Olympus E-M1X

Objavljeno: 30.4.2019 | Avtor: Alan Orlič | Kategorija: Digitalni fotoaparati | Revija: Maj 2019

Področje profesionalnih reporterskih fotoaparatov je v praksi razdeljeno med dva glavna igralca in prostora za novince praktično ni oziroma morajo pokazati bistveno več za vstop v visoko družbo.

Olympus tokrat tretjič preizkuša svojo srečo s profesionalnim fotoaparatom, z modelom E-M1X. Od predhodnika, E-M1 mark II, sta minili dobri dve leti in pol, kar je ravno pravi čas za prikaz novosti. Inženirji so se tokrat odločili, da je prava pot le ena: vse ali nič. Tako nekako bi lahko fotoaparat opisali v nekaj stavkih, a novosti je bistveno več.

Ostanimo za začetek kar pri zunanjosti. Oblikovalci niso odkrivali tople vode, enotno ohišje iz magnezijeve zlitine še najbolj spominja na pomanjšani Canon EOS 1DX ali Nikon D5. Držalo sega prek celotnega desnega dela in se združi z delom za pokončno držanje. Ločeni dodatni baterijski del je tako postal preteklost, čeprav je s tem novinec postal krepko večji. Ohišje je dovolj debelo tudi za močnejšo roko, le prostor za mezinec bi morda lahko bil bolj nakazan pri ležečem držanju. Sprožilec in gumbi okoli njega so podvojeni razen gumba za snemanje videa, ki je na gornji strani ohišja. Pokončno snemanje tako prepuščajo telefonom, kar je edina pravilna poteza. Na držalu sta spredaj in zadaj dva vrtljiva gumba, namenjena hitrim nastavitvam, glavni izbirnik pa se ponaša s kar štirimi uporabniškimi nastavitvami poleg klasičnih fotografskih načinov. Ločeni način B (bulb) je namenjen dolgim ekspozicijam, a za njega potrebujemo dodaten sprožilec. Vpogled v meni pokaže kar nekaj dodatnih možnosti, kako fotoaparat sestavlja posnetek z daljšimi časi, in ločena nastavitev postane bolj razumljiva. Gumb za vklop je na levi strani fotoaparata, kar zahteva dvoročno upravljanje. Morda gre za stvar navade, a raje bi ga videli poleg glavnega sprožilca. Nad njim so še trije gumbi, ki zaradi pozicije nakazujejo slepo rabo in so namenjeni merjenju svetlobe, zaporednim posnetkom, bliskavici in zajemu več posnetkov z različnimi osvetlitvami (bracketing). Na sprednji strani ohišja najdemo še dodatna gumba za lastne nastavitve, na zadnji pa veliko pomembnejši štirismerni izbirnik, ki je nujen predvsem pri izbiri točke za ostrenje.

Ohišje je vodotesno in bo brez težav preneslo marsikatero zlorabo z dežjem ali s snegom, tudi kakšno koncertno pivo mu ne bi smelo škodovati. Novinec ima dve mesti za pomnilniško kartico tipa SD, posnetke lahko shranjujemo na obe hkrati, na eno RAW, na drugo JPEG. S tem se zmanjša možnost izgube posnetkov, saj je verjetnost, da bosta obe kartici hkrati odpovedali, zelo majhna. Na levi strani je manjše presenečenje, vtič USB je tipa C, poleg izhoda mikro HDMI ima fotoaparat še klasični avdio vhod za zunanji mikrofon. Bliskavice s klasičnim vročim kontaktom boste že težko našli, a ta fotoaparat ga ima. Morda bolj kot spomin na preteklost, saj danes večino bliskavic krmilimo brezžično, vključno s studijskimi. Zaslon je vrtljiv v vse smeri in je občutljiv na dotik, v ležišče za baterije pa gresta dve bateriji tipa BLH-1, enaki, kot ju je imel predhodnik. CIPA, ki med ostalim skrbi tudi za preizkušanje baterij, pravi, da naj bi z enim polnjenjem zdržale 870 posnetkov, v praksi je ta številka velikokrat krepko višja. Za primerjavo, za Nikon Z7 CIPA pravi skromnih 330 posnetkov, a v praksi je ta številka bistveno bliže 1000 ali celo več. Vso to krasno sliko pokvari elektronsko iskalo, ki je ostalo pri 2,3 milijona točk s sicer spodobno povečavo 0,74x, a še vedno manj, kot že omenjeni Nikon Z7, ki se ponaša z 3,6 milijona točk in povečavo 0,8x.

Notranjost skriva izboljšano 20-milijonsko tipalo in nova, zmogljivejša vezja za obdelavo slike. Čeprav je tipalo veliko le 18x13 mm, kar je približno 6x manjše kot v polnem formatu 35 mm , je Olympusu iz njega uspelo iztisniti zelo veliko. Kakovost slike ne zaostaja veliko za fotoaparati APS-C, v primerjavi s Fujifilmom X-T20 je bila večja razlika vidna šele pri ISO 12.800. V primerjavi z drugimi profesionalnimi modeli, ki zmorejo ISO 400.000, se to sliši sila malo, a običajno zelo redko potrebujemo tako občutljivost. Pomembnejše so kontrastne točke za samodejno ostrenje, ki jih je 121 in so razporejene po vsem tipalu. Ob pomoči umetne inteligence in učenja lahko fotoaparat prilagodite svojim potrebam in izberete, kaj naj fotoaparat sam ostri, brez vaše pomoči. Najkrajši čas mehanskega zaklopa je 1/8.000 sekunde, ki jo lahko z elektronskim zaklopom skrajšamo na 1/32.000 sekunde. Novinec zmore podobno kot predhodnik do 60 posnetkov na sekundo pri polni ločljivosti. Zakaj bi to kdo potreboval, ne bi vedeli, je pa naslednja možnost, ki to izkorišča, bolj zanimiva, namreč fotoaparat ob pomoči premikanja tipala zna sestaviti visokoločljivostni posnetek z 80 milijoni točk. Čeprav to naredi zelo hitro, se včasih vidijo napake pri sestavljanju, če se je na sliki kakšen objekt premikal. To premikanje tipala je pravzaprav umirjevalnik, ki je tokrat še dodatno izboljšan s prejšnjih 5 stopenj na 7. Drugače povedano, iz roke boste lahko delali posnetke s časi okoli polovice sekunde, in če nimate tresavice, bi vam morali uspeti brez večjih težav. Olympus je v drobovje skril še eno posebnost, elektronski filter ND (sivinski), ki ga lahko po potrebi vklopimo. To je uporabno tako pri fotografiji kot snemanju videa, saj lahko zmanjša vstop svetlobe na tipalo za 5 polnih vrednosti zaslonke. Drugače povedano, namesto f5.6 lahko fotografiramo ali snemamo pri f1.4 z enako dolgim časom in občutljivostjo. Snemanje videa v fotoaparatu sledi vsem modernim trendom, kar pomeni 4K pri 24, 25 ali 30 posnetkih na sekundo, polni HD-način do 120 posnetkov na sekundo in tudi nekatere naprednejše video možnosti, kot so različni barvni prostori, ki omogočajo lažje barvno upravljanje posnetkov.

Profesionalni fotoaparat ni le skupek vrhunsko narejenih delov, ampak je zadaj še dovolj veliko število ustreznih objektivov in za profesionalce še najpomembnejši del, tj. podpora oziroma servis. To spoznava Sony, ki ima kljub odličnemu fotoaparatu bolj malo resnih privržencev. A ima srečo, saj je na račun različnih vmesnikov, ki omogočajo samodejno ostrenje in zapiranje zaslonke, na voljo široka paleta objektivov drugih proizvajalcev, predvsem Canonovih. Olympus je tu še v slabšem položaju, predvsem na račun majhnega tipala. Če je to še nekako konkurenčno fotoaparatom APS-C, so tipala polnega formata 35 mm praktično nedosegljiva. Profesionalni fotoreporterji z E-M1X bodo približno tako redki kot beli sloni. Dodajmo še ceno, ki je sicer krepko nižja, a vseeno bistveno višja od predhodnika. Na srečo so še druga področja, kjer pride majhno tipalo kljub vsemu do izraza, in sicer fotolov in popotniška fotografija, na račun zmogljivega samodejnega ostrenja pa tudi športna fotografija. Če dodate lahke, svetlobno močne in kakovostne objektive, dobite komplet, ki ga lahko nosite s seboj ves dan, a vas vseeno zvečer ne bo bolel hrbet. Prednosti torej so, a vprašanje je, ali jih bodo uporabniki videli in bili pripravljeni plačati za njih.

Olympus E-M1X

Kje: 3A Servis.

Cena: 2834 EUR

Za: Možnosti, odzivnost, kakovost slike in videa.

Proti: Dokaj visoka cena, veliko ohišje za sistem micro 4/3.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentarji

Lambda | 15.7.2019 | 19:27

Alan Orlič! Nikon 6D? Kje pa se pa da dobiti ta fotoaparat? Ali vsaj videti? Ne da se, ker NIkon 6D ne obstaja in nikoli ne bo obstajal. Bo pa morda naslednje leto D6.

Jure Forstnerič | 16.7.2019 | 10:21

Sumim, da je Alan mislil na D5 :-) Bomo popravili, hvala!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki