Nikon D3400
Nikonov D3300 je prišel na trg pred več kot dvema letoma in nas prepričal s kombinacijo kakovostnega tipala, majhnega in lahkega ohišja ter enostavno rabo. Zdaj so ga nadomestili z novim D3400, ki menda ohranja prednosti predhodnika in jih še nekoliko nadgrajuje.
Seveda gre še vedno za enega najmanjših in najlažjih DSLRjev na trgu. Ohišje je praktično enako kot pri predhodniku, mere so enake, je le malenkost lažji (tega v roki sicer ne opazimo). Program bomo izbirali z velikim kolescem, postavljenim desno od bliskavice, nekaj funkcijskih tipk imamo za prožilcem. Ostaja ena prosta funkcijska tipka na levi strani, ob njej je še tipka za dvig bliskavice.
Zadaj je enak zaslon kot prej, na žalost ni nagibni ali vrtljiv, na njegovi levi pa je še nekaj namenskih tipk. Za hiter nadzor je na voljo kolesce, krmilimo ga s palcem, sicer pa lahko do drugih nastavitev pridemo preko menuja in štirismerne tipke na zadnji strani. Nadzor aparata je torej enak kot pri vseh cenejših DSLRjih, tako kot pri predhodniku je tu vgrajen tudi vodnik po funkcijah. Samodejni programi se lepo odrežejo, uporaba je dovolj enostavna.
Pri ohišju smo pogrešali le navaden vhod za zunanji mikrofon, ki ga je predhodnik še imel. V Nikonu očitno menijo, da domači uporabniki, ki kupujejo te vstopne DLSRje, niso dovolj zahtevni, da bi potrebovali tudi ta vhod. Škoda, saj se aparat dobro obnese tudi pri zajemu videa, podpira (tako kot že predhodnik) video ločljivosti 1920 × 1080 do 60 slik na sekundo. Vgrajeni mikrofon resda ni ravno vrhunec kakovost, hkrati snema le en kanal (torej mono, ne stereo).
Kakovost fotografij je odlična, po privzetem se nagiba k nekoliko močnejšim barvam, to bo večini uporabnikov zelo všeč. Tipalo je praktično enako kot pri predhodniku, ponuja 24 milijonov pik, so pa povečali občutljivost, da gre zdaj do ISO 25.600 (prej do ISO 12.800 in poseben program Hi1, ki je ponujal programski ISO 25.600). Kot pri predhodniku tudi tu ni več nizkopasovnega filtra, ki bi preprečeval učinek moire, posledica so na splošno nekoliko ostrejše fotografije.
Delovanje aparata je solidno hitro, enako velja tudi za ostrenje, seveda pa je to močno odvisno od uporabljenega objektiva. Ostrenje se upočasni v slabih svetlobnih razmerah, razmeroma počasno je pri uporabi živega predogleda. Aparat zmore do 5 slik na sekundo. Glede na predhodnika naj bi zdržal občutno dlje med polnjenji akumulatorja, pri predhodniku so obljubljali 700 fotografij, pri tem novem modelu pa kar 1200 fotografij. Nekaj tega gre sicer tudi na rovaš slabše bliskavice, ki ima domet 8 metrov, prej 12 metrov.
Aparat smo preizkusili s klasičnim objektivom, ki ponuja od 18 do 55 milimetrov in zajema stabilizacijo slike. Objektiv se nekoliko pospravi sam vase, torej je med nošenjem krajši kot med rabo. V kompletu s tem objektivom bomo za aparat odšteli dobrih šeststo evrov, to je približno toliko, kot je stal predhodnik ob splavitvi.
Ravno omenjeni predhodnik pa je glavni konkurent temu modelu. Z enakim objektivom je namreč okoli dvesto evrov cenejši, razlike med modeloma so res majhne. Še najkoristnejša je boljša zdržljivost akumulatorja, čeprav nekoliko tudi zaradi slabše bliskavice. Bolj bi pogrešali vhod za mikrofon, a to je omejitev le za tiste, ki se resneje ukvarjajo z videom.
Nikon D3400
Kaj: Zrcalno-refleksni digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.
Ločljivost: Do 6000 × 4000.
Tipalo: Efektivno 24 milijonov pik.
Velikost in vrsta tipala: 23,5 × 15,6 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1,5.
Prodaja: www.nikon.si.
Cena: 629 EUR (ohišje z objektivom AF-P 18-55 VR).
Za: Kakovost fotografij, velikost in teža, zdržljivost akumulatorja.
Proti: Malo novosti glede na predhodnika, ni vrtljivega zaslona, ni več vhoda za mikrofon.
