Kratka zgodovina skoraj vsega vmes
Z računalniki se danes srečujemo na vsakem koraku. Uporabljamo jih doma, v službi, z njimi pilimo znanje, iščemo informacije, se zabavamo. Še nedavno smo se z računalniki sporazumevali zgolj s pomočjo miške in tipkovnice, danes so navezo bolj ali manj zamenjali prsti. Sprememba je vplivala na razvoj uporabniškega vmesnika.
Začelo se je s paketno obdelavo podatkov. Pred domačimi so svetu bitov vladali centralni računalniki, ki so si jih privoščili zgolj v velikih podjetjih. Pravega uporabniškega vmesnika niso poznali, ukaze so sprejemali z branjem preluknjanih kartic. Dandanes si težko predstavljamo, da je pri preprostem programu, ki ga je centralni računalnik izvedel ob predvidenem času, moralo sodelovati več ljudi. Začelo se je pri snovalcu algoritmov, nadaljevalo pri koderju, končevalo pri luknjačicah in se dokončno izteklo pri operaterju. Ali pa tudi ne, napake so bile namreč pogoste, opazili so jih šele pri prevajanju programa na računalniku. Neroden uporabniški vmesnik je zahteval ponovitev postopka.
Prišel je terminal in z njim izpopolnjen uporabniški vmesnik, ki je nemudoma upokojil luknjačice in obenem neverjetno pohitril postopek vnosa ukazov v centralni računalnik. Ukaze so programerji vnašali s pomočjo tipkovnice in zaslona, napake so bile vidne takoj. Večjega premika ni bilo, dokler nista podjetji Xerox in Apple svetu predstavili vmesnika, ki je proslavil tako pojem domačega računalnika kot z njim vred imeni IBM in Microsoft. Naveza miške in tipkovnice, nizka cena in grafični uporabniški vmesnik z okni so bili takojšen uspeh. Sam se iz tistih časov najbolj spominjam GEOSa, ki ga je v sebi nosil Commodore 64. Ob vsem navijanju glave na kasetofonu ter množici piratskih iger, ki jih je bilo treba preizkusiti, se uporabniškega vmesnika sploh nisem zavedal.
Z WordStarjem sem se prvič srečal v srednji šoli. Čeprav so se takrat v Redmondu že kopali v denarju, ki jim ga je prinesel operacijski sistem Windows, smo se učili še na MS-DOSu. Učitelji so bili vsi po vrsti samouki v vrsti za penzijo, zato novitet niso sprejemali ravno z nasmehom na obrazu. Raje so mučili dijake s številnimi brezzveznostmi, ki ne bodo nikoli nikomur prišle prav. Mladini se danes še sanja ne, da smo se starci ukaze uporabniškega vmesnika učili na pamet. WordStar je bil odličen urejevalnik besedila, ki se je zaradi omejitev operacijskega sistema močno opiral na kombinacije s tipkami. Slednje je bilo treba recitirati tekoče kot Prešernove Poezije.
Programiranja smo se učili na prastarih Applih. Šolski center je bil sicer opremljen z najnovejšimi PCji, a so imeli dostop do njih le bodoči rudarji. Kdove zakaj, smo se spraševali iz dneva v dan, ko smo vstopali v svetišče računalnikov z zelenimi zasloni. Učiteljica, ki se je iz elektrostroke na vrat na nos prekvalificirala v programerko, je bila nad Appli navdušena. Otrok ni imela, zato je materinsko skrbela za sicer odslužene računalnike. Nekoč sem učiteljico povprašal o neki napaki, ki sem jo ležerno izpostavil s kemičnim svinčnikom, usmerjenim proti zaslonu. Kri ni tako rdeča, kot je bil njen obraz. Sošolci so že klicali rešilca, ko je znova prišla do sape. Kemičnega svinčnika se nisem dotaknil še dolgo zatem.
Uporabniški vmesnik je bil vedno nekje v ozadju. Prvo službo sem nastopil v večjem podjetju, ki me je zaposlilo za vzdrževalca. Poleg pokvarjenih monitorjev, ki jih je rešil pritisk na gumb za vklop, ter vnovičnim zaganjanjem posameznih računalnikov mi je največ preglavic povzročal spletni brskalnik Internet Explorer. Bil je počasen, poln napak in nemalokrat se je preprosto sesul. Čeprav so bile na voljo boljše alternative, uporabniki o zamenjavi niso hoteli slišati. Ko sem zamenjavo IEja s Firefoxom uradno predlagal na tedenskem sestanku, so me zaradi nestrokovnosti skoraj postavili na cesto. Predloga kljub temu nisem opustil. Na lastno pest sem Ognjeno lisico namestil na nekaj najbolj problematičnih postaj. Bližnjico do nje sem ozaljšal z ikono Internet Explorerja. Prevare ni opazil nihče. Verjetno so mislili, da je bila nameščena zgolj nova posodobitev njim ljubega brskalnika.
S pametnimi telefoni in tablicami je potreba po miški in tipkovnici odpadla. Premišljen uporabniški vmesnik je postavil v ospredje prste. Temu primerno so se odzvali programi. Če je namizni program za predvajanje glasbe še imel seznam z ukazi, ki smo jih izbirali z miško ali kombinacijo tipk, je današnji predvajalnik predstavljen v obliki gramofona. Ploščo zamenjamo z dotikom vrtljive ploskve, predvajanje začnemo s premikom gramofonske igle, glasnost uravnavamo z zvestim posnetkom fizičnih gumbov. Uporabniški vmesnik se je karseda približal realnosti. Korak naprej predstavljajo uporabniški vmesniki, ki stvari počnejo hitreje, kot jih zmore resnično življenje. Lep zgled so digitalni pomočniki, ki ukaze prejemajo z glasom in v naravnem jeziku. Mislim, da bo šel razvoj po tej poti. V vsakem primeru sem prepričan, da bo vodilo ostalo enako. Dober uporabniški vmesnik mora ostati neopazen.
