziru vsaj pol razreda više. Kakovost izdelave in samo ohišje sta za ta razred zares odlična, dosti boljše je tudi držalo. Prav tako v marsičem prekaša više postavljeni hišni model 50D, le nadzor je z enim kolescem in manj namenskimi tipkami nekoliko bolj okrnjen.

Veliko se govori o njegovem odličnem visoko ločljivem videu, ki je daleč najboljši v razredu aparatov s tipalom APS-C in med boljšimi sploh. Prav tako je z njim mogoče uporabiti tudi dodaten mikrofon, ki zmogljivosti videa še poveča. Zelo kakovosten je tudi zaslon, ki je tokrat prilagojen formatu 3 : 2.

Odlično je na novo razvito tipalo, ki si ga deli z modelom 7D, saj se ponaša z 18 megapikami ločljivosti in zagotavlja sorazmerno nizko stopnjo zrnatosti. Vidnost podrobnosti 14-bitno zajetih fotografij je tako visoka, tipalo pa omogoča občutljivosti vse do ISO6400, ko je kakovost še vedno zelo dobra. Za tipalo te velikosti je to odličen dosežek, še posebej ko govorimo o njegovi visoki ločljivosti, občutljivost pa je programsko mogoče povečati še za dodatno stopnjo (ISO12800). Ravno pri nastavljanju občutljivosti ISO smo naleteli na manjšo pomanjkljivost, in sicer se izbira na zaslonu pojavi v dveh vrsticah, da izberemo želeno, pa je vselej treba preleteti vse vmesne stopnje; skok v spodnjo vrstico ni omogočen, kar je nekoliko zamudno. Sicer je upravljanje zelo poenostavljeno in dovršeno.

Pohvale si zasluži tudi samodejna izbira beline, ki praktično v vseh razmerah deluje odlično, prav tako je svetlomer vselej natančen in zanesljiv. Natančno in prilagodljivo je prav tako samodejno ostrenje, vzdržljiv pa je za ta razred tudi akumulator.

Mnogi se sprašujejo o Canonovem kanibalizmu, saj naj bi po mnenju nekaterih Canon z modelom 550D sam sebi odžiral delež kupcev zmogljivejšega, vendar tehnološko podobno zasnovanega modela 7D. To ne drži, saj se EOS 550D ne ponaša s profesionalno zasnovanim ohišjem, zaporedno zajemanje fotografij s hitrostjo slabih štirih fotografij na sekundo pa ne zadošča reportažnim potrebam.

Ponuja pa Canon za ceno 739 evrov, kolikor zahtevajo za ohišje, odličen aparat, ki pomeni pravo malo revolucijo na področju amaterskih digitalnih SLR. To pa že spominja na čase modela 300D, ko je Canon digitalno fotografijo SLR prvič ponudil širokemu krogu uporabnikov.

Canon EOS 550D

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivosti: 5184 × 3456, 3456 × 2304, 2592 × 1728.

Tipalo: Efektivno 18,0 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 22,2 × 14,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,6.

Izdeluje: Canon, www.canon.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 739 EUR (ohišje), 839 EUR (ohišje in objektiv EF 18-55 IS f/3.5-5.6).

Za: Kakovostno ohišje, odličen video, vidnost podrobnosti in tipalo, odzivnost, izbira beline, akumulator.

Proti: Izbira nekaterih nastavitev ni povsem optimizirana, želeli bi si nižje ločljivosti in še boljše lastnosti tipala.

Canon EOS 1000D

Preizkušeno v Monitorju 11/2008

Canon je pred leti praktično sam začel pohod cenovno dostopnih digitalnih aparatov SLR. Temu so sčasoma sledili tudi drugi izdelovalci, ki so ga po cenah pred časom tudi prehiteli. Najcenejši aparati pa so zelo uporabni za novačenje uporabnikov, ki jih izdelovalci skušajo zvabiti v svoj sistem, kjer nato kupujejo razne objektive in bliskavice. Ko se teh nabere dovolj, pa seveda kupijo tudi kak zmogljivejši aparat. Ker pa je bil Canonov najcenejši aparat kar opazno dražji od podobnih ponudb od Nikona, Pentaxa in drugih, so prišli na plan z modelom EOS 1000D.

Aparat si posamezne dele sposoja pri aparatih EOS 450D in EOS 400D. Ohišje je na videz praktično enako tema dvema modeloma - s tem pa je tudi zelo podobno novejšima EOS 500D in 550D. A nekaj razlik kljub vsemu je. Medtem ko imajo omenjeni bratje vsi gumirano držalo, je EOS 1000D povsem plastičen. Sicer je plastika kakovostna, a vseeno. Ti aparati sicer niso ravno vrhunski, kar zadeva ergonomijo, plastika pa vse skupaj še malo poslabša. Zaslon je tak, kot pri modelu 400D (manjši torej od novejših aparatov), njegova diagonala meri 2,5 palca, ločljivost je 230.000 pik. Menuji so zelo pregledni, po urejenosti pa povsem canonovski. Tipke zadaj so dobro razporejene, do funkcij pridemo dovolj hitro.

Iz modela 400D so pobrali dobro tipalo, ki premore 10 milijonov pik, hvali pa se z dokaj nizko stopnjo šuma. Edina sprememba je dodatek sistema za živi ogled slike - videa ne moremo snemati. Dobro se obnese priloženi objektiv, saj ima vgrajen sistem proti tresenju, pa tudi ostrenje je glede na primerljive objektive drugih izdelovalcev dosti hitro. Pokriva klasične goriščnice od 29 do 88 mm v formatu leica (faktor povečave goriščnice je tu 1,6).

Najcenejši Canonov DSLR je presenetljivo dober aparat in dober prvi korak v svet fotografije DSLR. Ob izidu je bila njegova cena glede na konkurenco rahlo previsoka, a se je do danes že opazno znižala. Zdaj je v zadnjih izdihljajih, tako da že težko najdemo le ohišje, skupaj z objektivom pa velja 467 evrov. Je pa res, da dobimo vstopne modele od nekaterih drugih izdelovalcev že za manj denarja.

Canon EOS 1000D

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 10 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 22,2 × 14,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,6.

Izdeluje: Canon, www.canon.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 467 EUR (ohišje in objektiv EF-S 18-55 IS).

Za: Kakovost slike, malo šuma, objektiv.

Proti: Plastično ohišje.

Canon EOS 5D mark 2

Preizkušeno v Monitorju 4/2009

Predhodnik Canonovega EOS 5D mark 2, model 5D, je bil prvi digitalni SLR z vgrajenim tipalom velikosti 24 × 36 mm po dokaj razumni ceni. Aparat je postal prava prodajna uspešnica, kljub nekaterim pomanjkljivostim - ima, denimo, slabše ohišje in nekaj slabše tehnične zmogljivosti. Zanimanje za novo različico je bilo pred izidom silno veliko, tako med zahtevnejšimi amaterji kot med profesionalnimi uporabniki.

Osnova aparata je novo tipalo CMOS z ločljivostjo 21,1 milijona pik. Gre za t. i. "full-frame" tipalo, ki je praktično enake velikosti, kot je bila ena sličica nerazvitega fotografskega filma. Kakovost posnetka je odlična, z majhnim šumom tudi pri visokem ISO (praktično neopaznem pri ISO 1600) in daljših ekspozicijah. Občutljivost gre sicer do ISO 25.600, na voljo je funkcija za programsko odstranjevanje šuma, kjer imamo na voljo štiri stopnje. Dodali so tudi vse bolj priljubljeno prilagajanje razmerja svetlih in temnih tonov. Barve so odlične, zelo pravilne, po želji pa lahko nastavljamo običajne parametre, denimo saturacijo barv. Datoteke so lahko velikanske - v formatu RAW in pri polni ločljivosti zasedajo okoli 25 MB prostora. Na voljo sta tudi RAW zapisa z manjšo ločljivostjo. Zaradi izredno dobrega tipala pa zelo hitro opazimo pomanjkljivosti objektivov, ki se pri slabših tipalih niti ne vidijo. Če želimo zares izkoristiti aparat, bomo uporabili le najboljše objektive.

V Canonu so uslišali nekatere kritike in izboljšali ohišje. To še vedno ni povsem primerljivo s podobno zmogljivimi konkurenti, a je kljub temu bolj kakovostno, dodali so tudi zaščito pred okoljskimi vplivi. Velikost je enaka kot pri predhodniku (je malenkost večji kot aparati iz serije 30, 40 in 50D), ergonomija pa malce izboljšana. Zaradi videa so vgradili tudi mikrofon, zadaj ob okularju pa tudi zvočnik. Na voljo sta tudi vmesnika za zunanji mikrofon in izhod HDMI. Okular je še svetlejši kot prej, močno izboljšan je tudi zaslon LCD, katerega diagonala meri 7,6 centimetra, ločljivost je visokih 920.000 pik.

Silno pomembno področje pri tem aparatu je zajem videa. Aparat zmore polno ločljivost HD (1920 × 1080), na voljo pa je tudi navadna SD (640 × 480). Sprva smo lahko zajemali le 30 slik na sekundo, z novo različico programske opreme pa sta na voljo še načina 25p in 24p, kar je namenjeno profesionalnim uporabnikom. Aparat se ponekod uporablja namesto profesionalnih video kamer, z njim je bila posneta celotna sezona leta 2010 priljubljene serije House.

Canon EOS 5D mark 2

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 21,1 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 36 × 24 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1.

Izdeluje: Canon, www.canon.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 2750 EUR (ohišje), 3640 EUR (ohišje in objektiv EF 24-105 f/4).

Za: Kakovost posnetka in ločljivost, kakovost videa, enostavno delo, malo šuma.

Proti: Nima vgrajene bliskavice.

Canon EOS 7D

Novi paradni konj med Canonovimi aparati DSLR formata APS-C ni nadaljevanje zgodbe 40D in 50D, temveč se postavlja stopnjo više, ob bok Nikonovem D300, ki je prej v tem segmentu kraljeval sam. Zasnovan je za potrebe zelo zahtevnih amaterjev in profesionalcev, ki jim ustreza faktor povečave 1,6, in aparat manjših mer, ki omogoča zajemanje osmih fotografij na sekundo.

Ohišje je zelo podobno tistemu, ki si ga lasti model 5D mark II, nasploh pa je večina kontrol postavljenih tako, da bodo Canonovi uporabniki z aparatom takoj domači. Tipke so nekoliko večje kot pri modelu 5D, kar kaže na bolj akcijsko naravnano naravo tega modela, saj omogoča lažje delo na primer z rokavicami. Na novo je v tem velikostnem razredu postavljen gumb za vklop; zdaj je neposredno pod kolescem za izbiro programa, poleg sprednjega kolesca pa je še večnamenska tipka. Večino nastavitev je mogoče upravljati prek zgornjega zaslona ali pa prek glavnega, odličnega zaslona LCD, s pomočjo tipke Q in krmilne palčice ali kolesca.

O samem držalu ni treba izgubljati besed, saj se aparat v roki znajde odlično kljub razmeroma veliki masi, ohišje pa je v celoti zatesnjeno pred vremenskimi vplivi in prahom. Naravnost odličen je nov okular, ki pokriva povsem celotno področje fotografiranja, poleg tega je njegov faktor povečave 1,0, zaradi česar je vidno polje za tak aparat zelo veliko. Nad njim se skriva nova bliskavica z vodilnim številom 12, ki dosega širši kot pri drugih modelih EOS, prvič pa je v aparatu tega sistema vgrajen oddajnik za nadzor brezžičnih bliskavic. Z njim je mogoče upravljati do tri skupine štirih bliskavic hkrati. Na preizkusu smo aparat preizkusili s bliskavico Speedlite 580EX in 430EXII in sistem je deloval brezhibno.

Tipalo je zelo podobno kot pri modelu 550D in se ponaša z 18 megapikami ločljivosti, ob uporabi najkakovostnejših objektivov pa pridela fotografije z zelo dobrimi podrobnostmi; zrnatosti je glede na velikansko ločljivost tipala malo. Končni izdelki se zdijo celo za odtenek boljši od tistih pri modelu 550D, kar je verjetno posledica obdelave podatkov znotraj aparata. Odličen je tudi visoko ločljivi video, ki poleg hišnega modela z enakim tipalom nima konkurence.

Canonov odlični 7D je na voljo po 1549 evrov, kar je glede na opremljenost, prilagodljivost in zmogljivosti, pa tudi profesionalno namembnost, zelo razumna cena.

Canon EOS 7D

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivosti: 5184 × 3456, 3888 × 2592 (RAW), 3456 × 2304, 2592 × 1728.

Tipalo: Efektivno 18,0 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 22,2 × 14,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,6.

Izdeluje: Canon, www.canon.com.

Prodaja: Avtera, www.avtera.si.

Cena: 1549 EUR (ohišje), 1849 EUR (ohišje in objektiv EF 18-135 IS f/3.5-5.6).

Za: Hitrost zaporednih posnetkov, visoka ločljivost tipala, odličen video, vgrajen oddajnik za proženje bliskavic, zmogljiv akumulator je enak kot pri 5D mkII.

Proti: Baterijsko držalo ni enako kot pri kakšnem drugem hišnem modelu, še posebej pri akcijsko naravnanem aparatu, bi si bolj kot visoko ločljivost želeli še boljših zmogljivosti ISO.

Nikon D3s

Proti koncu lanskega leta so v Nikonu predstavili še zadnjega paradnega konja, ki nadomešča že malce zastareli Nikon D3. Pravzaprav mu zastarelosti niti nismo mogli očitati, saj je še danes v vseh pogledih zelo zmogljiv fotoaparat, namenjen predvsem fotoreporterjem. Kakorkoli že, model D3 so nadgradili z možnostjo snemanja videa, izboljšali algoritme za zmanjševanje šuma in dodali kopico majhnih, a koristnih dodatkov, kar fotoaparat uvršča med najboljše ta hip.

Ohišje še naprej sledi tradiciji vrhunskega oblikovanja in ergonomije, delo je enostavno in sama lega fotoaparata v roki je kljub teži še naprej odlična. Na ohišju sta zdaj vgrajena tudi dva mikrofona. K zadnjemu, ki je namenjen predvsem opazkam fotografa, so dodali tudi sprednjega za zajem zvoka med snemanjem videa. Dodali so tudi novo tipko Info, prek katere prikličemo nekaj bistvenih parametrov in jih na LCD pregledovalniku tudi nastavljamo.

Povsem novo je vgrajeno tipalo velikosti formata Leica, ki je končno dočakalo tudi protiprašni sistem. Kljub trendovskemu višanju ločljivosti so se v Nikonu odločili, da bodo še naprej vztrajali pri 12,1 milijona pik. To, roko na srce, za fotoreporterstvo povsem zadošča. Rajši so se lotili izboljšave šuma pri visokem ISO, kar zdaj z vključenimi algoritmi omogoča odlične posnetke brez šuma do ISO 3200, moteč pa postane šele pri 12800. Posnetke fotoaparat zapisuje na dve CF kartici z različnimi kombinacijami RAW in JPG zapisov na eno ali drugo kartico, kakor tudi zapisom videa. Fotograf lahko po snemanju videa določi tudi posnetek in ga shrani kot JPG. Na žalost pogrešamo več možnosti nastavljanja videa, saj je na voljo le 720p pri 24 sličicah na sekundo, po drugi strani pa ima video enako kakvost kakor običajni posnetek.

Nikon D3s je silno hiter fotoaparat. Pri polnem FX formatu omogoča zajem 9 slik na sekundo, pri zmanjšanem DX pa 11, pri čemer uspe zajeti 110 posnetkov v seriji. Pri zajemu v RAW se hitrost zniža na še vedno impresivnih 9 slik na sekundo v seriji 43 posnetkov. Tej visoki visoki hitrosti slikanja zvesto sledi tudi 51-točkovni sistem za ostrenje s 3D sledenjem, ki mu pomaga 1005 pik velik merilec svetlobe. Oba se odlično izkažeta v vseh okoliščinah fotografiranja.

Nikon D3s

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 12,1 milijona pik (v štirih različnih formatih).

Velikost in vrsta tipala: 24 × 36 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1.

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 5500 EUR (ohišje).

Za: Kakovost slike, delo, nizek šum pri visokem ISO.

Proti: Ločljivost, le 720p 24 video.

Nikon D3X

Preizkušeno v Monitorju 4/2009

Nikon je pred nekaj leti le predstavil svoj prvi digitalni aparat s tipalom klasičnega formata Leica - model D3. Ta model, ki je tretji Nikonov aparat s tipalom polnega formata, gradi na osnovi že tako dobrega D3, ponuja pa zares visoko ločljivost v izredno kakovostnem ohišju. Če je D3 bolj pisan na kožo reportažnim, športnim in novinarskim fotografom, pa je D3X s svojo visoko ločljivostjo namenjen vsem, ki jim je hitrost drugotnega pomena in želijo predvsem čim višjo kakovost fotografije.

Ohišje je načeloma povsem enako kot pri modelu D3. Kakovost izdelave je odlična, ohišje bo brez težav zdržalo še tako težko delo in najzahtevnejše okoliščine. Tudi delo z aparatom je enako kot z D3. Tipke in kolesca so tako razporejeni, da je delo z njimi, ko se enkrat navadimo, zares hitro in tekoče. Tako kot pri D3 imamo tudi tu dve reži za pomnilniške kartice CF, kot je navada pri profesionalnih aparatih, pa aparat nima vgrajene bliskavice.

Najpomembnejša pridobitev je seveda povsem novo tipalo. To premore dobrih 24 milijonov pik ločljivosti, kar je enako kot pri Sonyjevem modelu A900 (načeloma valja prepričanje, da gre za enako tipalo). Pri Sonyju smo opazili nekaj težav (predvsem s šumom in stiskanjem), ki pa jih tu ni. Nikonovi inženirji so svoje delo odlično opravili, saj je kakovost fotografij zares izvrstna. Posnetek je pri še tako visokih vrednostih ISO brez šuma, z veliko detajli in dobrimi barvnimi toni. Tudi dinamični razpon svetlobe je med najboljšimi pri aparatih DSLR. ISO občutljivost sicer gre do razmeroma nizke vrednosti ISO 1600 oziroma do ISO 6400 v 'boost' načinu (pri modelu D3 gre do ISO 25.600).

V zameno za visoko ločljivost so v Nikonu namenoma žrtvovali nekaj slik na sekundo. Namesto devetih, kolikor jih premore D3, bomo tu slikali z največ petimi, in to v seriji do 130 posnetkov. To je še vedno povsem spodoben dosežek, sploh ob upoštevanju dejstva, da so stisnjene datoteke RAW velike okoli 20 Mb.

D3X je ta trenutek dejansko eden najzmogljivejših aparatov DSLR, kar jih je na voljo. Edini konkurenčni aparat je Canonov EOS 1Ds Mark 3, ki pa ga Nikonov D3X v marsičem tudi prekaša. Žal je tudi cena izjemno visoka - po našem mnenju previsoka, saj ohišje velja 7000 evrov.

Nikon D3X

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 24,5 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 35,9 × 24 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1 (1,5 pri formatu DX).

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 6999 EUR (ohišje).

Za: Ločljivost, hitrost, ohišje, kakovost posnetka, pregledovalnik LCD, delo.

Proti: Cena, nima samodejnega čiščenja tipala, ni možnosti namestitve zaščitnega pokrova zaslona LCD.

Nikon D90

Preizkušeno v Monitorju 10/2008

Nikonov D90 smo preizkusili že pred kar nekaj časa, a še vedno ostaja silno priljubljen aparat. Gre za napreden amaterski aparat, ki se uvršča med vstopnim D5000 in naprednejšim D300. Ob začetku prodaje je bil to prvi aparat DSLR, ki je omogočal zajem videa - danes je to prej pravilo kot izjema.

Ohišje je praktično enako kot pri predhodniku, modelu D80. Gre za odlično oblikovano ohišje, ki zelo lepo leži v roki, hkrati pa ni preveliko ali pretežko. Kakovost izdelave je zelo dobra. Glede na predhodnika so močno izboljšali zaslon LCD, katerega diagonala meri 76 mm, ločljivost pa je 920.000 pik. Aparat je dobil tudi izhod HDMI, zanimiv pa je tudi vmesnik, na katerega lahko poleg elektronskega sprožila priključimo napravo GPS. Tipke so logično razporejene, sploh če smo že navajeni dela z Nikonovimi aparati. Podobno velja za menuje.

Tipalo je enako kot pri modelu D300, premore pa 12 milijona pik. Tako kot večina današnjih aparatov DSLR ima sistem za elektronsko čiščenje prahu. Občutljivost sega od ISO 200 do ISO 3200, v razširjenem načinu pa še za eno zaslonko v vsako smer (torej od ISO 100 do ISO 6400). Šuma je do višjih vrednosti razmeroma malo. Aparat ima tudi funkcijo D-Lightning, ki poskrbi za boljši zajem temnejših delov fotografije.

Video je glede na večino današnjih tekmecev malce omejen, a še vedno kakovosten. Podprte ločljivosti so 1280 × 720, 640 × 424 in 320 × 216, v vsakem primeru pri hitrosti 24 slik na sekundo. Pri tem aparat deluje v samodejnem načinu, kar pomeni, da ne moremo spreminjati nastavitev. Tako hitro opazimo nezvezne prehode pri spreminjanju svetlobnih razmer - slika se temni oziroma svetli po (preveliki) stopnjah. Druga težava nastane pri premikajočih se objektih (ali če med snemanjem hitro premikamo aparat), kjer je včasih videti, kot bi se objekt premikal kot žele (t. i. "jello effect"). Razlog je način, s katerim aparat dobi podatke iz slikovnega tipala, kjer jih bere vrstico za vrstico. Pri premikanju se lahko med prvo in zadnjo prebrano vrstico objekt premakne glede na aparat, to pa povzroči te anomalije. Kakovosti zvoka ni nič posebnega, gre pa za enokanalno snemanje.

Nikon D90 je vsekakor eden izmed boljših amaterskih aparatov DSLR. Za solidno ceno dobimo odlično kakovost izdelave in zelo kakovostne fotografije. Dodatek videa je, kljub omejitvam, zelo uporaben.

Nikon D90

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si

Cena: 969 EUR (ohišje), 1283 EUR (ohišje in objektiv 16-85 VR).

Za: Kakovost ohišja, rokovanje, kakovost posnetka.

Proti: Omejitve pri snemanju videa.

Nikon D300s

Več kot dve leti in pol je minilo od predstavitve Nikona D300, ki so ga na trg poslali skupaj z revolucionarnim D3. Z njim si je delil kar nekaj rešitev in po zaslugi svoje prilagojenosti profesionalnemu delu ter izjemni kakovosti si je takrat upravičeno prislužil naziv najboljšega aparata DSLR v polprofesionalnem razredu. Konkurenca je bila dolgo časa brez odgovora, vendar so se na trgu začeli pojavljati številni aparati, ki omogočajo zajemanje videa in Nikon je z D300s pripravil tudi odgovor na takšne napade.

Kakovost videa je sicer zelo dobra in, kar je še posebej dobrodošlo, aparat omogoča tudi samodejno ostrenje med samim zajemanjem, vendar je to slišno tudi na mono zvočni sledi samega posnetka, zaradi česar se priporoča uporaba zunanjega mikrofona. Žal pa omogoča le zajemanje videa v ločljivosti 720p, pa tudi nastavitev ne omogoča toliko kot na primer Canon 7D. Čeprav je video izboljšan v primerjavi s predhodnimi modeli, še vedno trpi za "žele učinkom", ki je posledica tega, da se spodnje in zgornje vrstice ne zajemajo hkrati.

Nekaj je pri Nikonu D300s še vedno neprekosljivo, in sicer napreden in zanesljiv sistem ostrenja s kar 51 točkami, in njegovo sledenje objektom, ki ga je povzel po zmogljivejših hišnih modelih.

Tipalo z 12 megapikami ločljivosti se ponaša s kalibrirano občutljivostjo ISO 3200 in jo je mogoče programsko povečati še za eno stopnjo do vrednosti 6400, kar je nekoliko manj kot omogoča neposredna konkurenca, vendar je zrnatost, ki jo ta pridela, še vedno med boljšimi na trgu. Kakovost fotografij je tako odlična, kljub nekoliko manj vidnim podrobnostim, kot jih ponuja npr. Canon 7D.

Nikon lahko zajema fotografije pri hitrosti 7 slik na sekundo; to je v praksi zelo primerljivo z nekoliko hitrejšim Canonom, vendar pa mu lahko z dodatnim baterijskim držalom zmogljivost tudi povečamo za dodatno sličico na sekundo. Okular pokriva celotno območje fotografiranja in sliko sicer nekoliko pomanjša, vendar je končni rezultat zaradi nekoliko večjega tipala, kot ga premore Canon 7D, skoraj enak.

Odlični in hitro prehodni so tudi menuji, na novo pa je dodano tudi tišje zajemanje fotografij, ki je uporabno predvsem na predstavah in koncertih.

Prenovljeni Nikonov paradni konj med aparati formata APS-C je dovolj osvežen, da se zopet brez težav postavi ob bok konkurenci. Takšna je tudi njegova cena - 1374 evrov.

Nikon D300s

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni aparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4288 × 2848, 3216 × 2136, 2144 × 1424.

Tipalo: Efektivno 12,3 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Kakovost fotografije: 10.

Zasnova aparata: 6.

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Partnerji Nikon, www.nikon.si.

Cena: 1374 EUR (ohišje), 1600 EUR (z objektivom AF-S DX NIKKOR 18-105mm f/3.5-5.6G ED VR).

Za: Ostrenje, hitrost delovanja, dve reži za pomnilniške kartice, okular, odlično držalo in trpežno ohišje.

Proti: Video v primerjavi s konkurenco, izbira beline pri umetni svetlobi.

Nikon D700

Preizkušeno v Monitorju 9/2008

Nikonovi predstavitvi njihovega prvega aparata s tipalom polne Leica velikosti, modela D3, je kmalu sledila še predstavitev manjšega aparata s enakim tipalom. Gre za model D700, katerega cilj je združiti odlično tipalo iz modela D3 z manjšim in lažjim (seveda pa tudi cenejšim) ohišjem, primerljivim z ohišji modela D300. Če je D3 namenjen profesionalnim uporabnikom, pa je D700 pisan na kožo tudi zahtevnejšim amaterjem, ki ne potrebujejo tako velikega in robustnega ohišja. To formulo je silno uspešno začel že Canon pred leti s svojim priljubljenim modelom EOS 5D (ki je pred nedavnim tudi dobil naslednika).

Ohišje je, kot rečeno, primerljivo z modelom D300 (malce višji je predvsem zaradi uporabe večje prizme pri okularju). Gre za razmeroma velik in zelo kakovosten aparat, če dodamo še kako akumulatorsko držalo, postane praktično enako veliko kot model D3. Seveda velja omeniti, da imamo tukaj prostor le za en akumulator (pri D3 lahko hkrati vstavimo dva). Aparat ima tudi vgrajeno bliskavico, česar Canonov konkurenčni EOS 5D (zdaj že 5D Mark 2) nima. Funkcije so enako razporejene kot pri večjem bratu, ko se jih navadimo, je delo z aparatom res hitro in učinkovito. Tu so vgradili tudi mehanizem za samodejno čiščenje tipala. Pogled skozi okular je zelo jasen in velik, pokriva pa le 95 % celotne slike.

Tipalo je enako kot tisto pri D3. Gre za zelo soliden kos elektronike, premore dobrih 12 milijonov pik. ISO gre vse do izredno visokih ISO 25600, šuma je silno malo - do ISO 6400 ga pri navadnem fotografiranju praktično ne opazimo. Tako kot pri D3 lahko tu kljub velikemu tipalu uporabljamo tudi objektive, namenjene digitalnim aparatom z manjšimi tipali, aparat pa samodejno prilagodi velikost zajete fotografije. Tudi druga elektronika je ostala enaka kot pri dražjem modelu. Procesor za obdelavo posnetkov in merilnik svetlobe sta enaka, malce nižja je le hitrost zajema zaporednih posnetkov (5 slik na sekundo). Enak je sistem ostrenja, ki premore 51 posameznih točk in se res odlično odreže.

