Objavljeno: 29.9.2009 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor September 2009 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Olympus E-P1

Olympus že od samega začetka svojega sistema digitalne fotografije, imenovanega sistem štirih tretjin (ki hkrati določa tako velikost kot obliko tipala), obljublja majhne fotoaparate in majhne objektive. To jim je tudi resda uspevalo, čeprav so bile razlike v velikosti (ter teži) v primerjavi s konkurenco razmeroma majhne. A so pred časom predstavili še korak dlje, sistem štirih tretjin je tako dobil še oznako "mikro". Pri tem sodelujejo s Panasonicom, ki je svoj aparat predstavil že pred časom (model Lumix G1, ki smo ga v Monitorju preizkusili v letošnji aprilski številki). Zdaj je tudi Olympus le splavil svoj aparat - model E-P1.

Že pri predstavitvi prvih konceptualnih slik tega modela smo bili navdušeni nad oblikovanjem in videzom naprave. V Olympusu so si vzeli za zgled aparate izpred trideset in več let, predvsem lastni model Pen F iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Po našem mnenju gre za enega izmed najlepših digitalnih aparatov sploh, vsekakor bo že sam videz marsikoga prepričal v nakup. Zaenkrat si lahko aparat omislimo v dveh barvnih kombinacijah - tradicionalni srebrni s črnimi detajli ali beli s peščeno rjavimi detajli. V tej kombinaciji je, če dodamo še novi 17 mm fiksni objektiv srebrne barve, novi Olympus ena izmed najbolj posrečeno oblikovanih elektronskih naprav na našem trgu. Ohišje je v vsakem primeru kovinsko, zato daje aparat občutek trdnosti in natančnosti.

Glavno vodilo pri oblikovanju so bile majhne mere. Osnova je seveda odprava pentaprizme oziroma zrcalca, ki v navadnih zrcalno-refleksnih aparatih zavzame kar nekaj prostora. Pri Olympusu pa so šli še korak dlje in se znebili tako okularja kot tudi vgrajene bliskavice. Seveda ima aparat priključek za zunanje bliskavice (t. i. "hot shoe"), zanj so posebej razvili novo, razmeroma majhno bliskavico FL-14. Bolj zanimiv je zunanji okular, ki spominja na nekatere stare aparate tipa "rangefinder" (denimo Leica M3 ali Nikon S2). Okular pokriva enako območje kot že omenjeni 17 mm fiksni objektiv, pri drugih objektivih pa bomo primorani uporabiti živi predogled slike, kot pri večini kompaktnih aparatov.

Kljub minimalističnim oblikovanjem so funkcije ostale dosegljive. Zanimivo je navpično postavljeno glavno funkcijsko kolesce, ki se znajde pod palcem desne roke. Pod njim imamo štiri tipke do največkrat uporabljenih funkcij (nadzor občutljivosti ISO, temperature beline, samodejnega ostrenja in hitrosti zajemanja fotografij oziroma samodejnega sprožilca), okoli njih pa še eno vrtljivo kolesce. Zadaj je še šest preostalih tipk, glavno funkcijsko kolesce (za izbor načina fotografiranja) je na levi gornji strani aparata. To kolesce je poglobljeno, kar je predvsem slogovna odločitev, a nikakor ne otežuje dela z njim. Pri nekaterih tipkah pa lahko tudi sami (preko menujev) določimo namembnost.

Kakovost fotografij je povsem na ravni navadnih aparatov DSLR. Tipalo je enako kot pri hišnem modelu E-30, premore 12 milijonov pik in enak faktor povečave goriščnice kot vsi digitalni Olympusi, goriščnica objektivov se torej podvoji. Tudi druga elektronika je praktično enaka kot pri E-30. Tipalo ima sistem proti nabiranju prahu, stabilizacija slike je vgrajena v ohišje. Žal je samodejno ostrenje v primerjavi z aparati DSLR razmeroma počasno, saj deluje na podlagi kontrasta, kot je v navadi pri kompaktnih aparatih. Pri ročnem ostrenju lahko sliko digitalno povečamo za faktor 10, s tem seveda laže preverimo natančnost ostrenja. V Olympusu so dodali 6 digitalnih umetniških filtrov, a to lahko hitro dosežemo tudi v programih za obdelavo fotografij. Omenimo še možnost zajema videa pri visoki ločljivosti 1280 × 720 in pri hitrosti 30 slik na sekundo. Žal pa pri tem uporablja navaden kodek MJPG.

Za novi sistem so zaenkrat razvili še dva nova objektiva. Prvi je majhen, fiksen objektiv, katerega goriščnica je 17 mm (ki se tu seveda obnaša kot 34 mm objektiv v formatu Leica), največja zaslonka pa F 2,8. Drugi objektiv je bolj standarden zum objektiv goriščnih razdalj od 14 pa do 42 mm (oziroma od 28 do 84 mm), njegova posebnost pa je, da ga lahko ob neuporabi še dodatno skrčimo, saj se pospravi sam vase in tako ostaja izredno kompakten. Olympus je takoj ob izidu modela E-P1 naredil še dva dodatna adapterja. S prvim lahko uporabljamo katerikoli objektiv prejšnjega (torej navadnega) standarda štirih tretjin, pri tem pa obdržimo tudi delovanje samodejnega ostrenja (čeprav je tu počasnejše kot pri navadnih Olympusovih aparatih DSLR). Drugi bo bolj zanimiv za tiste, ki še v analogni dobi slikajo z aparati te japonske znamke, saj omogoča, da na E-P1 uporabljamo stare objektive Zuiko, narejene za bajonet OM. Na voljo pa so tudi vmesniki za uporabo objektivov številnih drugih znamk in bajonetov (denimo Leica M, Nikon F, Pentax K ... ).

Olympusov novi aparat je odlična izbira za vse, ki želijo čim manjši in lažji fotoaparat, pri tem pa ne želijo kompromisov pri kakovosti fotografij. V primerjavi s pravimi aparati DSLR je njegova največja hiba razmeroma počasno ostrenje, sploh pri slabši svetlobi. Je pa zato eden izmed najlepših in najbolj prikupnih aparatov, kar smo jih v Monitorju kdaj preizkusili.

Olympus E-P1

Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivosti: Do 4032 × 3024.

Tipalo: Efektivno 12 milijona pik.

Velikost in vrsta tipala: 17,3 × 13,0 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 2.

Izdeluje: Olympus, www.olympus.com.

Prodaja: Olympus Slovenija, www.olympus.si

Cena: 635 EUR (ohišje), 709 EUR (ohišje in objektiv M. Zuiko Digital ED 14-42 mm F3.5-5.6), 807 EUR (ohišje in objektiv M. Zuiko Digital ED 17 mm F2.8).

Za: Videz, velikost in teža.

Proti: Ni okularja, ni vgrajene bliskavice, malce počasno ostrenje.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

dY2OCFN5ndg

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji