Manj za več
Priznam, zahteven sem. Pri marsičem težim za brezhibnostjo. Sploh tam, kjer sem je vajen in vem, da je izvedljiva. Ena takih stvari je računalnik. Iz zabavne igrače je prešel v delovno orodje. Pri delu je učinkovitost visoko na lestvici. Pred njo bi lahko bilo zadovoljstvo. Človek lažje dela, ko je zadovoljen, in zadovoljstvo je večje, če orodje deluje.
To kolumno sem napisal s 15 let starim programom. Zakaj? Ker mu nič ne manjka. Ima vse potrebne funkcije in, kar mi je najljubše – ko kliknem ikono, tako bliskovito skoči na zaslon, da ne utegnem niti pomežikniti. Žal je to danes postalo hudo redek privilegij. Jasno, programi so se “razrasli”, so zmogljivejši, naprednejši, prijaznejši, lepši, a vendar se snovalcem uporabniška izkušnja ne zdi tako zelo pomembna, da bi jo zmogli ohraniti, če je že izboljšati ne (z)morejo.
Če ste bili prej začudeni, kaj porečete na to, da za pregledovanje slik uporabljam 20 let star program, ki mi zvesto služi – ne boste verjeli – enako dolgo. Ni ga čez dobri, stari Acdsee. Deluje hitro, tekoče, zanesljivo. Manjka mu seveda kar nekaj uporabnih funkcij, a sem brez njih srečnejši, kot da bi trpel zatikanje med pregledovanjem. Dolgo časa sem iskal nadomestek in najviše se je uvrstil FastStone, a Acdseeja nisem umaknil.
Pregledovalniki slik žal niso izjema. Podobno delovanje je moč opaziti tudi drugod. Priljubljeni Outlook Express je nadomestil Windows Live Mail. Povsem dostojen naslednik, a moram za odpiranje počakati bistveno dlje. In ko odgovarjam na sporočila z veliko besedila, včasih traja prav nesramno dolgo. Pa imam bistveno zmogljivejši računalnik kot pred desetimi leti. In zelo podobno količino sporočil. O, ja, kadar gre za načela, predvsem pa za dobro počutje, sem temeljit, dosleden in brez dvoma trdim, da so moje primerjave korektne.
Sodu je izbila dno menjava računalnika, ki jo navadno spremlja tudi namestitev novejše programske opreme. Največ živcev mi je požrl Acrobat. Stara različica je delovala brezhibno, dve generaciji novejša pa za zagon potrebuje kar nekaj sekund in si med delovanjem občasno privošči tudi odmor. Kako lahko novejša različica na hitrejšem in sodobnejšem računalniku deluje počasneje kot starejša na starem računalniku z že dobro obremenjenim registrom? Izklapljam možnosti, jih primerjam s starejšimi, raziskujem, testiram. Brez uspeha. Na koncu o težavi naivno potarnam izdelovalcu. Seveda se ni odzval. Tudi zadnji as iz rokava, da bi še naprej uporabljal staro različico, se je izjalovil. Nezdružljivost z novejšim operacijskim sistemom je sprožila novo serijo nelogičnih napak, zato sem pristal (in sem še) na začetku.
Podobno sem doživel tudi pri drugih programih. Vsaka naslednja različica deluje za odtenek manj odzivno ali celo manj zanesljivo. Po namestitvi je treba takoj v akcijo in izklopiti vse olepševalne funkcije, ki z uporabnostjo nimajo nič skupnega. So pa lepše na pogled. A koga briga lepota, če se program zatika! Strinjam se, dobra uporabniška izkušnja mora zajemati tudi lepotni vidik, toda gre vendarle za delovno orodje. Najpomembnejša bi morala biti tekoče delovanje in smiselna razporeditev funkcij.
Evo, zato vztrajam pri starih programih kar se da dolgo. Ker za vse velja pregovor, da zmagovitega konja (dame, prosim, oprostite!) ne menjaš. Oziroma v naši branži bolj znani »never touch the running system«. In tega se v časih, ko sta očitno pomembnejša videz in občutek, da je nekaj novo, oklepam kot pijanec plota.
Ob vsem tem se mi poraja dvoje misli. Razvoj gre naprej, o tem ni dvoma. Vsi se strinjamo, da je nujen. Toda ne morem se otresti občutka, da nekatere stvari (ali pa novosti, če želite) nastajajo s skrito agendo. Da se lahko upraviči nov izdelek, na primer. Po drugi strani pa – nisem programer (razen po izobrazbi), a kljub temu vem, da je računalniško kodo moč zelo dobro optimizirati. Če je bilo izvedljivo včasih, je tudi danes. Najbrž tega ne počnejo z istimi razlogi kot v strojništvu, kjer je najboljši inženir tisti, ki je zmožen konstruiranja z vnaprej določeno življenjsko dobo.
Tako kot pri marsičem je tudi tu videti, da novo ni nujno boljše. Najbolj absurdno pa je, da nove stvari postajajo vedno manj dostopne. Oblačne naročnine so programske pakete občutno podražile. Filozofija »manj za več« je v današnjem času čisto preveč razširjena.
Ja, zavedam se, da zelo verjetno nisem merilo, ker postavljam nevsakdanja vprašanja. Kljub temu sem prepričan, da je kritika na mestu. Očitno je vse več nezahtevnih uporabnikov in videti je, da so se sprijaznili s kompromisom. Pardon, manj za več sploh ni kompromis!
