Veliki prenosniki

Objavljeno: 23.4.2013 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Fokus | Revija: Maj 2013 | Teme: prenosnik

Zadnjih nekaj let domači uporabniki za svoje računalniške potrebe vse bolj zapuščajo navadne namizne računalnike in prehajajo na mobilnejše rešitve. Največ gre seveda za prenosnike, v podporni vlogi pa se vedno bolj znajdejo tudi pametni telefoni in tablice. Potrebe uporabnikov se v tem času niso bistveno spremenile, a so prenosniki po zmogljivostih že nekaj let povsem enakovredni namiznim modelom.

Tokrat smo se lotili preizkusa večjih modelov, takih, ki imajo zaslone, katerih diagonale presegajo 16 palcev; za razliko od našega zadnjega takega preizkusa (pred dvema letoma) imajo vsi 17,3-palčni zaslon. Za te modele velja, da so nadomestki za namizne računalnike, imajo pa seveda to prednost, da jih lahko po potrebi tudi prenašamo naokoli. V praksi bo to resda le z ene pisalne mize na drugo (vmes pa še do avtomobila), a kljub temu.

Pri Monitorju imamo sicer raje tanjše, manjše in na sploh bolj prenosne računalnike. Zadnjih nekaj let gre celotna industrija vse bolj v to smer, saj je na trgu vedno več 13- in 14-palčnih modelov, pa tudi klasični 15-palčni postajajo vedno tanjši in lažji.

Kljub temu povsem razumemo tudi potrebo po večjem prenosniku, sploh za primer, omenjen zgoraj, torej prenosnik, ki redko zapusti pisalno mizo. Pri tem radi poudarimo, da je namizni računalnik na splošno še vedno boljša izbira. Stari argument o zmogljivosti resda večinoma ne drži več (pustimo zmogljive delovne postaje), a je življenjska doba namiznega računalnika še vedno daljša kot kateregakoli prenosnika. Pri namiznem modelu laže nadgradimo posamezne komponente (disk, pomnilnik, grafično kartico), oziroma zamenjamo tiste, ki se pokvarijo (največkrat napajalnik in pomnilnik, velikokrat pa tudi kakšna omrežna ali grafična kartica).

Razlike v velikosti in teži so tudi pri napajalnikih - levo napajalnik Toshibinega prenosnika Qosmio, desno pa Lenovovega Ideapada.

Razlike v velikosti in teži so tudi pri napajalnikih - levo napajalnik Toshibinega prenosnika Qosmio, desno pa Lenovovega Ideapada.

Smo pa med preizkusom prejeli kar nekaj odzivov zadovoljnih uporabnikov, največkrat je šlo za zahtevne uporabnike. Omenjeni so bili arhitekti, svoje so pristavili tudi montažerji zvočnih in video posnetkov. Ti v glavnem sicer uporabljajo namizni računalnik, največkrat v navezi z dvema (ali celo več) monitorji, a kljub temu potrebujejo občasno tudi nekoliko mobilnejši računalnik. Je pa več kot očitno, da je takih uporabnikov razmeroma malo, več zagovornikov se najde za manjše prenosnike.

Zvočniki z napisom harman/kardon poskrbijo za nadpovprečno dober zvok.

Zvočniki z napisom harman/kardon poskrbijo za nadpovprečno dober zvok.

Nekaj, kar nas pri teh preizkusih redno vsaj po malem preseneča, so sorazmerno nizke cene naprav, seveda glede na ponujeno. Polovica prenosnikov, ki smo jih preizkusili, stane med osemsto in tisoč evrov. Kljub temu vsi ponujajo zelo dobre procesorje – v dveh je malo starejši Intelov Core i5, v dveh pa Core i7 tretje generacije. Obenem postaja v tem rangu 4 GB pomnilnika že razmeroma malo, saj mimogrede dobimo 6 ali celo 8 GB (cene pomnilnika so sicer res nizke, to je tudi ena izmed prvih stvari, ki jih lahko sami hitro nadgradimo).

Vsi preizkušeni prenosniki se dobro odrežejo tudi pri grafičnih rešitvah. Glede na to, da so namenjeni uporabnikom, ki se jim bo tudi to zdelo koristno (profesionalni programi, denimo oblikovalski in montažerski, znajo vedno bolj izkoriščati tudi zmogljive grafične procesorje), se nam to zdi dobra poteza. Te grafične kartice imajo vse tudi svoj pomnilnik, od 1 GB pa vse do 4 GB pri najzmogljivejšem modelu. S tem tudi nove, grafično zahtevne igre niso ovira, naši programi za preizkus grafike so nas na trenutke kar očarali.

Najbolj so nas tokrat zmotili zasloni preizkušenih modelov, predvsem ločljivosti. Nekaj prenosnikov ima namreč ločljivost 1600 × 900 pik, to se nam zdi glede na velikost zaslona malo – vsekakor raje vidimo, da se prenosnik pohvali z 1920 × 1080. Tako bomo imeli več prostora za različna okna in bomo bolje izkoristili velikost zaslona – nižja ločljivost je koristna le za tiste, ki jim peša vid. Sicer nas nizke ločljivosti še bolj motijo pri cenejših 15-palčnih modelih, kjer je 1366 × 768 še vedno privzeti standard. V vsakem primeru gre za področje, ki je nekoliko zanemarjeno.

Drugače pa moramo priznati, da so razlike med posameznimi prenosniki majhne. Ohišja so večinoma iz plastike, a so kljub temu dovolj kakovostna. Seveda razumemo, da bi kak trši material tudi povišal (že tako visoko) težo, obenem pa se te modele manj prenaša naokoli, kar pomeni, da ne potrebujemo resnejše fizične trpežnosti.

Zanimivo je tudi trajanje delovanja teh naprav pri uporabi akumulatorja. Po eni strani so ti prenosniki razmeroma požrešni, tako zaradi velikih zaslonov kot zaradi zmogljive strojne opreme. A slednja je danes postala že presenetljivo varčna, sploh procesorji zelo močno skačejo po porabi, seveda glede na potrebe. V dražje prenosnike sta velikokrat tudi vgrajeni dve grafični kartici, ena zmogljiva, samostojna, in vgrajena Intelova rešitev. Med njima tako samodejno preklapljajo glede na zahteve, s priloženo programsko opremo pa lahko tudi sami določimo rabo prve ali druge (po naših izkušnjah se najdejo tudi primeri, ko računalnik ne preklopi pravilno). Tako se prenosniki kar dobro držijo tudi takrat, ko nimamo električne vtičnice pri roki. Razen dveh grafično najzmogljivejših modelov so vsi zdržali od dve uri in pol do treh ur.

En obraz »namiznosti« preizkušenih modelov pa so velikosti vgrajenih diskov. Če menimo, da so manjši modeli namenjeni mobilni rabi, kjer ne potrebujemo s seboj vseh svojih datotek, so 17-palčniki podatkovno bolj obremenjeni. Najmanjši diski na tem preizkusu so imeli za 750 GB prostora, brez težav pa najdemo tudi take z 1 TB – dva prenosnika, Fujitsujev Lifebook in Toshibin Qosmio pa sta imela celo po dva taka diska.

Kljub temu bi radi v prihodnosti videli še kak disk SSD – glede na velikost naprav bi bilo mogoče tak disk brez težav vgraditi poleg navadnega, velikega HDDja. Tako rešitev je imel trenutno le HPjev Elitebook – ki pa je že tako ali tako v svojem razredu. Velja omeniti, da so SSDji pri teh napravah manj pomembni kot pri lahkih, bolj prenosljivih računalnikih, saj so tam zagonski časi operacijskega sistema in nizka poraba energije pomembnejši. A te pomnilniške enote so resnično koristne tudi v delno premičnem (ali nepremičnem) računalniku – tudi sami smo že pisali o njihovi rabi v namiznih računalnikih. Pri 17-palčnih prenosnikih bi bile koristne tudi zaradi sorazmerno počasnih diskov, ki so sicer vgrajeni – praktično vsi se vrtijo pri 5400 obratih na minuto.

Daleč največja razlika glede na naš zadnji preizkus pravzaprav katerihkoli prenosnikov pa ni v strojni opremi in fizičnih lastnostih, temveč v operacijskem sistemu. Windows 7 se pri novih napravah vse bolj poslavlja, prihaja pa Windows 8. To je najbolj očitno pri cenejših računalnikih, namenjenih domačim uporabnikom, pri poslovnih modelih pa včasih dobimo tudi oba sistema.

Priznamo, z Windows 8 se še nismo sprijaznili. Morda smo res starokopitni, a velja omeniti, da smo Windows 7 ob prihodu takoj pograbili. Pri Windows 8 se enostavno ne moremo prepričati, da bi bil sistem bistveno boljši od predhodnika, oziroma da bi ponujal resne prednosti. Ob tem pa seveda prinaša ravno toliko novosti, da nas, kot zahtevnejše uporabnike, zmoti.

Največje prednosti novega sistema je tako ali tako občutiti v navezi z zasloni na dotik – a to seveda ni bil nobeden od preizkušenih modelov. Prej nasprotno, saj postaja grafični vmesnik, sestavljen iz ploščic, z večanjem diagonale vedno manj prijazen. Rešitev je seveda v tem, da povsem pozabimo na ta del vmesnika in delamo, kot doslej, v namiznem načinu. Tu priporočamo namestitev enega izmed množice programov, ki nam povrne menu Start (o teh programih smo v Monitorju že pisali). Z nekaj dela res lahko prilagodimo Windows 8 svojim željam, je pa tudi nekaj novosti, ki so kar uporabne – a zaenkrat bomo še raje ostali pri Windows 7.

Se pa sprašujemo, kako se bodo na novosti navadili računalniško manj vešči uporabniki. Tisti, ki imajo pri roki koga, ki jim bo lahko pomagal, bodisi s tem, da jim bo računalnik prilagodil s prej omenjenimi menuji, bodisi kar namestil Windows 7, načeloma ne bodo imeli težav. Si mislimo, da bi znalo biti kaj hude krvi s strani uporabnikov, ki jim bo novi sistem predstavljal večjo oviro. Morda pa se bomo v kratkem vsi navadili na novi sistem in se bomo čez nekaj let samo čudili, kako smo nekoč lahko uporabljali Windows 7 – kot to nekateri že počnemo za prastare »XPje«.

Acer Aspire V3-771G

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 166.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 248.

Trajanje delovanja: 3 ure 1 minut.

Mere:  41,5 × 27,5 × 3,9 cm., 3,27 kg.

Značilnosti: Intel i7-3630QM 2,4 GHz, 8 GB RAM, 750 GB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 8.

Cena: 999 EUR.

Prodaja: www.avtera.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, ločljivost zaslona.

✗    Cena.

Acer je znan po nekoliko nižjih cenah, oziroma, drugače povedano, po tem, da ponuja prenosnike z razmeroma dobro sestavo po zelo konkurenčnih cenah. Tokrat je malo drugače, saj je Aspire V3-771G najdražji prenosnik v naši skupini cenejših modelov (ta skupina sicer sega do tisoč evrov).

Znotraj te skupine gre za enega izmed najboljših prenosnikov, saj daje (sicer plastično) ohišje odličen občutek trdnosti. Manj nam je všeč le plastika pod tipkovnico oziroma okoli sledilne ploščice, ki je svetleča in rada pobira prstne odtise – enaka plastika je tudi na pokrovu. Je pa zato presenetljivo dobra tipkovnica, tega pri Acerjih večinoma nismo vajeni. Tipke so sicer povsem ravne, a je vdiranja zelo malo, hoda je tudi dovolj (le smerne tipke so zelo nizke). Dobra je tudi sledilna ploščica, pod njo pa sta dve fizični tipki, ki imata za naš okus bistveno premalo hoda.

Pohvalo lahko zapišemo tudi na račun zaslona, saj je eden boljših v tej skupini. Premore ločljivost 1920 × 1080 pik in ni svetleč – čeprav velja omeniti, da so naprodaj tudi različice tega prenosnika s slabšim zaslonom nižje ločljivosti (to sicer velja pri marsikaterem prenosniku). Zvok je dober, boljši kot pri Lenovu, a malo slabši kot pri Toshibah.

Strojna oprema je zelo dobra, osnovo predstavlja Intelov Core i7-3630QM. Ta je praktično enak kot model i7-3632QM, ki je vgrajen v Lenovov model, na papirju je slednji le malenkost počasnejši, a to v praksi zelo težko opazimo. Tudi tu je nameščenih 8 GB pomnilnika, kar je odlična izbira za večino zahtevnejših uporabnikov. Zelo zmogljiva je tudi grafična kartica GeForce GT 650M, ki jo najdemo tudi v Dellovem modelu, ima pa 2 GB samostojnega pomnilnika. Za razliko od nekaterih drugih modelov pa je to edina vgrajena kartica, torej ni dodana še Intelova integrirana kartica. V praksi se prenosnik zelo dobro odreže na vseh preizkusih, sploh preizkusih grafike. Ima pa tudi sorazmerno zmogljiv akumulator, s katerim je zdržal ravno tri ure. Dovolj velik je tudi disk, ima zmogljivost 750 GB, optična enota pa podpira CDje in DVDje, ne pa tudi ploščkov blu-ray.  

Acer nas je nekoliko presenetil s kakovostjo, v primerjavi s konkurenco pa izstopa le po malenkost višji ceni. Sicer je res zmogljiv, a so razlike v primerjavi z drugimi majhne, večina nezahtevnih uporabnikov jih bo komaj opazila.

Dell Inspiron 17R-5720

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 152.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 202.

Trajanje delovanja: 2 uri 39 minut.

Mere:  41,6 × 27,6 × 3,5 cm., 3,2 kg.

Značilnosti: Intel i5-3210M 2,5 GHz, 6 GB RAM, 1 TB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 7 Home Premium.

Cena: 850 EUR.

Prodaja: www.fmc.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, možnost menjave pokrova.

✗    Kakovost izdelave, tipkovnica.

Dellov Inspiron 17R-5720 je še en prenosnik, namenjen bolj domačim uporabnikom. Njegova posebnost je možnost menjave pokrovov, kjer je na voljo kar nekaj različnih barv oziroma vzorcev, a dvomimo, da bodo uporabniki to možnost zares izkoristili. Morda bi to prišlo bolj v poštev pri majhnih, bolj prenosnih računalnikih, tako velikega pa tako ali tako ne bomo ravno veliko prenašali po svetu in razkazovali ličnega oblikovanja. Prenosnik je sicer razmeroma lep, ohišje je iz svetleče plastike, z zanimivim vzorcem satovja.

Žal pa ni ravno vrhunec kakovosti izdelave, saj je občutek preveč plastičen. Je pa zato nekoliko boljši zaslon, ki ponuja ločljivost polnega formata HD, torej 1920 × 1080 pik. Po kakovosti in vidnem kotu sicer ni nič posebnega, pri teh prenosnikih imajo praktično vsi zasloni matrike TN. Tipkovnica je med slabšimi, se namreč nekoliko preveč vdira, tipke pa so povsem ravne in imajo za naš okus prekratek hod. Tipke so fizično ločene, kot je zadnje čase priljubljeno, na desni strani je tudi številčnica. Drsna ploščica je dobra, pod njo sta dve fizični tipki. Če je zaslon zaradi svoje ločljivosti ravno pravi za ogled filmov HD, pa je zvok podpovprečen.

Pri vmesnikih so si vsi prenosniki med seboj zelo podobni, Dellov Inspiron pa izstopa po tem, da vsi štirje vmesniki USB podpirajo hitrostni standard 3.0. Nas pa je negativno presenetilo, da omrežni vmesnik ne podpira gigabitne hitrosti. To domače uporabnike, ki po mreži večinoma ne prenašajo datotek, ne bo preveč motilo, a je kljub temu nepotrebna omejitev. Seveda sta vgrajena brezžična vmesnika WiFi in bluetooth. Video lahko izvozimo prek izhodov VGA in HDMI.

Strojna oprema je znana, osrčje je Intelov procesor Core i5-3210M, ki bije pri 2,5 GHz. Enak procesor je tudi v preizkušenem Toshibinem modelu Satellite L875 (in kup drugih prenosnikov, ki smo jih preizkusili v zadnjem letu), ponuja pa solidno razmerje med zmogljivostjo, varčnostjo in ceno. Tu je okrepljen s 6 GB pomnilnika, kar je idealno za udobno delo. Za grafiko poskrbi zmogljiva Nvidiina kartica GeForce GT 650M, ki se je na preizkusih dobro odrezala in zaradi katere lahko prenosnik uporabimo tudi za zahtevnejše igre. Inspiron je lepo zaokrožen prenosnik, ki ponuja solidne zmogljivosti (sploh grafične), glede na bližjo konkurenco pa malce slabšo kakovost, a dobro ločljivost zaslona.

Fujitsu Lifebook NH532

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 151.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 239.

Trajanje delovanja: 4 ure 6 minut.

Mere:  41 × 27 × 3,3 cm., 3,5 kg.

Značilnosti: Intel i7-3610QM 2,3 GHz, 8 GB RAM, 2 × 1 TB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 7 Home Premium.

Cena: 1150 EUR.

Prodaja: www.asbis.si, point.gorenje.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, količina pomnilnika, skupna velikost dveh diskov, zmogljivost akumulatorja.

✗    Velikost in teža.

Fujitsujev prenosnik Lifebook NH532 je tokrat med dražjimi na preizkusu. Ob skoku v ceni glede na najbližje zasledovalce pa dobimo kar nekaj prednosti.

Prvo je kakovost posameznih delov, sploh zaslona, ki ponuja visoko ločljivost HD, obenem pa majhen odsev (gre za mat zaslon). Zelo dobra je tudi tipkovnica, ki je trda in tipke ponujajo dobro povratno informacijo, čeprav so preveč ravne. Na desni je tudi številčnica, celotna tipkovnica pa je tudi odporna proti politju. Sledilna ploščica je dobra in dovolj velika, pod njo sta dve fizični tipki, ki bi lahko bili nekoliko mehkejši. Ohišje je solidno, čeprav je pretežno plastično, je dovolj kakovostno, žal pa gre za razmeroma težak prenosnik, tudi v primerjavi s tako ali tako težko konkurenco (tehta tri kg in pol). Zvok je po kakovosti nekje v povprečju.

Zanimiva je izbira vgrajenih diskov, saj je imel testni prenosnik dva diska, velika po 1 TB. Tako ju lahko uporabljamo ločeno, torej imamo 2 TB prostora, lahko ju pa tudi postavimo v polje RAID 1, da so podatki še varnejši. Procesor prihaja iz Intelovih tovarn, gre za Core i7-3610QM, zraven so vgradili kar 8 GB pomnilnika. Grafični sistem predstavlja Nvidiina kartica GeForce GT 640M, ob nezahtevnem delu pa se preklopi na Intelovo HD 4000. Prenosnik tako ponuja dovolj grafičnih zmogljivosti tudi za zahtevnejše igre.

Ena izmed največjih prednosti tega modela pa je njegov presenetljivo zmogljiv akumulator, ki ponuja kar 5800 mAh (za razliko od cenejših modelov, katerih akumulatorji ponujajo okoli 4000 mAh). Kljub zmogljivi strojni opremi (in dvema diskoma) je tako zdržal dobre štiri ure brez priklopa v električno omrežje.

Zastopani so vsi klasični vmesniki, največ uporabe bodo deležni trije vmesniki USB (ki vsi podpirajo USB 3.0), četrti USB pa je kombiniran še z vmesnikom eSata za priklop hitrih diskov. Za priklop v omrežja so na voljo navadni omrežni vmesnik, WiFi in bluetooth. Video lahko izvozimo prek izhodov VGA in HDMi. Lifebook NH532 je dober prenosnik, ki bo nekatere prepričal z dobrim akumulatorjem, druge pa z dvema diskoma. Drugače je tudi po zmogljivosti zelo dober, a so razlike na tem področju glede na cenejše modele praktično ne­opazne.

HP Elitebook 8770w

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 177.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 288.

Trajanje delovanja: 2 uri 17 minut.

Mere:  41,7 × 27,3 × 3,7 cm., 3,7 kg.

Značilnosti: Intel i7-33920XM 2,9 GHz, 8 GB RAM, 750 GB disk + 256 GB SSD, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth, predvajalnik blu-ray.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 7 Professional.

Cena: 2179 EUR.

Prodaja: www.hp.com/si/retailpartnerji

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, kakovost izdelave.

✗    Cena, masa in okornost prenosnika, zmogljivost akumulatorja, ni izhoda HDMI.

HPjev prenosnik Elitebook 8770w je vsekakor posebnež, saj je prava prenosna (seveda v kontekstu takih prenosnikov) delovna postaja, namenjena najzahtevnejšim uporabnikom. Po kakovosti in zmogljivosti, še najbolj pa po ceni, je glede na druge prenosnike na tokratnem preizkusu povsem svoj razred.

Ohišje je zares odlično. Oblikovanje je strogo, linije so ravne, občutek zelo dober. Tipkovnica je najboljša na tokratnem preizkusu, saj se brez težav primerja z najboljšimi v svetu prenosnikov. Na sredini je tudi krmilna paličica, seveda je zadeva tudi odporna proti politju. Pod tipkovnico je natančna sledilna ploščica, okoli nje pa kar šest fizičnih tipk – tri nad ploščico in tri pod njo. Dober je tudi zaslon, ponuja ločljivost 1920 × 1080 pik, zvok je soliden, a nič posebnega.

Posebna zgodba je vgrajena strojna oprema, kjer ima vodilno vlogo Nvidiina grafična kartica Quadro K5000M, ki premore kar 4 GB lastnega pomnilnika. Kartica ni namenjena igram (čeprav se tudi tam dobro odreže), temveč profesionalnim programom, denimo programom CAD (AutoCAD, Pro/Engineer, itd.). Prenosnik je na preizkusih grafične zmogljivosti dosegel najboljše rezultate, kar smo jih kdaj videli. Zelo dober je tudi procesor: gre za Intelov i7-3920XM, ki bije pri 2,9 GHz, zraven pa je še 8 GB pomnilnika. Ko tega zmanjka, pa pride zelo prav tudi disk SSD v velikosti 256 GB, poleg katerega je nameščen še klasični 750 GB disk. Vsa ta strojna zmogljivost se seveda pozna pri mobilnosti, saj je prenosnik na akumulator zdržal dobri dve uri.

Na ohišju najdemo kar nekaj vmesnikov, pogrešali smo le HDMI, saj sta namesto njega na voljo VGA in DisplayPort (dobimo pa pretvornik iz slednjega na HDMI). USBjev je kar pet, trije po standardu USB 3.0, eden pa je kombiniran z vmesnikom eSata. Seveda je vključen tudi navaden omrežni vmesnik, poleg njega pa tudi vmesnika WiFi in bluetooth. Za branje in pisanje na optične nosilce skrbi kombiniran pogon, ki zna brati tudi diske blu-ray.

Elitebook 8770w je odličen prenosnik, ki pa je seveda namenjen razmeroma ozkemu krogu ljudi. Ti bodo, ob razmeroma visoki ceni, dobili mobilno delovno postajo, ki bo kos širokemu spektru nalog. Odsvetujemo prenašanje na hrbtu, pa tudi predaleč od električnih vtičnic ne bomo smeli zajadrati.

Lenovo Ideapad G780

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 164.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 251.

Trajanje delovanja: 3 ure 4 minut.

Mere:  41,6 × 27,3 × 4,2 cm., 3 kg.

Značilnosti: Intel i7-3632QM 2,2 GHz, 8 GB RAM, 1 TB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 17,3-palčni, 1600 × 900 pik.

Operacijski sistem: Windows 8.

Cena: 899 EUR.

Prodaja: www.alterna.si, www.diss.si, www.mikropis.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika.

✗    Kakovost drsne ploščice, ločljivost zaslona.

Lenovo svoje prenosne računalnike v grobem razdeljuje v tri segmente, med njimi so modeli G namenjeni manj zahtevnim uporabnikom, ki se jim zdi pomembna predvsem cena prenosnika. Kljub temu ponuja kar zmogljivo strojno opremo, glede na dražje modele je razlika predvsem v malenkost slabši kakovosti izdelave.

Zgornji pokrov je seveda iz plastike, ki res ne daje pretiranega občutka kakovosti. Bolje je v notranjosti, plastika okoli tipkovnice in sledne ploščice imitira brušen aluminij in je kar solidna. Tipkovnica je dobra, a le malo nad povprečjem med tokrat preizkušenimi modeli. Njen največji adut je dobra povratna informacija in dober hod tipk, glede na boljše modele pa bi lahko bila malo trša. Je pa bistveno boljša od sledilne ploščice, nad katero smo bili razočarani, saj se dogaja, da ploščica včasih ne zazna premika prsta, drsanje pa je sploh slabo izvedeno.

Dokaj dober je zaslon,  žal pa ima ločljivost le 1600 × 900 pik. Pri vmesnikih ni presenečenj, prenosnik je opremljen s štirimi vmesniki USB (od tega dva USB 3.0), zraven pa sta še omrežni vmesnik ter izhoda HDMI in VGA. Na sprednji strani je tudi bralnik pomnilniških kartic SD, nad zaslonom pa spletna kamera. Seveda sta vgrajena tudi brezžična vmesniki WiFi in bluetooth.

Strojna oprema je za ta rang med boljšimi. V uporabi je Intelov Core i7-3632QM, ki v osnovi bije pri 2,2 GHz. Gre za zmogljiv procesor, ki se je odlično odrezal na naših preizkusih, seveda pa veliko pomeni tudi razmeroma velik pomnilnik, ki ga je 8 GB. Dobra je tudi Nvidiina grafična kartica GeForce GT 635M, ima 2 GB lastnega pomnilnika, po potrebi pa prenosnik preklopi na Intelovo HD 4000. Tako lahko na prenosniku brez težav igramo tudi novejše igre, obenem pa je ob nižji obremenitvi tudi poraba energije manjša. Slednja je sicer solidna, tri ure se nam zdi za tak prenosnik dovolj dober rezultat. Velja omeniti še sorazmerno velik disk, ima 1 TB prostora, dodana pa je seveda tudi optična enota.

Lenovov G780 je prenosnik, ki se uvršča nekako v zlato sredino preizkušenih. V naših očeh ga držita nazaj predvsem slabša drsna ploščica in ločljivost zaslona, je pa res, da to dvoje marsikoga ne bo motilo (sploh ker se pri teh prenosnikih glede na manjše in lažje modele več uporabljajo miške). Je pa zato zelo zmogljiv, idealen za nekoga, ki bi rad počel tudi kaj intenzivnejšega.

Toshiba Qosmio X870-13D

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 168.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 270.

Trajanje delovanja: 1 ura 42 minut.

Mere:  41,8 × 27,3 × 4 cm., 3,6  kg.

Značilnosti: Intel i7-3630QM 2,4 GHz, 16 GB RAM, 2 × 1 TB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth, predvajalnik blu-ray.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 8 64-bit.

Cena: 1950 EUR.

Prodaja: www.acord-92.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, količina pomnilnika.

✗    Velikost in teža, cena.

Toshiba Qosmio je razred zase. Po eni strani bi se lahko primerjal z omenjenim HPjem, saj sta oba rekorderja po grafični zmogljivosti, tu pa se primerjava tudi konča. Če je HP namenjen profesionalnim uporabnikom, ki grafično zmogljivost izkoristijo za oblikovanje zapletenih modelov, je Qosmio namenjen uporabnikom, predanim računalniškim igram.

To nakazuje že ohišje, ki je sicer bolj zadržano, kot so bili nekoč na nekaterih prenosnikih Qosmio (pred leti smo preizkusili prenosnik, prerisan s plameni), kljub temu pa se na posameznih delih naredijo svetleče rdeče obrobe. Ohišje je sicer iz kakovostne, narebrane črne plastike, je pa to s štirimi centimetri najdebelejši prenosnik na preizkusu.

Najpomembnejša člena sta Intelov procesor Core i7-3630QM (enak kot pri modelu Satellite P875-32H) in Nvidiina grafična kartia GeForce GTX 670M. Pri preizkusih se prenosnik odlično odreže, seveda je njegov najmočnejši adut ravno grafika. Zanimivo, da se je pri naših preizkusnih programih (dve različici programa 3DMark) bolje odrezal HPjev model, ki uporablja bolj strokovno naravnano grafično kartico. Pomnilnika je kar 16 GB, zajeta pa sta dva diska, vsak po 1 TB velikosti. Vsa ta strojna zmogljivost seveda terja davek v porabi energije, a je za nizek čas (le uro in 42 minut) najbolj zaslužen šibek akumulator. Ima le 3000 mAh (večina drugih preizkušenih modelov ima okoli 4000 mAh).

Tako kot model Satellite P875 je tudi tu vgrajena enota blu-ray, s tem da ta prenosnik podpira tudi ogled 3D filmov (poleg njega dobimo tudi 3D očala). Zaslon ni sicer nič povprečnega, je svetleč in ima ločljivost 1920 × 1080 pik. Podobno lahko rečemo za tipkovnico, ki bi lahko bila trša, obenem pa se ne bi branili boljše povratne informacije pri tipkanju. Je pa zato zvok zelo dober – pri tako debelem ohišju verjamemo, da je laže vgraditi nekoliko boljše zvočnike. Priključki so seveda standardni, po dva USB na vsaki strani (vsi štirje so USB 3.0), monitorje in televizorje bomo priključevali prek VGA in HDMI.

Qosmio je zanimiv prenosnik, ki pa ga lahko priporočimo res le igričarjem. Pri tem imamo občutek, da bi, glede na ceno, tudi ti raje imeli zmogljiv namizni model, pa četudi bi ga bilo tu in tam treba kam premakniti.

Toshiba Satellite L875-12J

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 143.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 221.

Trajanje delovanja: 2 uri 31 minut.

Mere:  41,3 × 26,8 × 3,4 cm., 2,7  kg.

Značilnosti: Intel i5-3210M 2,5 GHz, 4 GB RAM, 750 GB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth.

Zaslon: 17,3-palčni, 1600 × 900 pik.

Operacijski sistem: Windows 8 64-bit.

Cena: 799 EUR.

Prodaja: www.acord-92.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, kakovost izdelave, cena.

✗    Zmogljivost akumulatorja, povprečen zvok, ločljivost zaslona.

Toshibin Satellite L875 (s podoznako 12J) je razmeroma poceni prenosnik, vsaj glede na konkurenco oziroma velikostni razred. Gre za model, namenjen manj zahtevnim domačim uporabnikom, ki nimajo kakih posebnih zahtev, obenem pa želijo solidno kakovost.

Prenosnik je razmeroma enostavno oblikovan, večina ohišja je iz kakovostne plastike, ki na videz deluje kot brušen aluminij. Ta je pod tipkovnico in na pokrovu, okoli tipkovnice pa je nekaj svetleče črne plastike. Slednja je povprečne kakovosti, kar pomeni, da bo zadovoljila večino potreb, le zahtevni pisci bodo raje posegli po drugi napravi, saj je kljub vsemu malce preveč vdiranja, sploh na srednjem delu. Drsna ploščica je povsem klasična, povprečne velikosti torej, pod njo pa sta dve fizični tipki. Danes ima po Applovem vzoru vse več ploščic tipki integrirani, a bo marsikomu klasični način bolj pri srcu (sploh glede na to, da so ploščice z integriranimi tipkami velikokrat slabe).

Zaslon je povprečne kakovosti, njegova ločljivost je 1600 × 900 pik. Seveda bi raje videli zaslon polne ločljivosti HD (torej 1920 × 1080 pik), a razumem, da bi to opazno podražilo prenosnik, ki je drugače razmeroma poceni. Zvok je pod povprečjem, čeprav verjamemo, da bo veliko uporabnikov v vsakem primeru raje uporabljalo zunanje zvočnike ali slušalke.

Strojno je prenosnik kar dobro opremljen, saj uporablja Intelov procesor i5. Gre sicer za malo starejši, a izredno razširjen model i5-3210M, ki ponuja solidne zmogljivosti in se je tudi na naših preizkusih dobro obnesel. Pomnilnika je tipičnih 4 GB, za grafiko pa poskrbi AMDjeva kartica Radeon HD 7670M. Edina hiba razmeroma zmogljive strojne opreme je višja poraba energije, zaradi katere prenosnik zdrži približno dve uri in pol na akumulator.

Vgrajeni disk ponuja 750 GB prostora, to je razmeroma veliko za prenosni računalnik, čeprav so 17- palčni modeli praviloma dobro opremljeni s prostorom. Kot rečeno, je Satellite L875 med cenejšimi tovrstnimi prenosniki, čeprav so razlike razmeroma majhne, ponuja pa solidno kakovost, a zato slabši zvok in za naš okus malo prenizko ločljivost zaslona.

Zlati Monitor

Za priznanje zlati Monitor smo se tokrat kar težko odločili, saj so si prenosniki med seboj zelo, zelo podobni, obenem pa zmogljivosti zelo linearno naraščajo s ceno. Poleg tega smo imeli med cenejšimi prenosniki, torej do tisoč evrov, le štiri modele.

Kljub temu smo potegnili ločnico, nagrado zlati Monitor pa podelili Toshibinemu modelu Satellite L875. Njegov največji adut v primerjavi z drugimi je nizka cena, ob kateri pa kljub temu ponuja povsem dovolj visoke zmogljivosti za veliko večino uporabnikov. Res ima najmanj pomnilnika na preizkusu, a lahko to sami nadgradimo za zelo malo denarja. Grafična kartica je dovolj zmogljiva tudi za novejše igre, disk pa dovolj velik, da bomo na njem hranili kar veliko fotografij, videa in vsega drugega. Res bi si želeli višjo ločljivost, a to za marsikoga sploh ne bo ovira.

Med dražjimi prenosniki tokrat nismo podelili nagrade, saj so si enostavno preveč različni. Za igričarje bo Toshibin Qosmio X780 odlična izbira, za najzahtevnejše profesionalne uporabnike pa HPjev Elitebook 8770w. Drugim, ki bi si želeli nekaj več, pa lahko mirne vesti priporočamo Fujitsujev Lifebook NH532. Ima zmogljiv procesor, veliko pomnilnika in kar dva diska, vse to po povsem spodobni ceni.

Toshiba Satellite P875-32H

Poslovni indeks SYSmark 2007 (Productivity): 152.

Večpredstavni indeks SYSMark 2007 (VideoCreation): 218.

Trajanje delovanja: 2 uri 55 minut.

Mere:  41,8 × 27,3 × 3 cm., 3  kg.

Značilnosti: Intel i7-3630QM 2,4 GHz, 8 GB RAM, 1 TB disk, WLAN 802.11 b/g/n, bluetooth, predvajalnik blu-ray.

Zaslon: 17,3-palčni, 1920 × 1080 pik.

Operacijski sistem: Windows 8 64-bit.

Cena: 1148 EUR.

Prodaja: www.acord-92.si.

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Zgradba in oprema

❚❚❚❚❚❚❚❚❚❚ Velikost in teža

✓    Zmogljivost, grafika, količina pomnilnika.

✗    Cena

Prenosnik Satellite P875-32H predstavlja nekoliko višji rang, v naših skupinah se že uvršča med dražje modele. Na videz je eleganten, odet v temno sivo narebrano plastiko, ki daje občutek kakovosti, na njej se prstni odtisi praktično ne poznajo. Zvijanja ohišja ni opaziti, tudi vpetje zaslona je dovolj dobro.

Z vgrajenim Intelovim procesorjem Core i7-3630QM sega v višji zmogljivostni razred, to potrdi 8 GB pomnilnika. Zelo dobra je tudi grafična kartica Nvidiie, model GeForce GT 640M (z 2 GB grafičnega pomnilnika), vgrajena pa je tudi Intelova HD 4000. Je pa treba priznati, da najdemo podobno zmogljivo opremo tudi na cenejših prenosnikih. Vgrajeni disk ponuja 1 TB prostora, bralnik optičnih nosilcev pa podpira tudi diske blu-ray. Na preizkusih zmogljivosti se je dobro odrezal, tudi akumulator je povsem soliden – zdržal je slabe tri ure.

Nadpovprečno dober je zvok, o tem priča tudi napis harman/kardon na zvočnikih (je pa pri sestrskem modelu Qosmio še malo boljši). Tipkovnice večinoma niso močna plat Toshibinih prenosnikov, tu ni nič drugače. Opazi se malo vdiranja, tipke so povsem ravne in gladke, občutek pa zelo gumijast. Tipke za premik kazalca so nizke, je pa celotna tipkovnica osvetljena od zadaj. Sledilna ploščica je solidna, vanjo pa sta vgrajeni dve tipki – večinoma sta nam sicer bolj všeč fizični tipki. Zaslon ponuja visoko ločljivost 1920 × 1080 pik, je pa zelo odseven.

Opremljenost z vmesniki ne prinaša presenečenj, pohvalno pa je, da podpirajo vsi štirje vmesniki USB hitrejši standard 3.0. Drugače imamo opravka z vsem pričakovanim, torej izhoda VGA in HDMI za video, navaden omrežni vmesnik in vmesnika WiFi in bluetooth za povezavo z drugimi napravami.

Če ste iz opisa razumeli, da je prenosnik po večini lastnosti dober, a ne izstopa, se strinjamo. Ima vse, kar bi si želeli, a nič zares posebnega. Edini omembe vredni prednosti v primerjavi z, recimo, Acerjevim Aspire V3-771G, sta predvajalnik ploščkov blu-ray in štirje vmesniki USB 3.0 (namesto dveh 3.0 in dveh 2.0, ki jih dobimo pri Acerju). To se nam načeloma ne zdi vredno tistih dobrih sto evrov, kolikor je ta Satellite dražji od Aspireja.

Pogled v laboratorij

Naši večji preizkusi potekajo po ustaljenem vzorcu, a se zadnjih nekaj let vedno bolj manjšajo. Žal opažamo, da je vedno teže dobiti testne primere – to ne velja samo za prenosnike, čeprav je ravno na tem področju to zelo očitno. Za naše preizkuse si namreč naprave sposodimo za približno dva tedna, to je ustaljena praksa za tako dejavnost.

A postaja vedno teže iz več razlogov. Prvi je ta, da se podjetja vedno bolj sama trudijo zastopati lastno znamko. Tako ne želijo, da gremo prek uvoznikov (se pravi tistih, ki imajo te naprave dejansko na zalogi), temveč prek agencij, ki skrbijo za komunikacijo z mediji (torej PR agencij). Bojda je zanje tako laže, čeprav to samo pomeni, da je v verigi še en subjekt. Imajo pa zato večji nadzor nad tem, kdo kaj dobi za testiranje (in kdo ne).

Primer je, denimo, Samsung, pri katerem bi si sicer lahko izposodili prenosnik za potrebe tega testa, a smo se vzporedno dogovarjali še za preizkus ene hibridne naprave (tablica/prenosnik), in so sporočili, da nam lahko posodijo le eno ali drugo, obeh pa ne. No, pa saj niso edini, v HPju niso imeli na posodo nobenega dodatnega 17-palčnega modela, pri Sonyju prav tako ne, enako pri Asusu. Včasih smo se dogovorili neposredno z uvoznikom, ki je pobral par modelov s polic in nam jih posodil, zdaj pa naj bi šlo vse prek PR kanalov. Videti je, kot da želijo biti podjetja tudi po tem vedno bolj podobna Applu in njihovem načinu dela, kjer je novinarjem, ki nimamo ravno na milijone bralcev, kar težko priti do testnih naprav.

No, je pa del težave tudi v tem, da imajo sami uvozniki (in trgovine) vedno slabše zaloge, računalniško opremo se vse pogosteje naroča le po potrebi. Tako velikokrat dobimo vprašanje bralca o kakem prenosniku (oziroma konkretni konfiguraciji), , ki bi si ga (jo) želel, a ga (jo) je pri nas nemogoče dobiti. Na večjih trgih (ZDA, Anglija, Nemčija) se vse preizkušene prenosnike dobi v nešteto različicah in sestavah, pri nas pa si lahko včasih vesel, da najdeš vsaj približno to, kar bi si želel, in da je rok dostave manj kot teden dni.

Kot vidite, smo kljub temu nabrali osem prenosnikov – od tega so štirje taki, ki smo jih preizkusili v zadnjih nekaj mesecih. Potek preizkusov je že dolgo ustaljen, najprej se osredotočimo na fizične lastnosti prenosnikov. Kako dobro je ohišje, kako kakovostna sta tipkovnica in zaslon. Pri vmesnikih je vse manj odstopanj, podobno je pri zvoku. Za zmogljivost prenosnikov uporabljamo programe Sysmark, za zmogljivost akumulatorjev pa Mobilemark. Grafiko preizkušamo z dvema različicama programa 3DMark, za vse opisano pa trenutno še vedno uporabljamo Windows 7.

Tabela z rezultati [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki