Pametne ure postajajo – športne
V tokratni številki smo se pozabavali z Garminovo uro, ki obvlada brezstično plačevanje – v rokah sem jo imel dovolj časa, da je na tej podlagi nastal pričujoči uvodnik. Kako torej kaže pametnim uram?
Spomnimo se, pametne (no, »pametne«) ure so v svet vstopile pompozno, kot naslednji veliki up proizvajalcev mobilnih telefonov, kot nekaj, kar bo svet brez dvoma spremenilo. Apple je predstavil svojo, androidni proizvajalci spet svoje, počasi so se začeli prebujati celo tradicionalni Švicarji in v klasične ure vgrajevati nekaj povezljivosti. Ura naj bi postala mini telefon, naprava, ki jo enostavno moramo imeti, tako kot imamo vedno s seboj pametni telefon. No, to se ni uresničilo. Še najbolje gre Applovi uri, pač zato ker je Applova, in jo uporabniki iPhonov, iPadov in Macov pač skoraj nekako »morajo« imeti. Drugi pa v resnici životarijo. Toda obrat, ki so si ga privoščili, bi utegnil vendarle biti uspeh!
Začetek je bil videti prav telefonsko – izoblikovala sta se dva tabora, z dvema operacijskima sistemoma in dvema trgovinama z aplikacijami. Zgodovina (telefonov) pač kaže, da je mogoče uspeti le s trgovino, ki je polno založena, sicer se je uporabniki izogibajo. Spomnimo se žalostne Microsoftove mobilne trgovine, spomnimo se Samsungove trgovine z aplikacijami za Tizen (poznam človeka, ki so mu prodali telefon s Tizenom in ga je nesel nazaj, da so ga ogoljufali!), ne nazadnje – spomnimo se trgovine Nokia z aplikacijami za Symbian, ki je tudi nekoč obstajala.
No, danes se je izkristaliziralo, da je urni svet popolnoma drugačen od telefonskega, in to iz preprostega razloga – ure imajo majhen zaslon, na majhnem zaslonu pa je z aplikacijami zelo težko delati. Težko je na njem prikazati veliko informacij, težko je na njem izrisati uporabniški vmesnik, zato je uro tudi veliko težje upravljati kot telefon. Da ne govorim o tem, da ima tako majhna naprava tudi majhno baterijo, ki ne zdrži prav dolgo, če jo resno obremenimo (zaslon, komunikacije, GPS). Kaj lahko s pametno uro zares počnemo? Fotografirali z njo ravno ne bomo, tudi urejali foto albuma ne, navigacija je na tako majhnem zaslonu bolj hec kot ne, zato so današnje pametne ure v resnici le – športne ure. Za »športanje« pa so take napravice kot nalašč.
Razlike med urami so le v uporabniškem vmesniku, kakovosti zaslona, zmogljivosti baterije, tipu/lepoti paščka (!) in – čarovnijah programske opreme, ki »izpljune« (velikokrat izmišljene) podatke, kot so porabljene kalorije in podobno.
Športanje? Da, ure imajo vgrajen števec korakov (in »nadstropij«, karkoli že naj bi to bilo), merilnik utripa srca, morda še GPS in seveda različne tipe povezljivosti (bluetooth, WiFi, včasih LTE). Razlike med njimi so le v uporabniškem vmesniku (tipke, koleščki in/ali na dotik občutljiv zaslon), kakovosti zaslona, zmogljivosti baterije, tipu/lepoti paščka (!) in – čarovnijah programske opreme, ki »izpljune« (velikokrat izmišljene) podatke, kot so porabljene kalorije in podobno. Z njimi lahko prek slušalk bluetooth poslušamo še glasbo in si ogledujemo obvestila, ki jih nanje pošlje telefon. In da – seveda lahko tudi menjujemo obraz oziroma videz ure …
Povedano so seveda sčasoma ugotovili tudi proizvajalci in se temu ustrezno prilagodili. Postalo je očitno, da je nesmiselno držati se velikega Googla, njegovega ekosistema, operacijskega sistema in njegove trgovine. Enostavneje in veliko ceneje je vzpostaviti nekaj manjšega, vendar lastnega. Samsungove ure tako že nekaj časa temeljijo na operacijskem sistemu Tizen (točno tistem, ki je tako klavrno propadel na telefonih) in so povezane z aplikacijsko trgovino, ki je precej borna, vendar zadostuje. Enako se je zadeve lotil tudi Garmin, nekakšen novinec, ki se je z urami rešil propada, ko mu je grozil po propadu »nepametnih« avtomobilskih navigatorjev (krivec je bil seveda Google s svojimi Zemljevidi). Ima lasten operacijski sistem in lastno trgovino, kjer ni prav veliko izbire, vendar – zadostuje. Naj omenim še Huawei. Ta ima v svojem izboru tudi uro, ki ima le nekaj aplikacij, vendar te za športno udejstvovanje zadostujejo. In seveda je tu še Suunto s svojo trgovino.
Priljubljenost športnih aktivnosti, predvsem teka, občutno vpliva na prodajo teh, po novem športnih ur. Sam tek je dolgočasen, zato zagotovo pomaga, če si lahko sproti ogledujemo še srčni utrip, pretečene kilometre, premagano razdaljo in višino in še kaj. Mene osebno sicer še vedno moti varčevanje, ki je zaradi majhnih baterij nujno, vendar gre stanje na bolje. Namesto da se ura stalno ugaša (in jo prižgemo le z nagibom zapestja), imajo nekateri modeli vgrajen transflektivni zaslon, ki ne potrebuje osvetlitve, pa je zaslon kljub temu dovolj dobro viden.
In da, gotovo je koristno, če lahko s tako športno uro kdaj tudi plačamo. V Sloveniji sicer le prek ovinka banka–mBills–plačilna kartica mBilss–ura Garmin, pa vendar. Ko tečemo, končno ne potrebujemo več s seboj denarnice ali plačilne kartice, osvežilo na cilju si lahko privoščimo tudi neposredno z uro. Majhen korak za tekača, velik za Slovenijo …
