Nikon Coolpix S620
Svoj bogat nabor žepnih fotoaparatov Nikon razširja še z modelom Coolpix S620, katerega ime namiguje na stilsko oblikovanje. Modnim smernicam želi zadostiti tudi s štirimi različnimi barvami, v katerih nam je na voljo.
Oblikovanju res težko kaj očitamo. V ohišju skromnih mer jim je uspelo združiti tipalo ločljivosti dvanajst milijonov pik ter objektiv s štirikratnim zumom in optično stabilizacijo. Najširši kot zajema je zglednih 28 mm, geometrijsko popačenje pa niti pri najkrajših goriščnicah ni moteče. A kljub majhnosti je držanje v eni roki udobno, saj nam oprijem zagotavlja nekaj izboklinic na zadnji in izbočen logotip izdelovalca na sprednji strani. Ohišje nam s svojo zgradbo in trdnostjo vliva zaupanje.
Menuji so pregledni, a daleč od izčrpnosti, saj nam aparat omogoča zelo malo ročnih posegov v delovanje. Nastavljamo lahko občutljivost ISO in temperaturo beline, ki jo aparat zna zajeti tudi iz vzorca. Ponujene možnosti so odvisne od izbranega scenskega načina. Pri fotografiranju hrane nam tako aparat ponudi petstopenjsko nastavitev beline neposredno na smernih tipkah, na samem menuju pa je ne moremo nastavljati. Fotografu, ki ve, kaj hoče, to povzroča več zmede kot koristi.
Velik 2,7-palčni zaslon, ki je dobro viden tudi na močnejši svetlobi, ne dopušča veliko izvirnosti pri postavitvi tipk. Smerna tipka ima sicer klasično funkcionalnost, a jo je mogoče tudi vrteti, čeprav ima to početje enak učinek kot pritiskanje "gor" in "dol". Večjo vrednost bi imel pristop ob možnosti nastavljanja česa več kot le pod- in nadosvetlitve fotografije do dveh vrednosti zaslonk. Se pa ob tem pokaže prikupen histogram.
Izdelovalec se sicer pohvali z dvema podatkoma: podporo občutljivosti ISO 6400 in najhitrejšemu vklopu v svojem razredu, ki je 0,7 sekunde. A obe trditvi sta rahlo privlečeni za lase. Aparat se resda vklopi v navedenem času, a vse, kar zmore, je prikaz na zaslonu. Na fotografiranje pa moramo počakati še kar nekaj debelih sekund. Morda si v Nikonu le nekoliko drugače razlagajo stanje "vklopljenosti". ISO 6400 pa bi mirno lahko zasedal mesto med šestnajstimi drugimi načini zajema in se imenoval po tehniki slikanja na platno iz devetnajstega stoletja "pointilizem". Količina in opaznost šuma je res uporabna le za dokumentacijo prizorov, za katere vam sicer ne bi nihče verjel, da ste jim bili priča.
Na splošno je zajem fotografij soliden. Ostrenje je hitro in točno. Barve so dobre, široki kot objektiva nam olajša rabo v zaprtih prostorih, teleobmočje je zadovoljivo in tudi stabilizacija nam občutno pomaga. Šum pa kaj kmalu začne predstavljati težavo in bolje bo, če sodite med neobčutljive za male raznobarvne madeže. Makro posnetki so dobri, saj S620 ostri že pri oddaljenosti dveh centimetrov od objekta.
Fotoaparat zajema video pri za današnje čase skromni ločljivosti 640 × 480 pik, zvok bi lahko bil veliko boljši, posnetki pa so tudi prostorsko potratni. Kakovost je solidna, čeprav pusti grenak priokus možnost uporabe le digitalnega zuma.
Nikon Coolpix S620 bi pri svoji ceni morda kljub vsemu lahko dopuščal kakšno ročno nastavitev več. Že res, da ni namenjen zahtevnim uporabnikom, a verjetno bi lično ohišje in kakovost izbranih materialov v družbi s solidnimi zmogljivostmi in majhno težo privabila tudi katerega od njih. Kajti lepim se včasih tudi malenkost pogleda skozi prste.
Nikon Coolpix S620
Razred: Žepni.
Efektivna ločljivost tipala: 12 milijonov pik.
Tehnične lastnosti: Objektiv 28-112 (35 mm. ekvivalent); svetlobna jakost 2,7-5,8; ostrenje 2 cm (makro)-neskončno; ni podatka o dometu bliskavice; ISO: samodejno ali ročno (100-6400).
Tehnična zmogljivost: 5.
Kakovost fotografije: 5.
Zasnova aparata: 5.
Prodaja: Nikon Slovenija, www.nikon.si.
Cena: 248 EUR.
Za: Oblikovanje, široki kot 28 mm, kakovost ohišja, vrtljiv kolešček na smerni tipki.
Proti: Omejen ročni nadzor, ISO 6400.
