Uvodnik - Zgodovina se ponavlja, tokrat na Androidu

Starejši med našimi bralci se bodo morda spomnili enega izmed uvodnikov, ko sem se pohvalil, da na računalniku ne uporabljam protivirusnika, in sem po tej samohvali prav kmalu staknil – virus. Tudi na telefonih z Androidom ga ne uporabljam in, da, tudi tu sem ga pravkar staknil. Vprašanje pa je, ali bi mi tokrat protivirusnik sploh pomagal.

O potrebnosti in učinkovitosti protivirusnikov na telefonih sem skeptičen, priznam, in to že kar dolgo. Po eni strani se zavedam, da program na telefonu, ki je danes zmogljiv kot računalnik, poleg tega pa premore še množico dodatnih tipal in povezav, lahko počne marsikaj. Po drugi strani pa verjamem, da Google in Apple za svojo trgovino vendarle dovolj dobro skrbita, da se zlikovci vanjo težko pretihotapijo. Včasih resda beremo, da jim to kljub vsemu uspe, predvsem na Googlovi strani, pa vendar je to redko. V resnici še bolj verjamem Applu, saj sem živel v prepričanju, da protivirusnikov za iPhone sploh ni. No, živel sem v zmoti, so.

Tako kot jih je malo morje za telefone Android. Avira, Kaspersky, Symantec, McAfee, prav vsi so se pritepli v ta mobilni računalniški svet. Nič čudnega, saj ta počasi postaja dominantni del računalništva kot takega. In prav vsi pravijo, da so nujni, da brez njih s telefonom (skorajda) ni varno niti telefonirati, kaj šele kaj več. Navajajo celo statistike o tem, koliko telefonov in tablic je že bilo okuženih in kaj vse so lastniki morali pretrpeti.

Ne, jaz ne. Jaz protivirusnika nimam, to se meni pač ne more zgoditi. (Razkritje – za Windows ga seveda zdaj imam, navsezadnje bi me v nasprotnem primeru naš »sistemec« izobčil.) Navsezadnje programe nameščam le iz trgovine Play, ki je varna. Razen kadar jih ne …

 »Ne bodi Matjaž in ne klikaj čudnih APKjev na čudnih spletnih straneh. Daj pet evrov in bodi brez skrbi.«

Pride tako oni dan do mene moj podmladek s popolnoma logično željo: »Oči, a lahko shekaš eno igrico, jaz bi probal, kako je, če imaš vse možne žetone v njej, preden zanjo dam pet evrov?«. Shekam! Kar pomembnega sem se počutil, priznam. No, prav, bom pač na guglu povprašal za ustrezno »modan« (za nepoučene – »pohekan«) APK dotične igre. Prav zanimivo, »hekane« programe za Windows se Google trudi vsaj malce zakriti, za androidni »modan« APK pa sem potreboval ravno 15 sekund in nič več. Na telefonu sem vklopil dovoljenje za nameščanje iz »ne varnih« virov (ne, izraz me ni nič pretresel), poklikal povezavo v spletu in … zgodilo se ni nič. Uf, takoj sem vedel, koliko je ura – »ne varno« se je spremenilo v »nevarno«. Namestil sem nekaj, kar vsekakor ni bila igra, temveč nekaj, kar se poskuša skriti. Slaba novica … Nič, upal sem na najboljše, našel delujoči APK, ga tamalemu dal odigrati, bil je zadovoljen, na svojem telefonu je odštel tistih pet evrov in to je to. Šel sem spat. Naslednje jutro pa …

Telefon je bil le še na robu uporabnosti, saj so se mi vsake pol minute samodejno odpirale ruske spletne strani z igrami na srečo in golimi dekleti. Saj ne, da me slednje motijo, a kar je preveč, je preveč, telefon je bil dobesedno ugrabljen. Za to, da sem si ga vzel nazaj, sem porabil pol dneva, pa ravno na poti na daljši dopust sem bil!

Seveda sem najprej poskusil namestiti kak protivirusnik. Vsi po vrsti so pregledali »disk« in ugotovili, da je s telefonom vse lepo in prav! Ne, pa ni! Tudi MalwareBytes, zastonjski varnostnik, ki je na PCju še kaj več kot le protivirusnik, ni našel ničesar. In to kljub temu da je prijazno izpisoval vsa imena datotek APK, ki jih je našel na telefonu. Enostavno so se mu vse te datoteke zdele čisto običajne …

Nič, lotil sem se ročnega dela, beri: guglanja. Ugotovil sem, denimo, da imajo telefoni z Androidom vsi po vrsti nekakšen varni način, v katerem se zaženejo le ključni sistemski programi. Kar pomeni, da lahko tiste, ki niso zagnani (in s tem zaklenjeni), pobrišeš. Telefon pa potem znova zaženeš in ugotavljaš, ali je kaj bolje. In nato ponoviš vajo. Res lepo, ampak v mojem primeru je bila tako ali tako težava v tem, da programa sploh ni bilo videti!

In prav v tem se je skrivala rešitev – program je bil nameščen, a ni imel pripadajoče ikone! Odnameščanje v programu Malwarebytes pa je k sreči toliko pametno narejeno, da se pri iskanju ne zanaša na ikone! Hip hip hip, strašni trik in – zlonamerni program sem odnamestil! In se tako rešil nadležnih rusov!

Morala zgodbe? »Ne bodi Matjaž in ne klikaj čudnih APKjev na čudnih spletnih straneh. Daj pet evrov in bodi brez skrbi.«

Kaj pa protivirusnik za telefon? Takih, kot so zdaj, še vedno ne potrebujem.