D700 je odličen aparat, ki podeduje vse najboljše lastnosti modela D3 in jih združi v manjše in lažje ohišje. Žal pa je podedoval tudi razmeroma visoko ceno, ki se v zadnjem dobrem letu in pol praktično ni znižala - samo ohišje velja 2369 evrov.

Nikon D700

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 12,1 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 36 × 23,9 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1 (1,5 pri formatu DX).

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 2369 EUR (ohišje).

Za: Ohišje, kakovost posnetka, pregledovalnik LCD, delo, samodejno čiščenje tipala, ogled slike.

Proti: Cena.

Nikon D5000

Preizkušeno v Monitorju 6/2009

Nikonov model D5000 predstavlja zlato sredino med najcenejšimi vstopnimi modeli DSLR in naprednejšimi amaterskimi modeli, kakršen je D90. Meri na uporabnike, ki želijo manjši in lažji fotoaparat, a pri tem čim boljšo kakovost fotografije in dobro delo.

Ohišje je malenkost večje kot pri cenejšem D3000, med vstopnimi modeli je med bolj kakovostnimi ohišji. Nekaj debeline gre na račun 2,7-palčnega zaslona LCD, ki mu lahko spreminjamo naklon in ga vrtimo. Za razliko od večine takih rešitev, kjer se zaslon odpira vstran, se tu odpre navzdol, zato aparat laže držimo z obema rokama. Zaslon lahko tudi obrnemo proti aparatu in ga tako zaščitimo (preden ga vstavimo v torbo, recimo). Edina slabša lastnost sicer dobrega zaslona pa je malce slabši prikaz temnejših sivin.

Vrtljiv zaslon je nadvse uporaben pri snemanju videa - D5000 lahko zajema video pri ločljivosti 720p (pri 24 slikah na sekundo). Pri tem je zelo opazen 'žele efekt' pri hitrih premikih kamere, a take težave ima večina konkurence. Žal uporablja razmeroma slab kodek MJPEG, ki je med bolj potratnimi s prostorom - največja velikost enega posnetka je lahko do 2 GB, to pomeni približno pet minut neprestanega snemanja.

Tipalo je eno izmed najboljših med tistimi, ki niso polne Leica velikosti (torej imajo povečavo goriščnice). To velja tako za kakovost barv, dinamični razpon svetlobe in šum pri višjih občutljivostih. Te sicer gredo do ISO 6400. Eden izmed razlogov je tudi ta, da ni pretiravanja z ločljivostjo (glede na velikost tipala).

Kot vsi aparati DSLR imamo poln nadzor nad vsemi možnostmi fotografiranja, seveda pa so na voljo tudi vsi samodejni načini. Scenskih načinov je presenetljivo veliko - kar 19, to pa je po našem mnenju že skoraj preveč. Zelo dobro se obnese sistem samodejnega ostrenja, ki premore celo 3D sledenje objektov. Žal pa aparat, tako kot vsi cenejši Nikonovi DSLRji, nima vgrajenega motorčka za ostrenje v samem ohišju. A to bo zmotilo le tiste uporabnike, ki že imajo nekaj starejših Nikonovih objektivov s samodejnim ostrenjem - novejši pa imajo ta motorček vgrajen v sam objektiv in delujejo brez težav. Nikon je s svojim D5000 ponudil res odličen vstopni aparat - po našem mnenju je boljša odločitev kot še malo cenejši D3000. Od začetka prodaje se mu je zelo opazno znižala cena, kar za 200 evrov, tako da ga danes dobimo (v kompletu z objektivom 18-55 VR, ki zajema tudi optično stabilizacijo slike) za 579 evrov.

Nikon D5000

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 12,3 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Izdeluje: Nikon, www.nikon.com.

Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.

Cena: 579 EUR (ohišje in objektiv 18-55 VR).

Za: Kakovost fotografij, malo šuma, vrtljiv zaslon, kakovost ohišja, cena.

Proti: Nima vgrajenega motorčka za samodejno ostrenje pri starejših objektivih, prikaz temnih sivin na zaslonu.

Olympus E-620

Preizkušeno v Monitorju 11/2009

Olympus se zadnje čase največkrat omenja v zvezi z novim standardom hibridnih aparatov, imenovanim "Micro Four-Thirds". Kljub splavitve novega standarda pa še vedno naprej razvija svojo linijo digitalnih aparatov SLR - najnovejši je model E-620. Po oznaki bi se zdelo, da gre za naslednika modela E-520, v resnici pa je to presenetljivo majhen aparat, ki je zmogljivejša različica modela E-420. Poleg majhnega ohišja takoj opazimo pomanjkanje resnega držala za desno roko - aparat je na videz oblikovan podobno kot starejši analogni aparati.

Tipalo je podobno kot v nekaterih drugih Olympusih, premore pa 12 milijonov pik. Je manjše kot tipala, ki jih drugi izdelovalci uporabljajo v svojih amaterskih modelih, faktor povečave goriščnice je 2, medtem ko je pri drugih manj (pri Nikonu in Pentaxu 1,5, pri Canonu pa 1,6). Zaradi manjšega tipala imajo tudi malo več težav s šumom, ki ga je tu več kot pri konkurenci. Aparat se proti njemu bori programsko, kar je najbolj očitno pri uporabi neobdelanega formata RAW, kjer se bomo s šumom ukvarjali sami. Programska odstranitev šuma pa opazno tudi zniža ostrino fotografije. Občutljivost gre sicer do ISO 3200. Fotografije so kljub temu solidne kakovosti.

Ohišje je iz zelo kakovostne plastike. Glede na druge vstopne modele je zelo majhno in lahko - to nam je načeloma všeč, čeprav opazno trpi ergonomija. Tipke zadaj delujejo, kot da bi bile razmetane, tako da potrebujemo nekaj časa, da se jih navadimo. Zelo všeč pa nam je osvetljenost tipk - to bi z veseljem imeli tudi pri drugih aparatih. Okular je malo večji kot pri predhodniku, a še vedno manjši kot pri večini tekmecev. Uporabljamo lahko hkrati tako Olympusove pomnilniške kartice xD kot hitrejše in bolj razširjene kartice CF.

Olympus je vgradil še par uporabnih možnosti. Prva je stabilizacije slike, ki je model E-420 ni imel. Pri Olympusu uporabljajo sistem, ki premika tipalo in tako deluje z vsakim objektivom (za razliko od Canona in Nikona, ki to vgrajujeta v objektive), tudi s starejšimi objektivi (pri tem moramo za dobro delovanje vnesti goriščno razdaljo objektiva). Zelo dobra možnost pa je brezžično proženje zunanjih objektivov.

E-620 je odličen mali aparat, kakor nalašč za vse, ki želijo prednosti aparatov DLSR, a nočejo s seboj prenašati nadležno težke opreme. Od našega prvega stika z njim se je tudi rahlo pocenil - skupaj s kit objektivom velja 614 evrov.

Olympus E-620

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.

Izdeluje: Olympus, www.olympus.com.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.com.

Cena: 568 EUR (ohišje), 614 EUR (ohišje in objektiv Zuiko 14-42 F3.5-5.6) .

Za: Kakovost ohišja, stabilizacija slike, velikost in teža, osvetljene tipke, brezžično proženje zunanjih bliskavic.

