Pro et contra
Zadnje čase se vedno več piše o navidezni valuti bitcoin. Ljudje jo kupujejo in prodajajo, vendar vlade hkrati zapirajo »menjalnice«, pa tudi sicer na tem področju ni vse »čisto«.
Boris Šavc: Obetavno
Res, o revolucionarni, zasebno nadzorovani denarni enoti, ki obstaja le v spletu, smo v zadnjem času veliko slišali. Z bitcoini so eni obogateli, drugi so se opekli. Ne dolgo tega smo objavili novico o norveškem študentu, ki je zavoljo diplomske naloge kupil 5000 bitcoinov. Ker sta ga napredno šifriranje in zaščita valute navdušila, je v zameno za izkušnjo tovrstne blagovne menjave rade volje izdvojil šestindvajset ameriških dolarjev. Ko je vrednost naložbe, bolj za šalo kot zares, čez štiri leta preveril, je presenečeno ugotovil, da je ponosni lastnik slabega milijončka. Njemu o prednostih Bitcoina bržkone ni treba razlagati.
Sodobne transakcije ne zajemajo dejanske menjave fizičnega denarja, najlepši zgled je plačilo s kreditno kartico, ko se stanje na računu v banki ob nakupu samodejno zmanjša za porabljeno vsoto. Podobno je z bitcoini, fizično jih sploh ni, niti v obliki serijskih številk ne. So le vnosi na uporabniških računih. Medtem ko bančne knjige običajnih denarnih enot nadzorujejo državne ustanove ali banke, so transakcije bitcoinov porazdeljene med večje število računalnikov različnih lastnikov in nimajo osrednjega nadzornega organa. Prednost je očitna, vrednost bitcoina je neodvisna od finančnega stanja izbrane banke ali od muh državne politike. Denarna menjava z bitcoini poteka zgolj med prodajalcem in kupcem, vmes ni nobenega posrednika.
Z naprednim šifriranjem in zaščito je bitcoin zlahka najvarnejša denarna enota na svetu. Četudi bi bila njegova vrednost stokrat večja kot danes, bi se ponarejanje zlikovcem ne izplačalo, saj bi stroški nečednega početja presegali protipravno pridobljeni dobiček. Čeprav trgovin, restavracij in drugih potrošniških ustanov, ki bi svežo valuto sprejemale, še ni veliko, so transakcije z bitcoini mogoče kjerkoli po svetu, le dostop do spleta je potreben. Ker države še niso kos nadzoru trgovanja z njimi, se morebitni zaslužek posameznika povečini izogne davčnemu radarju njegove domovine.
Povečana mobilnost in spletno življenje sodobnega človeka kličeta po novem načinu sprejemanja in oddajanja denarja. Velika potreba po virtualnem denarju, ki pa ima dejansko vrednost, je na primer pri spletnih igrah. Množičnost mobilnih naprav budi v nas željo, da bi v njih imeli vse. Elektronske denarnice s čipom NFC so le eden izmed načinov, kako posodobiti mobilno kupčevanje. Alternativne valute bodo tak razvoj pospešile. Kakšen bo njihov domet in posledice uspeha, je nemogoče predvideti. Bržkone se nam v primeru večje (p)osvojitve bitcoinov obetajo turbulentni časi, ko bo razmišljanje o denarju in trgovanju popolnoma drugačno kot danes. Morda je ravno bitcoin revolucija, ki jo današnje stanje zahteva.
Matej Šmid: Neresno!
Najprej naj poskusim postaviti temelj za to razpravo – bitcoini niso valuta, bitcoini so lahko le način varčevanja. Tako kot lahko varčujemo v denarju, lahko varčujemo tudi v zlatu ali celo znamkah, če menimo, da bodo znamke nekoč nekomu toliko vredne, da nam bo zanje dal življenjsko potrebne dobrine, kot je npr. hrana. In enako lahko varčujemo tudi v bitcoinih. Če najdemo koga, ki nam jih bo z dobičkom odkupil oz. zamenjal, zakaj ne. Pa četudi bo to, ali pa predvsem če bo ta – borza. Ali bomo za bitcoine nekoč dobili ravno denar, pa v resnici ni tako zelo gotovo.
Kajti, še enkrat, bitcoini niso valuta, pa najsi se njihovi podporniki še tako trudijo dokazati, da so. To navsezadnje priznava tudi kolega na levi, ko piše »Denarna menjava z bitcoini«. Denar je tisto pravo, če ne, se v resnici ne bi nihče spraševal, koliko je bitcoin »vreden«. Bitcoine lahko v denar le zamenjamo, če imamo nekaj sreče ali, bolje, če nimamo smole, da se oblasti spravijo na »menjalnico« in ji zaprejo bančni račun. To se je že zgodilo. Kajti za poslovanje z denarjem so v resnici pristojne le države, brez izjeme. Države regulirajo denarni trg in vse igralce na njem, zato nekakšno »igračkanje« in menjava Bitcoinov nikakor ne morejo biti izvzeti. Gre pač za denarne transakcije.
V bitcoinih torej lahko varčujemo, pa je to v resnici smiselno? Pravijo, da je, kajti bitcoinov je končno mnogo (bolj ali manj), to pa pomeni, da ne poznajo inflacije, zato njihova vrednost lahko le raste. Tako pravijo in tako je bilo kar nekaj časa, vsaj dokler se ni vpletla država s svojimi regulatornimi prijemi. Nekateri teoretiki zarote pravijo, da se je vpletla zaradi »konkurence«, ki jo je treba uničiti, in morda imajo celo prav, toda bistvo ostaja enako – (tudi) bitcoini niso varni pred državo.
V resnici se mi zdi veliko bolj smiselno varčevati v zlatu in morda dragih kamnih, ne nazadnje so to surovine, ki so v naši družbi v čislih že tisočletja. Tudi zlatu cena kdaj pada, toda bolj ali manj vedno se na dolgi rok izniha v nekakšno konstanto. Kaj točno se bo zgodilo z nečim navideznim, kar živi le v računalniškem drobovju, v resnici ne ve nihče. Res je, zlato nam zlikovci lahko tudi ukradejo, pri bitcoinih pa je menda to nemogoče, saj so zaščiteni na vse mogoče (računalniške) načine. Toda, saj veste, kako je z »računalniškimi« zaščitami – v nekem trenutku veljajo za popolne, v drugem se najde heker, ki jih razbije. V tretjem ugotovimo, da so državne agencije, ki so že od vsega začetka vanje vgradile stranska vrata in torej sploh nikoli niso bile niti varne, kaj šele popolne. V četrtem izumijo kvantne računalnike, ki bodo sposobni kompleksne šifre izračunavati kot za šalo.
Bitcoin je torej res zanimiv koncept, s katerim je nekaterim v kratkem času uspelo zaslužiti kar konkretne vsote denarja. Drugi pa so ga tudi že izgubili, nekateri tudi zelo veliko. Ne nazadnje krivulja gibanja vrednosti bitcoinov tako nenavadno in divje skače gor in dol, da nekako ne vliva pretiranega zaupanja, še posebej generaciji, ki je doživela nekaj pokov borznih balonov. Se vam zdi normalno, da se je vrednost bitcoina v enem tednu z 200 dolarjev povzpela na 700, nato pa se takoj naslednji dan (danes) sesedla na 500 in še pada? Meni ne.
