Pro et contra
Ob vsesplošnem varčevanju postaja moderno odpuščati in najemati zunanje službe, tudi v računalništvu. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Boris Šavc: Domačini vedo več
Pred davnimi časi so v Sloveniji uspevala velika podjetja. Razdeljena so bila na posamezne oddelke, ki so med seboj živeli v harmoničnem sožitju. S spremembo družbenega sistema so velikani razpadli na manjše, samostojne enote. Z zmanjšanim obsegom poslovanja so prišle tudi organizacijske spremembe. Pravljice je bilo hitro konec, ko je skozi vhodna vrata vstopil stric z imenom Kapitalizem.
Spočetka so manjša podjetja skušala posnemati poslovni model iz preteklosti, a uspeha ni bilo. Zmanjševanje stroškov je ustvarilo potrebo po zunanjih delovnih virih. Krizni časi so dodali svoje in v Sloveniji težko najdemo podjetje, ki ne bi vsaj ene službe izvajalo zunaj lastnih štirih sten. Posebej radi se na prepihu znajdemo računalnikarji. Morda sem pristranski, ko spregledam očitne prednosti takega načina dela in rečem, da vsako malce večje podjetje potrebuje računalniško delovno silo. Če je sposobno spregledati večji strošek domačih ljudi in teoretično razpoložljivost zunanjih izvajalcev, se podjetju v obliki učinkovitosti pogumna poteza hitro obrestuje. Še tako učinkovita zunanja služba težave ne more odpraviti hitreje od računalnikarja, zaposlenega v podjetju. Slednji podjetje najbolje pozna, zaveda se omejitev, ponavljajočih se težav in lastne opremljenosti. Domači računalnikar redno skrbi za preventivo, opozarja na pomanjkljivosti in zagotavlja nemoteno delo sodelavcev.
Zunanja pomoč je načeloma res cenejša, dosegljiva noč in dan in sposobna premagovanja kompleksnejših problemov, a v primerjavi s hišnim računalnikarjem pogori pri večini najpogostejših ovir, ki hitro podaljšajo delovni vsakdan. Zakaj bi čakali tri dni, ker je posodobitev Jave onemogočila uporabo digitalnega podpisa, če delo zahteva pet minut časa računalniško dovolj ozaveščenega človeka? Ali pa hodili po dokumente v spodnje nadstropje, ker je tiskalnik v naši pisarni pojedel kos vstavljenega papirja, ki bi ga računalnikar iz mehanizma odstranil, medtem ko bi si sami brez slabe vesti privoščili dopoldansko kavico?
Težko je primerjati zunanje izvajalce z drugih področij (pravo, logistika, oglaševanje, varovanje) in računalniško pomoč, ki ni v hiši, saj gre pri informatiki za pokrivanje celotnega podjetja, česar tuji ljudje ne zmorejo enako učinkovito kot lastni zaposleni. Zunanji izvajalci se pogosto zavežejo z minimalno pavšalno pogodbo, ki se v praksi nato kaže v pretirani optimizaciji dela. Posege najraje opravljajo na daljavo ali s svoje lokacije, to pa za podjetje ni ravno udobno. Serviserjev zaposleni nikoli ne spoznajo, oziroma se med njimi ne spletejo medčloveške vezi, ki bi poskrbele za pripadnost podjetju. Prehod na tujo pomoč je za podjetje drag in slab za moralo drugih delavcev. Če nimaš lastne računalniške delovne sile, to pomeni tudi izgubo nadzora, prilagodljivosti in je, zaradi hitro spreminjajoče se tehnologije, na dolgi rok, z dolgoročnimi pogodbami, lahko tudi usodno.
Matej Šmid: 8 ur na dan je preveč
Bili so časi, ko je bilo računalništvo (ali pa »računalništvo«) preprosto. Razen bank in res velikih podjetij so si podjetja pod tem izrazom predstavljala nekaj IBMovih strojev PC, na katerih je tekel Wordstar in morda še preglednica Lotus 1-2-3. To so bili časi, ko so za »računalništvo« v podjetju skrbeli samouki zaposleni ali celo njihovi sinovi, ki so se računalnikom hitreje priučili.
Nekoliko bolj zapleteno je postalo z razvojem osebnih računalnikov, programov zanje in predvsem omrežij, tudi interneta. Takrat so se podjetja že odločala za zaposlene, ki so bili namenjeni zgolj delu z računalniki. Ti so znali pomagati pri težavah z »vindovsi« ali wordom, odpraviti težave z omrežno komunikacijo (to je zahtevalo iskanje fizičnih napak na spojih koaksialnih omrežnih kablov) in, če je bilo treba, tudi kaj »pošraufati« računalnik, mu morda zamenjati napajalnik ali celo grafično kartico. Tudi sesanja drobovja se je bilo treba tu in tam lotiti.
Danes je stanje popolnoma drugačno. »Računalništvo« v podjetju je enostavno preveč zapleteno, da bi ga zmogel upravljati en sam človek. V podjetju je treba skrbeti za požarne zidove, datotečne strežnike, virtualne strežnike, spletne strežnike (ki so kompleksni, z aplikacijami, ki brskajo po več različnih zbirkah, morebiti skritimi za drugimi požarnimi zidovi), strežnike SQL, poštne strežnike (Exchange?), programske strežnike (Sharepoint?), da o posebnih aplikacijah, kot so računovodske, niti ne govorim. Za povrh je treba vse to vzdrževati in skrbeti še za varnostne kopije. Po možnosti še lokacijsko distribuirane. Za upravljanje večine teh storitev in strežnikov potrebujemo zelo usmerjeno izobražen kader. Če kdo misli, da ni tako in da lahko vse upravlja le en človek ali majhna ekipica, se moti. In če kdo to kljub temu poskuša, se mu prej ali slej zgodila nesreča, ki ga bo prepričala o nasprotnem.
Za vso to množico storitev in strežnikov bi v resnici potrebovali več (veliko!) posameznikov, ki bi tematiko obvladali, se ji posvetili in stali za delujočimi stroji. Toda jasno je, da je to enostavno predrago. Imeti za 8 ur na dan zaposlenega človeka, ki le bdi nad nekim strežnikom in je na voljo, ko gre kaj po zlu, je seveda potratno. Zelo. Rešitev je v zunanjih podjetjih, ki lahko istega človeka »posodijo« več strankam. Res je, taka rešitev za »stranko« ni poceni. Zunanji izvajalci so namreč dragi, saj zaračunajo stroške »pripravljenosti«, da o potnih stroških, ki se naberejo ob vsakem hitrem ogledu stanja, niti ne govorimo. A so hkrati tudi poceni, vsekakor cenejši od množice zaposlenih »računalnikarjev« v podjetju.
V resnici je, odvisno od velikosti podjetja, bržkone najboljša vmesna rešitev. Imeti »lokalca«, ki je približno dovolj poučen o zadevah, da zna usmerjati zunanje izvajalce, ki so vsak posebej strokovnjak na svojem področju.
