Ruska tv pravljica
Nove ekonomije vzhodne Evrope imajo eno skupno potrošniško lastnost: čeprav družina je samo konzerve in se hiša podira - mora pred hišo stati soliden avtomobil, telefonirati je treba po najnovejši modi, zadnja leta pa mora še v dnevni sobi kraljevati kak krepak LCD ali plazemski TV.
V Rusiji, ki je potrošniško zadihala med zadnjimi, je na zadnjem področju pravi razcvet. Da so fascinirani nad zasloni, in to kar največjimi, se je dalo opaziti na letošnji Evroviziji s tistim razkošjem od odra iz tekočih kristalov. Pohod zaslonov je sicer opaziti povsod: po ulicah, izložbah, v imigracijski dvorani na letališču, celo v natrpanih maršrutkah, to je kombijih in minibusih za potnike, se zmeraj najde prostora za kakih 30 palcev.
Zato sem se, pračlovek s katodnim prikazovalnikom, sklenil v tekmo diagonal spustiti tudi sam. Izbira modela mi ni povzročala težav, saj ima velika država to prednost, da je ponudba široka, novosti pa na voljo precej prej kot v Sloveniji. Prva težava je bil do kupcev pregovorno ležeren odnos ruskih prodajalcev. "Halo? Pri vas sem pred tremi dnevi naročil televizor, dostaviti bi mi ga morali včeraj, pa še ni prispel," je potekal razgovor s prvimi nekaj spletnimi trgovinami. Ne zgodi se v prav veliko deželah, da v spletni trgovini za artikel zatrjujejo, da je na zalogi, da ga lahko naročiš, se dogovoriš za dostavo, nato pa se izkaže, da z nakupom ne bo nič, ker zadeve sploh nimajo. Tako zapravim nekaj dni z dopisovanjem in pogovori z naveličanimi prodajalci, ki bi raje kot prodali televizor, še naprej igrali kačo na svojem telefonu. Po posvetu z nekaj domačini, ki so me opozorili, da je spletno nakupovanje tukaj pravcati teksas, sem televizor pogumno naročil v desetih trgovinah hkrati. Kajpada s plačilom ob dostavi. To se je izkazalo za genialno, kajti poklicali in pripeljali so mi ga natanko iz ene same. Naj samo na hitro omenim, kako sem plačal nič kaj poceni dostavo, da se je na usodni dan pred vrati prikazal brkat možakar petdesetih let s kakih 18 let staro pomočnico. Tako sem v končni fazi nerodno, 40-kilsko škatlo, ki ni šla v dvigalo, pomagal v sedmo nadstropje nositi sam.
Zdaj imam sijoč televizor, s polno ločljivostjo - v programski shemi pa nobenega HD programa. Nekaj dni potuhnjenega prepričevanja žene in lastnika in že stojim pred novo, še hujšo dilemo, to je izbiro ponudnika. Pri tem se odločim združiti ponudnika spleta in televizije. Ko smo se priselili, nas je v stanovanju namreč že pričakala napeljana satelitska tv nekega japonskega podjetja. Za razvajene Slovence čisti poraz: pičlih 60 programov, od tega večina ruskih. A je imelo tistih nekaj angleških vsaj možnost izklopa ruske sinhronizacije. Ta namreč ni taka kot pri nas, ko tekst podajajo različni igralci, temveč govor večinoma sinhronizira en sam človek, jaz mu pravim pripovedovalec. Dekoder in daljinec odzivna kot drogirano staro kljuse. In kar je najbolj bolelo - stalo je slabih 100 evrov na mesec, sporedi in material, ki so mi jih pošiljali po pošti, pa so bili v neuporabni japonščini.
V Moskvi je podjetij, ki ponujajo splet in tv, kot listja in trave in cene njihovih paketov so tako različne, da si je treba vzeti kak teden dni študija, zlasti ker je končna cena ponavadi zavita v tančice skritih stroškov, kakovosti napeljave, omejitev prenosa podatkov in celo drastičnih razlik pri obračunavanju valute. 30 evrov pri enem podjetju je lahko manj kot 20 pri drugem. Tuja podjetja, ki jim poslovne prostore večinoma priskrbi ruska vlada, so sploh v težavah. Priključka si ne morejo omisliti na trgu, temveč jim ga dodeli država. Ta se brez izjeme plačuje po prometu. Tako direktorji pred odhodom domov panično pregledujejo pisarne in ugašajo računalnike, potem ko so že nekajkrat dobili nekaj tisoč evrov težak račun. Na tem mestu je treba povedati, da je Rusija, kar zadeva sodobne tehnologije, hecna država. Imajo stvari, ki se drugod niso prijele (WiMax), in nimajo nekaterih povsem osnovnih storitev, brez katerih si pri nas že skoraj ne bi mogli predstavljati življenja. UMTS, recimo. V ruskih mestih boste sveže fotografije izza šanka prisiljeni na Facebook prenašati z vmesnikoma EDGE ali GPRS. Frekvence, namenjene 3G povezavam, namreč uporablja ruska vojska, ki ima povsod prednost. Do drugih tehničnih novosti so neverjetno sumničavi. GPS naprave so vam še do pred dvema letoma na meji odvzeli, saj so bile prepovedane.
Kakorkoli, trajalo je skoraj dva meseca, stalo veliko živcev, kričanja v telefon in sivih las, a se je tv pravljica celo za slovenske razmere končala nadpovprečno srečno. Najprej, ker sem zaradi zamika med nakupom in dostavo televizorja, med katerim je rubelj padel, prihranil okoli 200 evrov.
Kot drugo, čeprav se mi je Rusija dotlej zdela tehnološko zaostala država, imam po novem za 20 evrov na mesec internetni priključek s hitrostjo 10/10 Mb/s in kakih 300 tv programov, od katerih jih je 12 visoko ločljivih. V paketu je še video na zahtevo, kjer si za dober evro lahko naročim film po želji. Če prav berem cenike tam doli pri vas, mi lahko prav zeleno zavidate.
