Linux za navadne smrtnike

Nekoč je veljalo, da Linux podpira premalo strojne in ponuja premalo programske opreme, da bi se uveljavil v namiznih računalnikih. Danes je Linux na teh dveh področjih vsaj po oceni nekaterih že dosegel Windows, po ekonomičnosti, stabilnosti ter zaščiti pred virusi in podobno nesnago pa je celo v ospredju. Zakaj se torej ne uveljavi vidneje na namizju?

Tipičen odgovor je, da je neprijazen do uporabnika. A kar pri nekaj distribucijah, žal predvsem komercialnih, je Linux tako preprosto namestiti, nastaviti in uporabljati kakor Windows. Edini smiselni razlog za manjšo prisotnost od pričakovane je torej ta, da mora Linux na večini področij ne le doseči Windows, temveč ga tudi preseči.

Privzeti predvajalnik distribucije s sloganom "Nazaj k naravi" je Gnomov Totem. Nekatera sistemska orodja pred uporabo zahtevajo geslo.

Distribucija, ki je trenutno najbliže temu podvigu, je hit letošnje jeseni - Ubuntu Linux. Gre za čisto svežo distribucijo, ki v glavnem nastaja v Južnoafriški republiki. Njeno ime v jezikih zulu in xhosa pomeni "prijaznost do drugih", to pa lahko v kontekstu razumemo kot "Linux za navadne smrtnike". Filozofija razvijalcev je namreč ta, da mora imeti vsakdo prost dostop do programske opreme, to pa omogoča prav Linux. In Ubuntu je za razliko od mnogih ohranil občutek odprtosti do skupnosti. Prek foruma, dopisnih seznamov in IRCa lahko uporabniki iščejo rešitve za svoje težave in vplivajo na razvoj. Posebnost distribucije so tudi imena različic. Prva se imenuje Ubuntu 4.10, številke pa označujejo leto in mesec izida.

Predvajalnik XMMS moramo namestiti sami, sistemski orodji za nastavitev omrežja in delo s pomnilniškimi napravami pa sta novost Gnoma 2.8.

Osnova prve afriške distribucije je Debian GNU/Linux, in sicer njegova preskusna (testing) veja, trenutno imenovana Sarge. Izbor veje je ustrezen, saj je stabilna že krepko za časom, nestabilna pa za odtenek preveč nestabilna za vsakdanjo rabo. Za preskus je na voljo tudi slika ISO žive plošče CD, s katero si lahko distribucijo najprej ogledamo in po želji namestimo na disk, podobno kakor Slo-Tech Linux. Sicer pa Ubuntu Linux dobimo na le eni plošči CD, katere sliko ISO lahko prav tako pretočimo z domače strani projekta (ubuntulinux.org). Namestitev uporablja nov Debianov namestilnik, preveden v slovenščino, in še vedno poteka v besedilnem načinu, a je neprimerljivo lažja in hitrejša od namestitve stabilne veje Debiana. Nekoliko nerodno je, da ni orodja za spreminjanje velikosti razdelkov, zato moramo, če ga potrebujemo, uporabiti neko zunanjo aplikacijo. Razveseljivo pa je, da mehanizem za prepoznavanje strojne opreme delo opravi z odliko in nekaj korakov dolga namestitev je končana v manj kot pol ure.

Za brskanje po spletu skrbi odličen Firefox, napredni uporabniki pa lahko posežejo celo po tako "hekerskem" orodju kot je brskalnik links.

Po prijavi v sistem se znajdemo v okolju Gnome 2.8, ki se razlikuje od privzetega, žal pa je zadnja različica zelo slabo prevedena v slovenščino. Na namizju ni ikon, tako da je celo koš končal na spodnjem pultu. To je povsem upravičeno, saj imamo navadno (čez ves zaslon) odprte aplikacije, ki onemogočajo neposreden dostop do ikon na namizju. Več kot dovolj prostora zanje je na obeh pultih. Na zgornjem sta menuja Programi in Computer, ki bi morala biti po urejenosti zgled drugim distribucijam.

Pogoj za smiselno urejen menu je seveda tudi izbor aplikacij. V Ubuntu so praviloma del okolja Gnome, izjema je le OpenOffice.org. Izbrane so tako, da je za vsako opravilo na voljo ena aplikacija; to prispeva k manjši zmedi uporabnika. Gnome 2.8 je prinesel tudi pomemben napredek z uvedbo sistemskih orodij za nastavitev sistema. Ta so ponavadi razvijali sami distributerji, a očitno se lahko kmalu nadejamo enotnih.

Brskanje po krajevnem omrežju je povsem podobno brskanju po lastnem disku. Računalniki se končno predstavljajo z imenom gostitelja in ne več z naslovom IP.

Nekatera med njimi zahtevajo administrativne pravice in prav tu je Ubuntu spet ravnal modro. Med namestitvijo sploh ne nastavimo gesla za uporabnika root, zato po potrebi uporabljamo ukaz sudo. Tudi to prispeva k manjši zmedi začetnika, izkušeni uporabniki pa bodo s pomočjo istega ukaza nastavili geslo za root in ravnali po stari metodi. Slednji se bodo v Ubuntu nasploh počutili zelo podobno kakor v Debianu, saj lahko še vedno uporabljajo konzolne aplikacije, npr .vim in apt-get. Vse to pa je začetniku prikrito, zato bo verjetno raje posegel po geditu in synapticu. Takih rešitev smo vajeni iz Mac OS X, iz katerega sta Ubuntu in Gnome pobrala številne pametne zamisli.

Ubuntu tako navidez izpade kot idealna distribucija za začetnike z Linuxom. In morda tudi je, kljub temu pa še zdaleč ni idealen operacijski sistem. Še vedno je rezerva pri namestitvi, ki bi lahko bila grafična (enako velja za zagon sistema) in bi morala vsebovati orodje za prilagajanje velikosti razdelkov na disku. Pogrešal sem tudi pozdravni zaslon, ki bi začetnika na kratko seznanil z odgovori na najpogostejša vprašanja. Recimo, kaj mora storiti, da bo lahko predvajal filme, ki uporabljajo lastniške kodeke.

Programska oprema je skoraj popolna, edini manjkajoči osnovni kos je zapisovalnik na optične nosilce, ki primanjkuje že okolju Gnome. Preprosta različica je sicer vgrajena v brskalnik datotek Nautilus, a ne omogoča dosnemavanja in zapisovanja glasbenih plošč CD/DVD. In, ne nazadnje, odličen Debianov paketni sistem potrebuje le še piko na i: samodejno posodabljanje. Bo razviti svet začel prisegati na tehnologijo s črne celine?

Ubuntu Linux 4.10 "Warty Warthog"

Kaj: Distribucija Linuxa.

Izdeluje: Skupina prostovoljcev pod pokroviteljstvom Canonical Ltd.

Cena: Brezplačen prenos z naslova ubuntulinux.org.

Za: Preprosta namestitev, nastavitev in uporaba, primeren izbor programske opreme, inovativne programske rešitve, odprtost razvijalcev za skupnost.

Proti: Spreminjanje razdelkov med namestitvijo ni mogoče, nedodelano orodje za zapisovanje na optične nosilce.