Nujnost poenostavitev
Vsak vidik IT-infrastrukture je z leti postal neverjetno zapleten. Izziv obvladovanja kompleksnosti prinaša imperativ poenostavitev.
Že leta z zanimanjem preberem vsako napoved tehnološke prihodnosti. Strokovnjaki na področju infrastrukture IT le redko omenjajo t. i. veliko sliko, raje se osredotočajo na mikrotrende, kot so hiperpersonalizacija uporabniške izkušnje, razširjena raba umetne inteligence, robotska avtomatizacija v najrazličnejših panogah, prehod na hibridne oblačne modele, upravljanje IT-storitev itd. Njihove napovedi so informativne in koristne, le redko pa vsebujejo tudi konkreten načrt, kako jih uresničiti. Vsako podjetje, ki posluje vsaj desetletje, je za informatike nočna mora. Malodane povsod so v rabi še kakšni (pra)stari operacijski sistemi, strežniki in predvsem aplikacije, za katere ni več uradne podpore, mogoče niti njihov proizvajalec ne obstaja več. IT-okolje v podjetjih najpogosteje raste stopničasto – ko se kapacitete obstoječega zapolnijo, se poskrbi za dvig na novo raven in nekaj rezerve. A tak stopničasti razvoj in pogosto zelo heterogene rešitve (podjetja so pač kupila tisto, kar je bilo v danem trenutku zanje najugodneje) danes predstavljajo velike izzive na področju upravljanja IT-infrastrukture in zagotavljanja neprekinjenega poslovanja. Vsako načrtovanje prihodnosti in strategije IT bi moralo zato imeti že v prvi točki zapisano besedo poenostavitev.
Področje IT zadnja leta spominja na okolje, kjer se je zgodil veliki pok. Količina inovacij in tehnologij se je dobesedno razletela – v vse smeri in s svetlobno hitrostjo. Samo poglejmo računalniški oblak, t. i. prihodnost računalništva. Klasični ponudbi programske opreme, platform in infrastrukture kot storitve v javnem ali zasebnem oblaku so sledili hibridni oblačni modeli, večoblačnost, za oblak ustvarjene rešitve, oblačna hramba, mikrostoritve, oblaki za razvijalce, oblaki za umetno inteligenco, virtualizirani zabojniki itd. Ne le povprečnemu Janezu, tudi informatikom je vse težje razumeti, kaj te stvari so in kakšne možnosti ima(jo), kaj šele izbrati prave. Anketa podjetja Dynatrace je ugotovila, da kar trije direktorji informatike izmed štirih odkrito priznavajo, da jim kompleksnost IT-okolja močno otežuje delo.
Pa se področja kibernetske varnosti, ki se dnevno ukvarja z novimi grožnjami, novimi napadalci in novimi ranljivostmi, sploh še dotaknil nisem. Protivirusne rešitve, požarni zidovi, sistemi odkrivanja vdorov, varnost v oblaku, upravljanje identitete in dostopa, spletni prehodi, obveščanje o grožnjah, šifriranje/dešifriranje podatkov, zagotavljanje skladnosti ... Da, tudi tu vlada kaos.
Kadrovsko in z znanjem podhranjeni oddelki IT v podjetjih niso več kos vsem izzivom IT-sveta. Kompleksnost jih dobesedno »ubija«, duši njihovo produktivnost. Ob vsem tem pa naj bi skrbeli še za uvajanje inovacij, kot so umetna inteligenca, avtomatizacija, internet stvari, tehnologije veriženja podatkovnih blokov in druge, v posel. Ne gre.
Prihodnost informacijske infrastrukture temelji na ukrotitvi kompleksnosti. Čas je, da podjetja združijo strategije, storitve in tehnologije v razumljive ter prebavljive celote, saj bodo lahko le tako videla, razumela in izkoristila resnične priložnosti digitalne dobe.
