Preblisk po imenu Zip

Objavljeno: 25.2.2014 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Vklop | Revija: Marec 2014

Računalnikarji z lastnimi družinami se bodo še spomnili imena Iomega. Ne nazadnje gre za podjetje, ki ga večina sveta pozna po zgolj enem, a zelo uspešnem izdelku. Na Zip drive je konec 90. let prejšnjega stoletja prisegala celotna industrija, Iomega, ki je do danes zamenjala že dva lastnika, pa odtlej ni splavila niti enega res »prebojnega« izdelka. Njeno poslovno pot resnično natančno opiše že ime rubrike, postavljeno v množino, torej vzponi in padci.

Podjetje Iomega Corporation deluje že od leta 1980. Ustanovitelja David Bailey in David Norton sta svoje delo začela aprila kot Databyte Corporation, a je družba za razliko od garažnih podjetnikov že maja istega leta dobila originalno ime Iomega Corporation in kmalu zadihala s polnimi pljuči. Prejela je namreč krepko finančno injekcijo sklada tveganega kapitala, imenovanega Idanta Partners. Pet milijonov ameriških zelencev so finančni špekulanti namenili ekipi strokovnjakov, katere naloga je bila razviti tehnologije za hranjenje podatkov, namenjeno takrat še sorazmerno majhnemu trgu osebnih računalnikov.

Disketa Bernoulli Box je pomenila odskočno desko za podjetje Iomega.

Disketa Bernoulli Box je pomenila odskočno desko za podjetje Iomega.

Inovacija, ki je zmag(ov)ala na rovaš robustnosti

Inženirji so kar tri leta pripravljali različne rešitve in oblike, naposled pa »posvojili« IBMovo zamisel nosilca, ki smo ga poznali kot disketo. Iomegin prvi izdelek je ugledal luč sveta leta 1983. Šlo je za disketo, imenovano Bernoulli Box (ime je povzeto po švicarskem matematiku), ki je bila na voljo z zmogljivostmi 5, 10 in 20 MB. Izdelek, velik kot zvezek A4, je bil ob svoji predstavitvi daleč najzmogljivejši izmenljivi nosilec za osebne računalnike, saj so bile konkurenčne 5,25-palčne diskete (imenovane tudi winchesterke) precej manj zmogljive, poleg tega so bile še zelo občutljive za umazanijo (prah, cigaretni dim) in izgubo podatkov zaradi tega. Diskete Bernoulli pa so bile bolj zanesljive, še več, celo zmerno upogljive. Za takratne čase revolucionarno oblikovanje je hitro prineslo prvi uspeh, podjetje je šlo na borzo in hitro zbralo 21,7 milijona dolarjev dodatnega kapitala, kljub temu da je v prvem letu prodaje ustvarilo le 7 milijonov prihodkov. A Iomega je že leta 1984 objavila poslovanje z dobičkom. Ob prodaji, »težki« 51 milijonov dolarjev, je delničarjem ustvarila poltretji milijon dobička. S patentom zaščitene diskete Bernoulli Box so se prodajale kot vroče žemljice kljub zasoljeni ceni 2700 dolarjev na disketo. Iomegi je uspelo graditi na vzdržljivosti – ob preizkusu metanja diskete kot frizbija je ta še vedno brezhibno delovala. Kaj podobnega ni bilo moč reči za konkurenčne diskete, ki so obenem ponujale še 30-krat manjše zmogljivosti. Naložbe v raziskave v razvoj so se hitro obrestovale, vodilni v Iomegi pa so že tedaj razumeli, da bodo posamezniki in podjetja potrebovali vedno več nosilcev za hrambo podatkov. Niso se zmotili.

Uspeha pogonov Zip ni ustavilo niti to, da so imele cele serije disket Zip težave z nenadno odpovedjo delovanja, ki so jo uporabniki poimenovali kar »klik smrti«.

Uspeha pogonov Zip ni ustavilo niti to, da so imele cele serije disket Zip težave z nenadno odpovedjo delovanja, ki so jo uporabniki poimenovali kar »klik smrti«.