Proti: Ergonomija, majhen okular, šum pri višjih ISO vrednostih.

Olympus E-P2

Preizkušeno v Monitorju 2/2010

Sistem "Micro Four-thirds" sta pred nedavnim ustanovila Olympus in Panasonic, gre pa za hibriden format, ki po eni strani uporablja izmenljive objektive (tako kot modeli DSLR), a nima sistema zrcal in prizme (po čemer spominja na navadne kompaktne modele). Prednosti takega sistema so predvsem pri velikosti in teži aparatov in objektivov ter bolj enostavna izdelava objektivov. Slabosti pa sta predvsem pomanjkanje tradicionalnega optičnega kukala in počasnejše ostrenje kot pri aparatih DSLR. Podobne aparate sta že prikazala tudi Sony in Samsung.

Prvi Olympusov model v tem sistemu je bil lani predstavljeni E-P1. Izredno kmalu, pravzaprav le nekaj mesecev kasneje, pa so že izdali naslednika, E-P2. Ta je še vedno izredno kompaktnih mer in nizke teže - a je po drugi strani tudi malce večji, kot deluje na slikah. Ohišje je zelo dobro, daje občutek kakovosti. Po videzu spominja na analogne aparate stare šole, torej razne kovinske Praktice in podobno. K temu prispevajo tudi lepo oblikovane tipke, zlasti funkcijsko kolesce, ki je potopljeno pod zgornji pokrov. Poleg aparata smo dobili tudi zunanji okular, ki ga namestimo na mesto, mišljeno za bliskavico, pri tem spominja na aparate tipa "Rangefinder" (Leica). Okular seveda ni optični, v sebi skriva majhen zaslon LCD.

Tipalo je enako kot pri modelu E-P1, podobno tistemu, ki se uporablja tudi pri drugih Olympusih (recimo E-620). Premore 12 milijonov pik, goriščnice nameščenih objektivov se tu podvojijo. Šuma je malo preveč, zlasti pri višjih vrednostih ISO (te sicer gredo do ISO 6400). Fotografije so resda dobre, barve pravilne. Pohvalimo lahko tudi optično stabilizacijo slike, ki je vgrajena v ohišje in tako deluje z vsemi objektivi.

Ena večjih hib tega aparata je malce počasno samodejno ostrenje. To je opazno slabše kot pri navadnih aparatih tipa DSLR, a tudi počasnejše kot pri Panasonicovih aparatih Micro Four-thirds. Tako kot pri predhodniku tudi tu ni vgrajene bliskavice, je pa klasični vmesnik "hot-shoe". Olympus sicer prodaja majhno dodatno bliskavico, namenjeno prav manjšim aparatom.

Mali Olympus je zares ličen in priročen aparat, ki ponuja bistveno boljšo kakovost fotografij kakor navadni kompaktni modeli. Pri tem pa tudi nekoliko zaostaja za DSLRji, omejuje ga tudi previsoka cena.

Olympus E-P2

Razred: Hibrid.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.

Izdeluje: Olympus, www.olympus.com.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.com.

Cena: 635 EUR (ohišje), 709 EUR (ohišje in objektiv M. Zuiko 14-42 F3.5-5.6).

Za: Videz, velikost in teža, zajemanje filmov HD tudi v ročnem načinu.

Proti: Ni vgrajene bliskavice, malce počasno ostrenje.

Panasonic Lumix DMC-GF1

Format "mikro four thirds" oziroma "mikro štiri tretjine" (v nadaljevanju kar "mikro 4/3") je z nami že nekaj let, pa fotoaparatov tega formata kljub vsemu ni prav veliko, le nekaj Olympusov in Panasonicov. Verjetno je še največji krivec za to sam format. Fotoaparati mikro 4/3 niso ne tič ne miš - imajo manjši senzor kakor "pravi" zrcalnorefleksni aparati, obenem pa so večji in dražji od fotoaparatov, ki nimajo izmenljivih objektivov.

GF1 je pravzaprav prenovljen model G1, ki so se mu že krepko poznala leta. Odstranili so mu elektronsko kukalo (za GF1 ga lahko dokupite) in mu dodali zmožnost snemanja videa, sicer "le" v ločljivosti 720p, a to bo večini domačih uporabnikov povsem zadoščalo. Videoposnetki so odlične kakovosti, pa tudi ostrenje je spodobno hitro.

Majhno telo fotoaparata so opremili z dovolj gumbi, da so vse pomembne funkcije fotoaparata hitro dostopne, žal pa nekaj rešitev ni najboljših. Pod vrtljivim gumbom , s katerim izbiramo način delovanja, in za njim se tako skriva še en gumb za izbiranje načina fotografiranja (ena ali več slik, samosprožilec ali "bracketing"), ki pa ga ob nastavljanju vrtljivega gumba mimogrede prestavimo v drug položaj, ne da bi to opazili. Neroden je tudi "hitri menu", v katerem naj bi bile dostopne najpomembnejše nastavitve, a so vanj natlačili toliko funkcij, da se je v njem že težko znajti.

Vgrajenih je nekaj uporabnih programskih cukrčkov. Pri izdelavi več posnetkov z različnimi osvetlitvami lahko namesto običajnih treh zahtevamo tudi 5 ali 7 posnetkov. Pred pritiskom na sprožilec si lahko ogledamo, kako bo izbrana zaslonka vplivala na globinsko ostrino, na voljo pa nam je tudi inovativna funkcija, ki prikaže vpliv izbranega osvetlitvenega časa, kar bistveno olajša določitev primernih parametrov za fotografiranje premikajočih se objektov.

Na fotografijah je sicer opazen šum, ki je posledica majhnega tipala, a je večinoma nemoteč, ker se spreminja le osvetljenost, barvnega šuma pa ni dosti. Shranjujemo lahko slike v zapisih JPG ali RAW, možna je tudi kombinacija obojega, bistveno boljše rezultate pa boste dobili s snemanjem v RAW.

GF1 dobimo v kompletu s fiksnim 20 mm objektivom ali z objektivom 14-48 mm. Priporočamo drugega, ker prvi nima vgrajenega optičnega stabilizatorja, zaradi česar nekatere funkcije fotoaparata z njim ne delujejo.

Panasonic Lumix DMC-GF1

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni fotoaparat sistema mikro 4:3..

Ločljivost: Do 4000 x 3000.

Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 18 x 13,5 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.

Prodaja: PCHand, www.pchand.si.

Cena: 493 EUR (ohišje), cena z objektivom 14-45 mm IS 641 EUR.Ceneje.si

Za: Velikost (za zrcalnorefleksni fotoaparat), odlična izdelava, uporabne funkcije, dobra programska oprema.

Proti: Več šuma kot pri aparatih SLR z večjim tipalom, slabotna bliskavica, nerodna postavitev gumbov na ohišju.

Pentax K-7

Preizkušeno v Monitorju 10/2009

Digitalni aparati SLR, namenjeni amaterskim uporabnikom, se načeloma delijo na dva dela. Prvi so manjši, vstopni modeli, drugi pa večji, tehnično zmogljivejši in seveda dražji. Pentaxov K-7 pa v ustaljeni ritem vnaša nekaj svežega vetra. Na videz in po velikosti ter teži je opazno manjši od polprofesionalnih modelov drugih znamk, denimo Canonovega EOS 50D, Nikonovega D300 ali Olympusovega E-3, in bliže vstopnim modelom. Po zmogljivostih in značilnostih pa je povsem primerljiv resnejšim modelom. Pravzaprav nam je ta kombinacija silno všeč, sploh ker se Pentax hvali z izredno kakovostnim ohišjem, ki ima tudi izdatno zaščito pred vlago in prahom. Tudi ergonomija je povsem solidna. Zelo dober je tudi okular, ki zdaj pokaže celotno sliko - pri večini aparatov DSLR namreč čez okular ne vidimo skrajnih robov fotografije.

Kakovost izdelave se nadaljuje pri objektivu. V kompletu smo dobili novi objektiv DA 18-55, ki je tudi zaščiten proti vlagi in prahu, nosi pa dodatno oznako WR (Weather Resistant). Pentax je predstavil še en novi objektiv s to oznako, tele-zum model DA 50-200 WR. Faktor povečave goriščnice je, tako kot pri drugih Pentaxih, 1,5. Kljub manjši velikosti ohišja so funkcije hitro dosegljive, našli pa so tudi dovolj prostora za manjši zaslon LCD na zgornji strani.

Načinov fotografiranja je presenetljivo veliko. Poleg vseh pričakovanih (samodejni, ročni, programski, avtomatika zaslonke in časa) sta na voljo tudi program za samodejno določitev le občutljivosti ISO in program, kjer sami določimo občutljivost, aparat pa prikroji zaslonko in čas zajema. Tako kot pri drugih Pentaxih je tudi tu zelena tipka, ki ne glede na trenutno izbrani program nastavi vse parametre.

Tipalo premore 14 milijonov pik, načeloma je enako kot pri starejšem modelu K-20D. Ločljivost je torej še previsoka, občutljivost pa gre do ISO 6400. Šuma je, glede na konkurenco, v povprečnih količinah. Všeč nam je tudi dodatek lučke, ki pomaga pri samodejnem ostrenju.

Tako kot vsi novodobni aparati DSLR tudi K-7 podpira zajem videa. Ločljivost je 1280 × 720 pri tridesetih slik na sekundo, žal pa je v uporabi kodek MJPEG, ki ni najbolj varčen s prostorom. Ima pa aparat možnost priklopa zunanjega mikrofona. Je odlična izbira, saj je silno kakovosten, ponuja pa vse, kar bi potrebovali. Glede na konkurenco je tudi razmeroma kompaktnih mer in nizke teže.

Pentax K-7

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 14 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,4 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Izdeluje: Pentax, www.pentax.com.

Prodaja: Foto Beseničar, www.fotobesenicar.com.

Cena: 1186 EUR (ohišje), 1234 EUR (ohišje in objektiv DA 18-55 WR).

Za: Kakovost ohišja, velikost in teža, odpornost objektiva proti vlagi in prahu.

Proti: Uporaba kodeka MJPEG pri videu.

Sony Alpha A550

Ohišje modela A550 vzbuja nekaj dvomov, ravno zaradi modne kombinacije s sivo plastiko, vendar ob stiku z roko uporabnik kaj kmalu opazi, da gre za drugačen aparat, kot so osnovni modeli iz serije alpha.

Kljub vsemu deluje nekoliko plastično, predvsem zgornji del aparata, zlasti zaradi gladke plastike, ki je pri teh napravah nismo vajeni. Gre namreč za aparat, namenjen naprednim amaterjem, ki se lahko pohvali s kar 7 posnetki na sekundo, to pa je za ta cenovni razred odličen dosežek. To je sicer mogoče le v načinu, ko pred prvim posnetkom aparat ne meri več svetlobe in ne ostri, zaradi slabšega občutka na sprožilcu pa se nam je kar nekajkrat pripetilo, da smo pomotoma prešli neposredno na fazo fotografiranja.

Najpomembnejše tipke za nadzor aparata, kot sta na primer tisti dve za zaklepanje in spreminjanje ekspozicije, sta postavljeni zelo dobro in sprememba položaja roke za doseganje teh ni potrebna. So pa tiste nekoliko manj pomembnejše za nastavljanje občutljivosti ISO in spreminjanje programske povečave dinamičnega razpona teže dosegljive brez umika očesa z okularja. Ta je dovolj velik in svetel v primerjavi z neposredno konkurenco.

Tudi zaslon je z 921.000 pikami dovolj ločljiv, da je pregledovanje fotografij na njem prijetno opravilo, poleg tega ga je mogoče nagibati navzgor in navzdol, zaradi česar je fotografiranje v načinu živega predogleda toliko bolj uporabno. Še posebej v kombinaciji z enim najboljših ostrenj v tem načinu. Tudi sicer A550 ostri odlično hitro, skoraj nedopustno pa je, da aparat v zgornjem amaterskem razredu danes ni opremljen z možnostjo zajemanja visoko ločljivega videa.

Tipalo, ki premore 14,2 megapike ločljivosti, je obkroženo z odlično stabilizacijo slike in se ponaša z največjo občutljivostjo ISO 12800. Takrat je zrnatosti sicer dosti, vendar je tipalo sicer v tem pogledu dobro, še posebej v primerjavi z nekaterimi preostalimi modeli s Sonyjeve palete.

Za 632 evrov dobite pri Sonyju zelo dober aparat, katerega tipalo je zmožno pridelati odlične izdelke, pa čeprav je za najboljše rezultate treba uporabiti format RAW. Opremljen je s številnimi naprednimi amaterskimi možnostmi, kot so prepoznavanje obrazov in nasmeškov v odličnem načinu živega predogleda ter sestavljanje različno osvetljenih posnetkov v tehniki HDR. Celo možnost nadzora zunanje bliskavice ne izostaja, zelo veliko pa je pomanjkanje zajemanja videa.

Sony Alpha A550

Kaj: Zrcalnorefleksni digitalni aparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: 4592 × 3056, 3408 × 2272, 2288 × 1520, 4592 × 2576, 3408 × 1920, 2288 × 1280.

Tipalo: Efektivno 14,2 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 23,6 × 15,8 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.

Kakovost fotografije: 6.

Zasnova aparata: 4.

Izdeluje: Sony, www.sony.com.

Prodaja: Partnerji Sony, www.sony.si.

Cena: 632 EUR (ohišje), 721 EUR (z objektivom Sony DT 18-55mm F3,5-5,6 SAM).

Za: Hitrost zaporednih posnetkov, dobro ostrenje v načinu živega predogleda, visoka občutljivost tudi v načinu RAW, opremljenost in .

Proti: Nima videa, kakovost datotek JPEG, občutek na sprožilcu.

Sony Alpha 850

Fotoaparat sodi v sam vrh Sonyjeve ponudbe in se od najzmogljivejšega brata Alpha 900 razlikuje pravzaprav v malenkostih. Znižali so hitrost zaporednih posnetkov s petih na tri slike na sekundo, pogled skozi okular znižali za 2 %, na še vedno odličnih 98 % slike, in malenkostno spremenili končni videz ohišja. Še vedno je to velik fotoaparat, ki je v kombinaciji z velikimi Carl Zeiss objektivi težak in nas lahko sčasoma precej utrudi. Kljub ergonomičnemu držalu se večino teže prenaša na sredinec desne roke, zaradi premajhne globine držala pa trpi tudi desni palec. Položaj in videz zaslončkov LCD je malce zastarel in prikazuje le najosnovnejše informacije, za kaj več pa je na voljo velik pregledovalnik LCD na zadnji strani. Nastavljanje fotoaparata je prek menujev in tipk na ohišju zelo enostavno in hitro, pogrešali pa smo malce bolj poglobljene nastavitve, saj gre konec koncev za vrhunski fotoaparat.

Kakor Alpha 900 ima tudi Alpha 850 vgrajeno tipalo velikosti Leica, ki zajame 24,6 milijona pik. Ta ob pomoči dveh procesorjev Bionz poskrbi za vrhunski posnetek, ki pa ima nekaj težav s stiskanjem in šumom pri višjih vrednostih ISO. Ali je za to krivo tipalo ali pa posebna obdelava pred analogno-digitalno pretvorbo in po njej, nam ni uspelo izvedeti. Fotoaparat zapisuje posnetke na pomnilniške kartice CompactFlash in MemoryStick Pro, vendar pa bomo gotovo potrebovali zmogljivejše, saj so nam posnetki najvišje ločljivosti v JPEG in stisnjenem RAW načinu zasedli okoli 25 MB prostora. Nastavljamo lahko običajne nastavitve, na voljo pa nam je tudi funkcija D-Range Optimizer, ki nam omogoča posvetlitev temnejših delov posnetka v kar sedmih korakih.

Ker konkurenca to pač narekuje, pogrešamo pri fotoaparatu možnost zajema videa in predogled slike. Na voljo nam je nekakšen napredni predogled, ki deluje tako, da zajamemo navidezen posnetek in mu spreminjamo vrednosti, s katerimi kasneje naredimo pravi posnetek. Seveda pa nam ta funkcija pride prav le pri mirujočih motivih. Ima pa fotoaparat vgrajena protiprašni sistem s tresenjem, kakršnega smo vajeni s Sonyjevih modelov, in stabilizator slike v ohišju, ki prav zaradi tega deluje z vsemi objektivi in se med uporabo zanesljivo odreže.

Sony Alpha 850

Razred: DSLR.

Efektivna ločljivost tipala: 24,6 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 24 × 36 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1.

Izdeluje: Sony, www.sony.com.

Prodaja: Lorex, www.lorex.si.

Cena: 2528 EUR (ohišje in objektiv 28-75 mm, F2.8).

Tabela z rezultati

Pogled v laboratorij

Preizkuse digitalnih fotoaparatov v uredništvu Monitorja opravljamo že zelo dolgo - pravzaprav odkar so te naprave na trgu. Preizkusi so v osnovi enaki že vsa leta, čeprav smo jih počasi prilagajali novim usmeritvam in tehnologijam. Največja razlika je v kakovosti fotografij - pred leti so se aparati bistveno bolj razlikovali med seboj kot danes. Pri današnjih modelih razlike seveda so, a so bistveno manj opazne, sploh če jih ne iščemo in ne primerjamo fotografij med seboj.

Med preizkušanjem preizkusimo tudi "posebne učinke", s katerimi se danes hvalijo številni fotoaparati. Četudi niso ravno uspešni, kot npr. ta izdelek Samsunga PL150.

Vsak preizkus začnemo na isti način - z zbiranjem podatkov. V naših tabelah vodimo silno veliko različnih podatkov o vseh preizkušenih modelih. Pri tem imamo tudi kar nekaj formul, ki aparate primerjajo med seboj - tako lahko na hitro preverimo, kateri aparat ima najnižji volumen, kateri ima največji razpon občutljivosti ISO in kateri pri videu uporablja kak napredni kodek (denimo AVC1). Z leti so določene tehnologije postale vse pomembnejše. Recimo optična stabilizacija slike pri aparatih, ki premorejo malo večje goriščnice. Pa široki kot, ki je praviloma vsaj 28 mm - pri nekaterih aparatih pa gre že celo do 24 mm.

Sledi fotografiranje in vsakodanja raba aparata - vsi, ki preizkušamo fotoaparate, tudi v prostem času veliko fotografiramo. Ob tem si seveda zapisujemo vse vtise. S tem ko se je kakovost fotografij dvignila na splošno solidno raven, je postalo prav delo z aparati toliko pomembnejše. Sami na te naprave gledamo s povsem uporabniškimi očmi. Je ta menu dovolj jasen, bomo hitro našli tisto, kar iščemo? Je morda tista tipka nerodno postavljena in po nesreči pritiskamo nanjo? Testnih zajčkov imamo kar nekaj - od sorodnikov ("A me moraš spet slikati?") pa do figuric lego. Pri tem smo pozorni na več lastnosti, denimo hitrost in natančnost ostrenja. Pa na pravilno nastavitev temperature beline, da so ljudje videti normalni, namesto rdeči ali modri.

Bolj formalen preizkus kakovosti pa opravimo v našem laboratoriju, kjer imamo prav temu namenjeno sceno. Na ta način še bolj točno preverimo barvno pravilnost in morebitne druge napake - recimo šum pri višjih vrednostih ISO. Preverimo tudi geometrijo objektiva. Ti imajo pri najširših in najožjih kotih radi kaka popačenja - sploh pri cenejših izdelkih.

Vse skupaj pa se trudimo povezati v čim bolj koherentno celoto pri vsakem članku. Pri tem seveda ne moremo omeniti prav vsake podrobnosti vsakega aparata - a se trudimo izpostaviti vsaj najbolj bistvene podatke in opazke.

Najbolj vsestranski

Digitalne aparate SLR v Monitorju že od nekdaj ločujemo v dva razreda. Prvi je razred profesionalnih aparatov, ki jih pravzaprav zares ne ocenjujemo in razvrščamo. Pri teh menimo, da njihovi uporabniki točno vedo, zakaj jih pravzaprav kupujejo. Hkrati imajo ti uporabniki velikokrat tudi veliko druge opreme (objektivov in bliskavic) in se za nakup odločijo tudi na podlagi tega.

Druga zgodba pa je pri aparatih, ki so namenjeni bolj začetnim uporabnikom in amaterjem. Tu je gneča kar precejšnja, vsako podjetje ponuja kar nekaj različnih aparatov. V tem segmentu si je zlati Monitor prislužil Nikonov aparat D90.

Gre za aparat, ki se po ceni uvršča malo više od vstopnih modelov - tudi Nikon ima še dva cenejša modela (D5000 in D3000). A D90 ponuja zares kakovostno ohišje z odlično ergonomijo - bistveno boljšo kot pri najcenejših vstopnih modelih. Hkrati ponuja hiter dostop do vseh najpomembnejših funkcij brez nepotrebnega in časovno potratnega skakanja na menuje.

D90 pa ima tudi eno izmed najboljših t. i. "crop" tipal. Glede na konkurenco ponuja zelo malo šuma, dober dinamični razpon in odlične barve. Gre torej za odličen vsestranski aparat, katerega edina slabost je malo višja cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki