Test telefonov - Če denar ni ovira
Pregled telefonov v najvišjem cenovnem razredu je bil na začetku pohoda »žepnih računalnikov« težka naloga, saj so bile razlike med telefoni velike. Proizvajalci so se še lovili s količino pomnilnika, tipom zaslona, z ločljivostjo, s količino shrambe, še procesorje so včasih izbirali, saj ni bilo samoumevno, da bodo vsi imeli čisto zadnjo izvedenko Snapdragona. Potem pa je prišlo obdobje, ko se je vse skupaj umirilo.
Procesor je bil povsod enak. Pomnilnika je bilo v vseh telefonih dovolj, shrambe so bile dovolj velike, zasloni so bili vsi OLED, USB-C ter brezstično polnjenje sta postala standard. Po »gorečem« Notu 7 so se še baterije dovolj povečale, da so razlike res zelo majhne.
Nekaj časa so bile vse oči uprte v osveževalno frekvenco zaslona, pa še tega je letos konec, ko je iPhone Pro (končno) dobil nekaj več kot klasičnih 60 Hz.
Na strojni strani so tako razlikovalni ostali fotoaparati oziroma kamere, ki imajo še veliko prostora za napredek. Tu bo še zelo zanimivo, saj proizvajalci poskušajo čim več narediti s programsko opremo, ki pomaga strojni – končni izdelek je sestavljen iz več posnetkov, kar omogoči več podrobnosti in svetlejšo sliko. K temu dodamo še čisto subjektivne odločitve vsakega proizvajalca, na kakšen način bo prikazal barve in kako se bo lotil HDR. Telefoni, sploh najboljši, so resnično vedno bolj fotoaparati, zato se vsi trudijo z neverjetnimi digitalnimi zumi, s stabilizacijo leč in tipal, teleskopskimi lečami in količino megapik, ki raste v nebo.
Tako je videti nabor telefonov, ki jih lahko kupimo pri Telekomu Slovenije. Izbor se počasi krči. Na dva proizvajalca. Kar je slabo.
Do tod je zgodba dokaj znana, a letos se v tem cenovnem razredu pojavlja telefon, pravzaprav dva, ki sta dovolj drugačna, da se lahko karte spet malo premešajo. V Samsungu se je pred leti moral zgoditi sestanek, kjer je neki norec vodstvo prepričal, da bi lahko naredili telefone s pregibnimi zasloni. Šefi so mu verjeli in Samusung že tretje leto prodaja telefone, ki se pregibajo. Prvi dve generaciji sta bili zelo dragi in več kot očitno bolj prototipne narave, zato se jih je dalo z lahkoto izločiti iz takšnih primerjav. Imeli smo namreč »normalne« telefone, ki bi jih lahko priporočali, in pregibne čudaške naprave, ki so zelo »kul« in zanimive, a za njih ne bi dajali denarja. Letos pa ... Več v glavnem delu članka, za uvod povejmo le, da je to prvo leto, ko se pregibnih čudakov ne da kar tako odmisliti. Mirno se jih da primerjati s klasičnimi težkokategorniki in to je, vsaj za nas, ki ta trg redno spremljamo, zelo zanimivo. Vsako leto gledati ploščate opeke, ki počasi strojno napredujejo, je v redu, svež veter pa prinaša – svežino.
Konkurenca na tržišču dražjih telefonov je sicer vedno šibkejša. Sony sicer dela super telefon Xperia 1 III, ki ga pri nas praktično ni, pa tudi sicer gre za zelo ozko usmerjen telefon z visoko ceno. LG je letos dokončno obupal nad telefoni in nakup česarkoli telefonskega te znamke ni priporočljiv. Nokia za zdaj še kar beži od zares dragih naprav. Google nas ne mara in pri nas noče prodajati pixlov.
Od konkurentov z najdaljšim stažem pri nas sta tako ostala Apple in Samsung. Morda še Xiaomi, ki zadnja leta res vztraja oziroma se pri nas počasi celo uveljavlja. OnePlus se pri nas celo da dobiti, a bomo videli, kako bo s tem v prihodnje. Telefonski Huawei sicer še obstaja, a se očitno vse seli pod blagovno znamko Honor, ki (za zdaj) še ni pod drobnogledom ameriških obveščevalnih služb.
Časi so se spremenili in nekatere staroste so obupale, spet druge so (upravičeno) odpihnile politične bitke. Novincev s telefoni v najvišjem cenovnem razredu pa je pri nas malo.
Na naslednjih straneh lahko preberete pregled nekaterih ključnih primerkov dražjih telefonov, ki so na voljo pri nas (še več jih je na www.monitor.si), za konec pa si oglejte, kaj smo iz vsega izluščili in priporočili.
