Prenosniki za drobiž
Pred nekaj meseci sem na teh straneh pisal o tem, kako sem se sam lotil nakupa prenosnika za boljšo polovico. Pogoji so bili nekako takšni: procesor vsaj i3, vsaj 4 GB pomnilnika, disk SSD (za katerega mi je bilo jasno, da ga bom sam vgradil), petnajstpalčni zaslon.
No, tak prenosnik danes dobimo že za okoli 500 evrov. HPjev prenosnik 350 G1, ki smo mu pred meseci podelili nagrado zlati Monitor, je bil v času nakupa pri spletnih trgovcih še malenkost znižan, vse na 430 evrov. Samsungov SSD velikosti 240 GB je bil še dobrih sto evrov.
Po pravici povedano, se mi zdi cena za tako dober prenosnik (njegova edina hiba je razmeroma nizka ločljivost zaslona) res ugodna. Oziroma, če sem pošten, mi je jasno, da je kar preveč ugodna. Samo mislim si lahko, kako nizke marže morajo imeti naši trgovci, da prodajajo naprave tako poceni. To še bolj velja za Samsungov SSD, 240 GB za okoli 130 evrov. Noro. Pred kratkim sem slišal, da imajo naši spletni trgovci na računalnike in podobno le še tri- ali štiriodstotno maržo.
Podobno je stanje tudi v povezanih branžah, denimo pri telefonih. Edini, ki mu gre na tem področju res dobro, je Apple, kljub temu da proda Samsung občutno več naprav. A po finančnih podatkih naj bi imel Samsung kar veliko težav – pod črto, s telefoni izgublja denar. Enostavno je preveč povezanih stroškov, predvsem za marketing, ki spodkopavajo dobro prodajo telefonov. Obenem se vedno bolj borijo na področju, ki ni ravno dobičkonosno – pri napravah spodnjega in srednjega ranga.
Zanimivo, da do česa takega ne pride v avtomobilski industriji. Osnova je sicer podobna – na eni strani imamo uveljavljene evropske znamke, na drugi nekoliko ugodnejše korejske, zadaj pa so se začeli pojavljati Kitajci. A v avtomobilski industriji se nikoli niso šli take cenovne vojne, kot jo poznamo iz računalništva oziroma pri mobilnih napravah. V angleščini pravijo temu »race to the bottom«, torej dirka navzdol, ki je v avtomobilizmu praktično ni. So seveda ugodnejši avtomobili, denimo avtomobili Renaultove romunske znamke Dacia, a se jim ta nižja cena kljub vsemu pozna v primerjavi z nekoliko dražjimi, a še vedno ugodnimi modeli drugih znamk.
Med avtomobili in računalniki (ter telefoni in tablicami) je, jasno, velikanska razlika v ceni, obenem pa tudi v življenjski dobi (in s tem povezanim trgom rabljenih avtomobilov). Zaradi hitrega razvoja računalništva so kupci hitreje menjali tudi povsem delujoče računalnike, računalniška podjetja pa so jih začela premamljati predvsem z vedno nižjimi cenami.
Druga podjetja se borijo z vse slabšimi rezultati, nekatera pa kar zapuščajo vse skupaj. IBM je tako že pred leti prodal celoten oddelek osebnih računalnikov kitajskemu Lenovu, pred kratkim še strežniški oddelek. O podobnem razmišljajo tudi v HPju, govorice o tem so že prišle tudi iz Della. Tudi na vzhodu ni nič bolje – Sony je svoj oddelek prenosnikov Vaio že ločil v samostojno podjetje, za katero je še pod vprašajem, ali bo onkraj meja Japonske sploh prodajalo prenosnike.
Pri tako nizkih cenah se je podobno dogajalo tudi trgovcem, ki so v boju drug z drugim začeli nižati marže. Danes so, kot rečeno, nadvse nizke. Kar nekaj večjih trgovcev prodaja računalnike bolj za zraven, glavnino jim prinaša vse drugo – od bele tehnike pa do avtomobilskih gum.
