Ne novo, temveč poceni
Ko sem se minuli mesec udeležil enega izmed koncertov, se mi je posvetilo, kaj je dandanes drugače kot pred petimi leti. Ves čas je bilo visoko v zraku na desetine mobilnih telefonov, ki so snemali in fotografirali, nekateri so bili live na Facebooku, deževali so instagrami. Pred petimi leti smo prav tako imeli pametne telefone, Facebook in Instagram, pa so bili koncerti večidel brez njih. Zakaj?
Če se ozremo v zgodovino, je takih primerov še nešteto. Že sam računalnik je bil vrsto let tehnološko čudo, preden so jih v 90. letih začeli postavljati v pisarne. Čeprav so bili računalniki v 80. letih zmožni istih stvari, so šele v 90. letih množično nadomestili pisalne strojne in kalkulatorje.
Tudi SSDji niso več nova iznajdba, pa so šele v zadnjih dveh ali treh letih postali dovolj pogosta oprema prenosnikov, da novim generacijam ne bo treba več poznati pojma »defragmentacija«. Enako pot imajo za seboj 64-bitni procesorji. Že pred petnajstimi leti so bili na voljo skupaj z ustreznimi različicami operacijskih sistemov in učinkovito reševali problem naslavljanja več kot 4 GB pomnilnika, a jih je uporabljala le peščica. Danes se z bitnostjo procesorja kupci ne ukvarjajo, temveč preprosto kupijo računalnik in vanj natlačijo pomnilnika, kolikor jim dopuščata denarnica in matična plošča.
Podobne primere imamo tudi drugod, denimo v znanosti. Program za kvantnokemijske izračune Gaussian bo letos dopolnil 47 let, častitljive starosti so tudi drugi sorodni programi. Pa vendar se je začela kvantna kemija množično uporabljati šele na prelomu tisočletja. Predtem se je z njo ukvarjala majhna množica izvedencev, danes pa so teoretični izračuni dodana vrednost skoraj vsake resne kemijske raziskave in v vsaki raziskovalni skupini se z njo ukvarja vsaj nekdo.
Ta zakonitost ni omejena zgolj na računalništvo. Čeprav so letala izumili na začetku 20. stoletja in so komercialne letalske linije zaživele v 50. letih, moderna potniška letala pa so zadnjo revolucijo doživela z Boeingom 747 leta 1970, smo Evropejci začeli množično leteti sredi 90. let. Sinonim za študentska popotovanja se je iz avtoštopa in vlaka v nizkocenovnike spremenil šele tedaj.
Pred petimi leti smo prav tako imeli pametne telefone, Facebook in Instagram, pa so bili koncerti večidel brez njih. Zakaj?
In v tej besedi je srž napredka – nizkocenoven. Vsaka tehnologija ima potencial, da spremeni svet. Toda sveta ne spreminja nova, revolucionarna tehnologija, temveč včerajšnja tehnologija, ki se je dovolj pocenila, da je danes dostopna množicam. Roke so na koncertu molele kvišku poceni telefone.
Najočitnejši dandanašnji primer so električni avtomobili. Kot smo pokazali tudi že v Monitorju, so njihove prednosti neizpodbitne, tehnologija dovolj izpopolnjena in infrastruktura dovolj razširjena, da bi v mestih lahko nadomestili skoraj vse vožnje, ki jih opravimo s klasičnimi avtomobili. Pa jih ne bodo, dokler bo električni avtomobil desetkrat ali dvajsetkrat dražji od rabljene bencinske gajbe. Večina denarja za električni avtomobil preprosto nima. Električni avtomobili so zato trenutno nekje na pol poti.
Mobilni telefoni pa so to pot že prehodili. Danes najcenejše dobimo za ceno boljšega kosila. Zato jih imajo vsi. Udeleženci koncerta z začetka, bogati poslovneži in stare mame s pokojnino, študentje in begunci. To je bil nujen pogoj, da so lahko spremenili svet. Zato se danes po mestu prevažamo z Uberjem in po Sloveniji s prevozi.org, plačujemo z mobilnimi telefoni in jih celo uporabljamo za dokazovanje istovetnosti, se vabimo na dogodke prek Facebooka, begunci pa na telefonih spremljajo informacije o (ne)prehodnosti meja. Mobilni telefoni izpred petih let so bili sposobni početi isto, a jih še ni imel čisto vsak.
Najbolj svež primer je strojno učenje. Spet gre za skoraj tri četrt stoletja staro tehnologijo nevronskih mrež v takšni ali drugačni obliki. Toda šele v zadnjih štirih letih je revolucionirala svet, saj jo uporabljajo vsi, od ameriških obveščevalcev do spletnih trgovin in diktafonov. Z Googlovimi, Amazonovimi, Microsoftovimi in IBMovimi storitvami je strojno učenje postalo poceni in dostopno vsakomur.
Naučimo se lahko dvoje. Prvič, če tehnologija ne bo poceni, ne bo spremenila sveta. Morda bo olajšala ali popestrila življenje ozkemu sloju premožnežev, tu pa se bo njena moč končala. In drugič, zato so inženirji vsaj tako pomembni kakor znanstveniki. Če slednji novosti izumijo, jih morajo prvi optimizirati do komercialne dostopnosti za množice.
Zato za gledanje v prihodnost ne potrebujemo jasnovidnosti. Tehnologija jutrišnjega dne je že izumljena in nared, le predraga je še. Če želimo vedeti, kaj bo jutri spremenilo svet, moramo pogledati, kaj je bilo predvčerajšnjim drago ko žafran, včeraj le še malce predrago, danes pa je že skoraj dosegljivo. Prihodnost je že med nami.