Sledil je nepričakovan zasuk, ki je pozneje postal kar stalnica v zgodovini podjetja. Prodaja jim je uspevala praktično brez truda in že do leta 1985 dosegla zavidljivih 126 milijonov dolarjev. Leto pozneje je prišla streznitev, ki je v Iomegi niso pričakovali. Izdelovalci diskov so začeli močno nižati cene svojih izdelkov, zato so bili v vedno več novih računalnikov diski že vgrajeni, povpraševanje po disketah pa je upadlo. Iomega, ki je povsem napačno ocenila stanje na trgu, se je utapljala v starih zalogah in visokih stroških. Leto 1986 je končala z 8,5 milijona dolarjev bančnega dolga, vrednost delnice podjetja pa je s 23 dolarjev strmoglavila na vsega 4. Naslednje leto je bilo za podjetje še težje, saj je prodaja upadla še za tretjino, minusu v poslovnem izkazu pa je sledila osemmestna številka, ki se je začela z 39. Podjetje je zajela popolna panika, saj se je znašlo na robu bankrota, proizvodnjo disket je celo popolnoma zaustavilo za polne štiri mesece.

Iomego je rešil Michael Kucha, sicer tudi eden njenih prvih družbenikov. S prevzemom direktorskega položaja je takoj začel rezati stroške povsod, kjer je bilo mogoče, in leta 1987 skrčil število zaposlenih s 1350 na 750. Vsi grobi ukrepi so pomagali, podjetje je že sredi leta 1988 zlezlo iz rdečih številk in trgu ponudilo drugo generacijo disket Bernoulli Box. Kucha se je leta 1989 poslovil od vodilnega položaja, saj je menil, da je svoje delo opravil že s tem, ko je podjetju omogočil zdravo finančno poslovanje, nasledil pa ga je Hewlett-Packardov veteran Fred Wenninger. Wenninger se je spopadel z izzivom odprave zastarele proizvodnje in dosegel neverjetne rezultate. Čas od prejema naročila do odpošiljanja končnega izdelka je z 28 dni skrajšal na zgolj dva dneva. Leta 1990 je Iomega prodala za dobrih 120 milijonov dolarjev izdelkov (14 milijonov dobička) in se že spogledovala z rekordnimi poslovnimi rezultati preteklih let.

A sledil je nov padec. Neizprosen konkurenčni boj med različnimi nosilci je rezal prihodkovno stran, podjetje pa se je moralo leta 1993 zateči k preverjenemu receptu – rezanju vseh nepotrebnih izdatkov in krčenju delovne sile. Vrednost delnice podjetja je zdrknila na vsega dva dolarja, zato je bil zdrs v rdeče številke neizogiben. Diskete Bernoulli Box so veljale za nišni izdelek, ki so si ga lahko privoščila le še redka velika podjetja in državne ustanove.

Wenniger je že iskal zamenjavo in jo leta 1994 našel v Kimu B. Edwardsu, marketinškemu strokovnjaku, ki se ni prav veliko spoznal na tehnologijo, vedel pa je, kaj bi moralo podjetje razviti, da bi ostalo v poslu. V vsega nekaj mesecih je povsem preoblikoval podjetje, razvoj usmeril v izdelavo potrošnih izdelkov in zaposlil prodajalce, ki so razumeli, kaj takratni računalnikarji potrebujejo. Marca 1995 se je rodil pogon Zip drive, ki je uporabljal diskete Zip. Sam pogon je stal povsem sprejemljivih 199 dolarjev, 100 MB disketa 19,95 dolarja in 25 MB disketa 9,95 dolarja. Iomega je pred splavitvijo pogona Zip drive preizkusila kar osem različic pogona in embalaže, preden se je odločila za tisto, ki naj bi bila najbolj pogodu uporabnikom. Decembra so nato v Iomegi povili še pogon Jaz, ki se je hvalil z desetkratno zmogljivostjo pogona Zip (1 GB), njegove diskete pa so slišale na ime Ditto. Prodajni rezultati so osupnili celotno industrijo, o novih pogonih so poročali vsi mediji, ne le računalniški, reklame so se vrtele na televizijskih programih. Pogon Zip drive je bil razprodan že prvi dan, Edwards pa je z njim ustvaril ikono, ki je zgolj s prodajo majic, kap in svinčnikov z logotipom Iomega že prvo leto prinesla 80 tisoč dolarjev prihodkov. Analitiki so Edwardsov marketinški pristop primerjali z okensko mojstrovino Billa Gatesa.

Pogon Zip se je na računalnik povezal prek vmesnika SCSI ali vzporednih vrat. Poznejše različice so prinesle še priključka USB in FireWire (IEEE1394).

Pogon Zip se je na računalnik povezal prek vmesnika SCSI ali vzporednih vrat. Poznejše različice so prinesle še priključka USB in FireWire (IEEE1394).

Delnica podjetja je v vsega treh mesecih poskočila na vrednost 20 dolarjev, podjetje pa je z gigantom Seiko Epson podpisalo dogovor o prodaji pogonov Zip na japonskem trgu. V prvih 15 mesecih je Iomega prodala več kot dva milijona pogonov Zip, povpraševanje pa je še vedno krepko presegalo proizvodne zmogljivosti, saj je preseglo tudi najbolj optimistične napovedi. Samo leta 1995 je Iomega ustvarila 362 milijonov prihodkov, že naslednje leto pa z 1,2 milijarde dolarjev prihodkov naravnost eksplodirala in postala vodilno podjetje na področju hrambe podatkov v svetu. Pogoni Zip so postali nekakšen industrijski standard, Edwards pa je svoje napore usmerjal v pogajanja z izdelovalci računalnikov, saj je želel, da bi jih vgrajevali v vse nove računalnike. A ker se ti niso dali, oziroma so od velikana pričakovali boljše pogoje, je Edwards spremenil strategijo in začel nagovarjati domače uporabnike. Cilj je bil jasen: če si bodo uporabniki želeli pogona Zip, ga bodo tudi kupili.

Kljubovanje optičnim nosilcem in predaja

Odlična prodaja in na videz nepremagljiva rešitev je Iomegino delnico ponesla v nove višave, prek  magičnih 100 dolarjev. Proti koncu 90. let prejšnjega stoletja pa se je na obzorju znašla nova nevarnost – prepisljivi optični nosilci (CD-RW). Iomega jih sprva ni jemala resno, še več, z njimi se je podala v boj s predstavitvijo dveh zmogljivejših različic pogona Zip, katerih diskete so ponujale 250 oziroma 750 MB prostora za hrambo podatkov. A že hiter pogled na oba nosilca je dal jasno vedeti, kateri izmed njiju bo zmagal v stroškovnem boju na dolgi rok. Iomega je potegnila krajši konec. Leta 1999 je vendarle priznala poraz in na trg poslala svoj zapisovalnik ploščkov CD-RW.

Odgovorni so naposled le uvideli, da jih tudi pogon Zip ne bo mogel vleči v prihodnost, zato so začeli iskati nove rešitve. Poskušali so na najrazličnejših področjih, še najbliže so bili uspehu s  predvajalnikom MP3 HipZip, različnimi predvajalniki in bralniki pomnilniških kartic. A vse to niso bili izdelki, ki bi podjetju prinesli visoke marže in se zaradi velike konkurence tudi niso dobro prodajali. Do sredine leta 2005 je delnica podjetja zopet zdrknila na vrednost ubogih dveh dolarjev. Iomega je iskala tržno nišo, v kateri bi se znova uveljavila. Številni zunanji diski in optični pogoni, razviti v naslednjih letih, niso dosegli pričakovanj, nič bolje se ni godilo sistemom omrežne hrambe (NAS). Konkurenca je imela vedno enakovredne ali celo boljše rešitve. Izhoda iz te krize ni bilo na vidiku.

Ime Iomega bo očitno za vse večne čase povezano z napravami za hranjenje podatkov.

Ime Iomega bo očitno za vse večne čase povezano z napravami za hranjenje podatkov.

Nova lastnika za nov zagon

Sredi leta 2008 je podjetje Iomega za 213 milijonov dolarjev kupil velikan EMC Corporation in poskušal oživiti njeno blagovno znamko v segmentu naprav NAS. Pravo klofuto je Iomega dobila leta 2012, ko je nizozemski novinar odkril, da je vsebina okoli 16.000 Iomeginih sistemov NAS dostopna po internetu, saj so bili kupcem dostavljeni s privzeto izklopljenimi varnostnimi nastavitvami, torej tudi brez uporabe gesla za dostop. V aferi so nekatera velika podjetja (KLM, ING Group) priznala odtujitve podatkov, EMC pa neljubega pripetljaja ni želel komentirati.

Omenjeni dogodek je očitno zadal veliko rano EMC Corporation, ki veliko stavi na ugled v poslovnem segmentu, zato se je korporacija odločila, da skupaj s še enim gigantom iz računalniškega sveta, podjetjem Lenovo, ustanovi skupno družbo. Lani je tako zaživelo podjetje LenovoEMC, ki je prevzelo vse Iomegine posle, njegov večinski lastnik pa je prav kitajski Lenovo, ki si od tega posla obeta enostaven vstop v segment rešitev NAS za domačo rabo.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki