Sezimo po zvezdah
Le redkokdaj se mi zgodi, da v očeh mladeži prepoznam podobno radovednost do računalnikov in tehnike, kot je v mladih letih prežemala mene. Kar pa nikakor ni krivda mladostnikov, da se razumemo!
Kolikor daleč mi seže spomin, so bili računalniki vedno del mojega življenja. Odraščal sem v obdobju, ko se je računalništvo razvijalo z nesluteno hitrostjo, in če smo v osnovni šoli programirali v programskem jeziku Logo na Iskrinih Partnerjih, sem si na prehodu v srednjo šolo (ob izdatni pomoči staršev) že kupil svoj prvi PC. Že takrat sta me bolj kot igranje iger veselila razdiranje ter sestavljanje komponent in iskreno veselje ob tem, ko mi je nekaj uspelo, je preseglo užitke ob igranju iger. Navkljub vsesplošnemu prepričanju, da se bom ukvarjal z računalniki vse življenje, sem se odločil za poklic učitelja, zato so danes računalniki zame le orodje pri poučevanju mladih generacij bodočih računalnikarjev, programerjev, serviserjev …
Nekako nam je kot družbi, s ponudbo bleščečih novih rešitev, ki delajo skorajda same, in z enormno ponudbo le še več istega, zavitega v drugačen celofan, celotno zgodbo uspelo preusmeriti iz radovednosti v prestiž in statusni simbol. Včasih, ko izbire ni bilo veliko, smo s kreativnostjo nadomeščali manko raznolikosti, danes pa obilje vsega ne prinaša več preprostega zadovoljstva, ampak zgolj dopaminsko odvisnost po še več (istega, a vendar boljšega in hitrejšega …).
Računalniška branža je, še veliko bolj kot druga področja, podvržena nenehnim spremembam. Mlad človek, ki bo naslednja štiri desetletja priča novim tehnologijam tako rekoč vsako leto, če ne celo pogosteje, bo potreboval prilagodljivost in veliko dobre volje, da bo temu lahko sledil. V mladih letih te žene entuziazem, kasneje pa zelo pomaga, če si na splošno radoveden, da ne rečem naravnost oboževalec tehnologije, in vztrajaš prav zaradi tega. Osnove sicer ostajajo iste, a pohod algoritmov (AI), ki avtomatizirajo nekatera trdo pridobljena osnovna računalniška znanja, bo v temelje spremenil razumevanje, kdo in kaj je »računalničar«.
Če se želi otrok vpisati v srednjo šolo računalniške smeri, mu je treba predstaviti program in povedati, da tam ni predmeta igranje računalniških iger, da pa bo dobil znanja za njihovo izdelavo.
Če na tehnološkem področju posegamo v zvezde, pa smo ljudje na čustvenem področju v resnici ostali v kameni dobi. Kako zelo ne zmoremo preseči manipulacij, ki jih moderne tehnološke naprave izvajajo z našimi možgani, najbolj pričajo prav primeri otrok in mladostnikov, ki dobijo hude agresivne in vedenjske izpade, ko so prisiljeni odložiti »pametne« naprave (s tem mislim tako telefone in druge naprave za igranje iger in predvajanje vsebin). Nekateri ljudje preprosto ne morejo doumeti, da gre v primeru prekomerne uporabe naprav za obliko odvisnosti, ki se zelo hitro razvije v zasvojenost. Kako resna je zadeva, pričajo zgodbe izpred dobrega pol leta in pozivi k temu, da naj bi v vrtcih in šolah pripravili programe, ki bodo otroke in starše osveščali o potencialnih nevarnostih.
Ob vključitvi otrok v oblike institucionalnega varstva in šolanja je dandanes mnogokrat že prepozno za osveščanje, saj je potrebna že kurativa. Šolski sistem se prav tako ne sme spreminjati prehitro, sicer se bo sesul sam vase. Ko govorimo o tem, katere računalniške vsebine se poučujejo v osnovni šoli in kaj bi se moralo poučevati, pa strokovnjaki in učitelji še vedno niso prišli do konsenza. Moje mnenje je, da bi morali otroke učiti algoritmičnega razmišljanja in varne uporabe tehnologije že od vrtca dalje. Neizpodbitno dejstvo pa je, da bosta uporaba urejevalnikov besedil in preglednic ter priprava govornih nastopov in drugih faktografskih znanj, ki jih danes ponuja osnovna šola, v nekaj letih, če nista že danes, domeni algoritmov.
Morda se zdi sta brezizhodno, a sam nisem črnogled. Zavedam se, da je moja naloga kot učitelja in kot nekoga, ki se s tehnologijo vsakodnevno srečuje, osveščanje o tem, kaj lahko oziroma bolje rečeno moramo narediti sami. Kot starš si moram vzeti čas in se pozanimati o tem, kaj moji otroci počnejo s tehnologijo, in prepoznati potenciale ter nevarnosti. Če otrok rad igra računalniške igre in je v njih zares dober, ga v tem podpiram in mu poiščem klub, kjer bo lahko treniral (bogokletno, a nič drugače, kot če bi bil dober v kateremkoli drugem športu). Če se želi vpisati v srednjo šolo računalniške smeri, mu predstavim program in mu pač povem, da v tem programu ni predmeta igranje računalniških iger, da pa bo dobil znanja za njihovo izdelavo. Da svojega otroka po potrebi tudi omejim, kadar pretirava z uporabo naprav in mu to vidno škoduje. In povsem v algoritmičnem slogu: če sam nimam znanja s tega področja, se na tem področju izobrazim. Otroci bolj kot naš denar potrebujejo našo pozornost.
Zagotovo se bo našel kdo, ki bo rekel, da sem naiven in da pričakujem preveč od soljudi. Morda, a jaz temu rečem radovednost in življenjski optimizem. V obilju vsega je odločitev za kreativnost in radovednost izraz osebne odločitve in zavedanja, da odgovornosti, ki jo radovednost prinaša, ne morem prenesti na nikogar drugega. Zakaj torej ne bi zavestno sprejeli odločitve, da se bomo skupaj izobrazili na tehničnem področju za prihodnost svojih otrok? Zato, da bodo lahko oni posegli po zvezdah.
