Kratka, a električna romanca
Za abrahama, natanko na dan, ko sem se pred pol stoletja rodil, sem prek mobilne aplikacije naročil svoj prvi električni avto. Izbral sem Teslo model 3, ki me je prepričala z videzom, s tehnično dovršenostjo in z vsaj na papirju zadovoljivim dometom.
Ni gumbov, ni stikal, samo en velik zaslon, ki obvladuje vse. Na začetku se počutiš, kot bi moral narediti izpit iz uporabe lastnega avtomobila, a ko enkrat ugotoviš, kje se skriva klima in kje glasnost, ti je jasno, da gre za prefinjeno minimalistično filozofijo.
Za plačilo lahko uporabite plačilno kartico ali PayPal ali Google Pay:
Najprej se morate prijaviti.
V kolikor še nimate svoje prijave, se lahko registrirate.
Za abrahama, natanko na dan, ko sem se pred pol stoletja rodil, sem prek mobilne aplikacije naročil svoj prvi električni avto. Izbral sem Teslo model 3, ki me je prepričala z videzom, s tehnično dovršenostjo in z vsaj na papirju zadovoljivim dometom.
Ni gumbov, ni stikal, samo en velik zaslon, ki obvladuje vse. Na začetku se počutiš, kot bi moral narediti izpit iz uporabe lastnega avtomobila, a ko enkrat ugotoviš, kje se skriva klima in kje glasnost, ti je jasno, da gre za prefinjeno minimalistično filozofijo.
Avto se požene brez vsakršne zamude, brez prestavljanja, brez hrupa. Za trenutek obstajata samo ti in hipna tišina, ki jo prekine tvoj nasmeh, ko ugotoviš, da si v nekaj sekundah že pri omejitvi hitrosti. Avto se lahko pohvali z (v Evropi omejenim) Autopilotom, ki zna sam držati smer, pospeševati in zavirati. Ima lastni internet, ki je v Sloveniji še danes zastonj. Je udoben, sedeži so mehki, a podporni, vožnja pa, kot bi lebdel nekaj centimetrov nad cesto. Življenje z modelom 3 pomeni tudi konec romanj na bencinske črpalke. Namesto da v dežju stojiš v vrsti z vonjem po dizlu v nosu, zvečer doma vanj preprosto vtakneš kabel ali pa se ustaviš pri Teslini hitri polnilnici. Vse je popolno, dokler na stvari gledaš z rožnatimi očali. Ko zaljubljenost mine, se začne pravo skupno življenje.
Prva hiba, ki jo pri ljubici opaziš, je zaslon. Vse je tam. Ampak res čisto vse. Če hočeš znižati temperaturo, vključiti gretje stekel ali samo malo naviti glasbo, se moraš prebiti skozi meni, ki je videti kot računalniška igra. Medtem voziš. In če si bil kdaj jezen, ko si moral iskati gumb za meglenke v starem golfu, boš tiste analogno dolgočasne čase kmalu zelo pogrešal. Minimalizem je kul, dokler ne ugotoviš, da se zaradi njega potiš, ker nisi pravočasno našel gumba za klimo. Navaditi se moraš na vožnjo ob sončnem dnevu z vključenimi brisalci in na tuljenje alarma, ko greš okoli avta, da bi otroka odpel in ga odpeljal v vrtec. Brisalce hitro ukrotiš, medtem ko pozornosti tesle na pozabljenega otroka v avtu ne premagaš nikoli.
Če avtopilota ne ubogamo, nam Tesla podeli ukor in opozori, da nam ga bo ob nadaljevanju tovrstnega obnašanja trajno ukinila.
Nadalje se zalomi še pri vožnji. Dolge poti so res manj utrujajoče in model 3 ponuja soliden doseg, a kaj kmalu zbolimo za novo vrsto paranoje. Oči nenehno iščejo številke dosega, možgani pa preračunavajo, ali bo elektrike dovolj. Ob vsaki klančini navzdol se veselimo, kot bi zadeli na loteriji, ker se baterija regenerativno polni. Kdor pravi, da električni avtomobili ne prinašajo adrenalina, očitno še ni peljal modela 3 brez postanka čez Gorenjsko. Teslinih hitrih polnilnic je malo, vsaka druga pa ima lastno aplikacijo z lokalnimi šerifi in pravili. Če prideš na polnilnico ob napačni uri, se lahko znajdeš v vrsti drugih lastnikov električnih vozil, ki imajo enako idejo kot ti. Polnjenje traja dlje kot točenje goriva, zato je potrpežljivost tu skoraj serijska oprema.
Hitro dosežena hitrost postane manj navdušujoča, ko spoznamo, da se je po avtocesti najbolje peljati 110 na uro in v Pogačarjevem slogu – v zavetrju čim večje zverine. Avtopilot je sicer impresiven, a ima svoj humor. Da, zna držati smer in razdaljo, toda še vedno moraš držati volan. Če ga spustiš, te avto opomni kot stroga učiteljica v osnovni šoli: »Drži roke na mizi!« Kar je razumljivo, toda tisti trenutek, ko bi rad pokazal prijatelju, da avto vozi sam, se spremeni v komedijo, saj avto panično želi dokazati, da še vedno potrebuje tvojo prisotnost. Ne preostane ti drugega kot držati roke na volanu in spremljati teslo, kako zanesljivo sama pelje po cesti. Občutek je, kot bi gledal, kako tvoj pametni pes zna odpreti vrata, a ga vseeno spremljaš, da ne podre vaze. Če je ne ubogamo, nam podeli ukor in opozori, da nam bo ob nadaljevanju tovrstnega obnašanja funkcijo trajno ukinila. In servis? Ah, to je posebna zgodba. Ni več menjave olja, kar je super. A ko kaj zataji, hitro ugotoviš, da Tesla ni ravno znamka, ki bi imela serviserja na vsakem vogalu. Če gre kaj narobe, se lahko znajdeš v situaciji, ko avto čaka na rezervni del iz drugega konca Evrope, ti pa se voziš z avtobusom in se sprašuješ, kje je zdaj tista obljubljena prihodnost.
Kljub tem pomislekom ima model 3 neverjetno moč, da ti zleze pod kožo. Pospešek te spomni, da zna tehnologija biti zabavna, tišina v kabini deluje prestižno, zaslon s svojo sterilno lepoto pa te včasih celo prepriča, da si bolj organiziran, kot v resnici si. In čeprav včasih prinese nekaj sitnosti, na koncu še vedno ostane občutek, da voziš košček prihodnosti. Tesla model 3 je torej mešanica očarljivosti, inovacij in majhnih muh, ki jih sprejmeš skupaj z vsemi prednostmi. Je kot razmerje z nekom, ki ima briljantne zamisli, včasih pa pozabi, da je ključe odložil v hladilnik. Ampak ko se odpelješ v tisti hipni tišini in znova doživiš, kako elektroni nežno, a odločno pospešujejo, ti postane jasno – če že moraš živeti z nekom, ki ima toliko slabosti, naj bodo te vsaj dobro zapakirane.
