(Spre)gledati
Google ponuja verjetno najkoristnejšo storitev v internetu in ker jo praktično vsi uporabljamo, vsaka nova poteza tega prodornega podjetja vzbudi velikansko zanimanje javnosti. Zadnje čase nas z novimi izdelki in storitvami naravnost zasipavajo, vendar vse le ni tako rožnato, kot bi, sodeč po razmeroma kratki, a nadvse uspešni zgodovini internetnega velikana lahko pričakovali.
Ob omembi imena Google marsikdo zastriže z ušesi, a številne najnovejše napovedi mečejo na prodorno podjetje drugačno, nepričakovano luč.
Poglavitni dvom, ki grize zaskrbljeno javnost, je, kako bo Googlu zdaj, ko je postal javno podjetje, ki mora skrbeti za interese svojih delničarjev, uspelo ohraniti tako opevano mantro "ne stori žalega". Uklanjanje kitajskim oblastnikom in cenzuriranje njim spornih vsebin je gotovo že plesanje blizu roba, a to Google pač mora početi zaradi neslutenega potenciala orjaškega trga, ki se tam odpira.
Googlu je mogoče zelo zameriti tudi pomanjkanje občutka za vračanje skupnosti, ki ji dolguje precejšen del uspeha. Googlova "pamet" namreč temelji na prirejenem Linuxu, vendar so odprtokodni operacijski sistemi pri izdelkih Googla pogosto zapostavljeni. Orodjarna za spletni brskalnik je bila, denimo, zelo dolgo na voljo zgolj za Internet Explorer. Tu sta še Picasa in Google Earth, ki sta prav tako na voljo le za Okna (slednji od nedavna še za Mac OS X). Po drugi strani Google sofinancira in z lastnimi razvijalci podpira številne odprtokodne projekte, vendar je res obžalovanja vredno, da s svojo vojsko nadvse pametnih ljudi ne omogoči delovanja lastnih izdelkov tudi na podlagah, kot sta FreeBSD ali Linux, kateremu toliko dolguje.
Ob vsem tem so zadnje napovedi sodelovanj in izdelkov še toliko večje razočaranje. Začelo se je nekako z bombastično napovedjo sodelovanja s Sunom. Podjetji imata marsikaj skupnega, med drugim je velik del njunega začetnega kapitala zagotovil isti človek, Andreas Bechtolsheim, soustanovitelj in od nedavna spet zaposlen pri Sunu, ki je Pageu in Brinu kar na vratih napisal ček za 100.000 dolarjev in ga naslovil na "Google", tako da sta bila študenta prisiljena ustanoviti podjetje, da sta ga sploh lahko unovčila. Bechtolsheim je silno uspešen načrtovalec strojne opreme in obetalo se je poglobljeno sodelovanje tako pri strojni kot programski opremi, saj je prav Sun med drugim tudi poglavitni sponzor odprtokodne pisarne OpenOffice. In kaj smo dobili? Google Toolbar se po novem distribuira tudi skupaj z javanskim razvojnim kompletom! Tresla se je gora, rodila pa se ni niti miš. Morda je v ozadju res kaj veliko večjega, vendar je bilo razočaranje kljub temu neznansko.
Potem je bobnelo, da bo Google ponudil poceni (omrežni) računalnik, a se je prikazal le Google Pack. Še eno velikansko razočaranje. Gre le za skupek programov, kupljenih ali pobranih z najrazličnejših koncev in zelo neprepričljivo "spojenih" v paket.
In zdaj je tu Google Video. Še ena bombastična napoved, tokrat kar na največjem sejmu zabavne elektronike, ki ji je sledila nadvse podhranjena ponudba. Vendar je verjetno prav Google Video, kljub začetnemu razočaranju, znanilec vrnitve na stara pota.
Spletni mojstri so Googlu lahko do smrti hvaležni, da je znova spravil v modo vsebino pred obliko. V času, ko so številna specializirana spletišča postajala vseobsežne, silno težko obvladljive dveri, je Google naravnost izstopal z nadvse preprostim, naravnim vmesnikom, ki je še danes temelj njegove zelo široke ponudbe. Seveda so mu vsi sledili. Ko so številni samooklicani guruji spletnih predstavitev razlagali, kako je treba obiskovalce čim dlje zadržati na lastnih spletnih straneh, je Google svoj uspeh dosegel prav s tem, da jih je naravnost podil stran. Če stisnemo "I feel lucky", še danes kar takoj odletimo na drugo spletišče.
Google je postavil na glavo tudi označevanje preizkusnih "različic". Da je spletna storitev tako ali tako ves čas v preizkušanju, popravljanju in izpopolnjevanju, je jasno vsakomur, ki se je s spletnimi stranmi srečal tudi iz ozadja, vendar je Google iz oznake "beta" naredil svojevrstno parodijo. Nekatere njegove storitve, kot je npr. Google News, so v tem stanju že vrsto let in nič ne kaže, da bi kaj kmalu zlezle iz njega. Pa so zato kaj manj uporabne? Nekdo je namignil, da Google izdelke postavi iz "bete", ki začne z njimi kovati dobiček.
Sveža "beta", ki je uporabnike zaenkrat predvsem zmedla, je storitev Google Video. V času, ko Apple vse očitneje razširja svojo glasbeno trgovino iTunes tudi v vode spletnega videa, se zdi Googlova ponudba preprosto smešna. Spet je pred nami zelo špartanski spletni vmesnik, namesto najnovejših televizijskih uspešnic pa lahko izbiramo med plačljivo ponudbo, ki jo sestavljajo silno redke epizode starih televizijskih serij in sveže tekme NBA, ki jim menda tu in tam manjka zadnja četrtina. Na voljo so po ceni od približno enega do štirih dolarjev, vendar le za nekatere države, med katerimi Slovenije (zaenkrat) ne najdemo. Sicer pa je Google Video nekakšna "gibljiva" različica iskalca po slikah. Plačljiva vsebina televizijskega studia CBS in lige NBA je sicer zanimivo, a zelo skromno dopolnilo brezplačni zbirki video posnetkov, ki jo Google s to storitvijo pravzaprav želi zgraditi. Spomnimo se, da je misija podjetja "označiti vso svetovno zakladnico informacij", in označevanja videa je vse prej kot lahka naloga. To, kar jim je pri označevanju slik nekako uspelo z analiziranjem besedila, ki jih spremlja na spletnih straneh, in kar želijo pri knjigah doseči z optičnim prepoznavanjem znakov, naj pri videu opravi skupnost uporabnikov. Ključna storitev Google Videa je namreč možnost nalaganja lastnih video vsebin, ki jih lahko brezplačno ali proti plačilu ponudimo v spletu.
Tu diskriminacije ni več. Nalaganje vsebine je na voljo vsemu svetu, potrebujemo le brezplačen račun in vklopljeno stikalo, da nismo naložili pornografije. Celo pomožen program za nalaganje videa v Googlove strežnike so že na začetku ponudili za Okna, Mace in Linux. Potencial storitve je velikanski. Že to, da imamo lahko dragocene video posnetke shranjene še na rezervnem krajui, je nadvse mamljivo. Da lahko kakšno kreativno delo ponudimo tudi proti plačilu, je še dodaten bonus. Hkrati pa bomo seveda z lastnimi oznakami in spremnim besedilom Googlu omogočili indeksiranje videa in ob preseženi kritični masi je prav mogoče, da bodo genialci pri Googlu razvili algoritme samodejnega indeksiranja videa. In pri tej storitvi ne smemo pozabiti, da je Google v resnici predvsem ena največjih posredovalnih agencij za oglase. Kaj bi Google raje? Prodal kup videa za nekajodstotno provizijo ali prodal na tone oglasov ljudem, ki iščejo video vsebino?
Kdor Google Video primerja s trgovinami, podobnimi iTunes, se torej zelo moti. Storitev je povsem v skladu s temeljno ponudbo in usmeritvijo Googla in ponuja velik potencial tako za še večji katalog indeksirane vsebine kot tudi za možnost zaslužka s posredovanjem te vsebine in pametno povezanimi, nevsiljivimi oglasi.
Kako bo Googlu zdaj, ko je postal javno podjetje, uspelo ohraniti tako opevano mantro "ne stori žalega"?
