Telefon namesto plačilne kartice
V tokratni temi številke smo preizkušali mobilne aplikacije, ki postajajo dodatna vrata do naših bank, še pomembneje pa je, da smo preizkusili tudi dve mobilni denarnici. Kajti čas, ko bo mobilni telefon nadomestil tudi plačilne kartice (in gotovino), ni daleč.
porabniki, ki smo navdušeni nad tehniko (podjetja temu pravijo »early adopters«), že dolgo ne hodimo več na banko, uporabljamo plačilne kartice, izogibamo se gotovini, celo do bankomata stopimo zelo redko, le če je res nuja. In seveda imamo pametne telefone, računalnike v malem, ki znajo načeloma posnemati karkoli, če imajo ustrezne vhodno/izhodne vmesnike. Zakaj torej ne bi mogli posnemati tudi plačilnih kartic, zdaj, ko so te tudi brezžične? Izkaže se, da za kaj takega ni prav nobene tehnične ovire, marsikateri telefon ima namreč »brezžični čip« NFC, ki je tehnološko zelo blizu čipom RFiD, ki jih imajo brezstične plačilne kartice. To, kar lahko plačilnemu mesto POS »oddaja« brezstična kartica, lahko oddaja tudi telefon.
Končna izvedba telefona kot plačilnega sredstva je v resnici le »politika« – kako zagotoviti, da bo sistem deloval na vseh telefonih in na vseh plačilnih mestih po svetu. Pri prvem je težava v Applu, ki svoje strojne opreme (NFC) ne dovoli uporabiti neodvisnim razvijalcem (ker bi rad svoj sistem Apple Pay zadržal le zase), in telefonih Android, ki so vsak zase posebnost (tudi glede vsebnosti čipa NFC), pri drugem pa v tem, da svetovni plačilni promet obvladujeta podjetji Mastercard in Visa (in še nekaj manjših kartičnih podjetij, ki ju ta dva puščata živeti le zato, da jima ne bi mogli očitati monopolnega obnašanja).
Zaradi tega je trenutni rezultat množica rešitev, ki so si med seboj malce podobne, pa hkrati drugačne. Nekatere delujejo na svetovni ravni, nekatere le v nekaterih državah (Apple Pay, Samsung Pay), tretje, prek lastnih aplikacij, le v določenih trgovinah (zgled je zelo uspešna aplikacija Starbucks).
Med tistimi, ki delujejo na svetovni ravni, je, recimo, sistem Wave2Pay Koprske banke, ki smo ga preizkusili v tej številki. Deluje kot navadna kartica Mastercard, ker za sistemom stoji velika banka (Intesa San Paolo), a le na androidnih telefonih z NFCjem in nikakor ne na iPhonih. Med tistimi, ki delujejo le v eni državi, pa je mBills, prav tako preizkušen na naslednjih straneh. Teoretični potencial »mBillsov« (kot mu ljubkovalno pravijo njegovi razvijalci, s katerimi smo se pogovarjali) je še veliko večji od Wave2Pay, če le ne bi bilo množice podrobnosti, ki ta potencial tlačijo navzdol.
Zakaj pri Monitorju upamo, da bosta ti dve lastovki, ki smo ju preizkusili, kar najhitreje prinesli pomlad? Ker je varnost na telefonu vedno večja kot varnost kosa plastike.
Mbills namreč ni zasnovala banka, ki ima neposreden dostop do našega bančnega računa, temveč je aplikacija, na katero moramo denar najprej naložiti. Pri tem nam banke poberejo nekaj provizije. Mbills tudi temelji (zaenkrat le) na fotografiranju kod QR na računih, kar odlično deluje v Sloveniji, kjer so kode od nedavna uzakonjene (davčne blagajne …), drugod po svetu jih pa pač ni. In, ne nazadnje, ko je govor o pridobivanju plačilnih mest za nov način plačevanja, je prepričevalna moč razvijalcev mBills verjetno precej manjša od moči banke.
Po drugi strani pa za mBills ne potrebujemo nobene posebne strojne opreme, niti na strani odjemalca niti na strani prodajnega mesta. Telefon uporablja le kamero (nič NFC), prodajno mesto pa dobesedno nič, saj ima vse, kar potrebuje, v kodi QR, ki jo tako ali tako že izdaja. Odpade torej nakup/najem bralnika POS, ki ga mora imeti, če želi kupcem ponuditi plačevanje s plačilnimi karticami. Prav slednje, poleg visoke provizije bank, je menda razlog, da je pri nas še vedno zelo veliko prodajnih mest, ki poslujejo le z gotovino.
In zakaj v Monitorju upamo, da bosta ti dve lastovki, ki smo ju preizkusili, kar najprej prinesli pomlad? Ker danes s telefonom počnemo res marsikaj, zakaj ne bi z njimi tudi plačevali. Ker je varnost na telefonu vedno večja kot varnost kosa plastike. Ker je preglednost poslovanja s telefonom vedno večja od preglednosti poslovanja s kartico. In ker je pač bolj praktično s seboj imeti le en telefon, in ne tudi množice različnih kartic.
Težava je le v tem, da smo pač še malce pred časom. Navsezadnje zadnja Mastercardova raziskava pri nas kaže, da nas sicer 86,4 % uporablja pametni telefon, a bi nas ga samo 36 % upalo uporabiti tudi za mobilno plačevanje. Ker – strah. Ker, kaj če telefon z mobilno banko, mobilno denarnico, navideznimi plačilnimi karticami – izgubimo? Ali kartice ne moremo? Pri čemer nas do »denarja na kartici« loči le štirimestna koda PIN, do denarja na telefonu pa lahko tudi prstni odtis. Da o tem, da v (morebiti izgubljen) zaklenjen telefon menda ne more vdreti niti ameriški FBI, niti ne govorim.
• • •
V rokah držite prvo številko Monitorja v letu 2017, in to še preden smo prestopili v novo leto, zato – vesele praznike, vse najboljše v prihajajočem letu in – se beremo!
