Pro et contra: Mini prenosnik
Jure Forstnerič: Prenosnik naj bo prenosen
Le komu se ljubi med čakanjem na kavico potegniti iz torbe ali nahrbtnika več kil težko petnajstpalčno kravo (ali, bog ne daj, sedemnajstpalčno pošast)? Ki seveda zasede vso mizo, hkrati segreva vso sobo, njen ventilator in vrteči disk pa slišijo tri ulice stran. Izraz "laptop" se na trenutke zdi prav šaljiv. Nič čudnega torej, da so majhni, preprosti in poceni prenosniki skoraj čez noč postali najnovejša računalniška uspešnica.
Recept je preprost: manj zmogljiv procesor, majhen in hiter disk SSD in le osnovni priključki, vse skupaj zapakirano v majhno ohišje. Po možnosti dodamo še operacijski sistem Linux, ki je seveda brezplačen, postavimo pa sprejemljivo in nenapihnjeno ceno. Tak računalnik ima vse, kar potrebujemo na poti, žrtvuje pa reči, ki jih ne. Nikakor pa ne gre za nadomestek za navadni namizni računalnik. Za razliko od navadnih prenosnikov se mini notesi ne pretvarjajo, da so za resno delo.
Njihov namen je biti vedno pri roki, hkrati pa naj bi bili uporabnejši kot pametni telefoni. So torej kompromis med prenosljivostjo in zmogljivostjo. Tipkovnice so pri njih dovolj velike, da spišemo kak članek (preverjeno), zasloni pa dovolj veliki za ogled kakega filma (spet preverjeno). Disk, velik nekaj GB, bo za začasne datoteke čez glavo dovolj, če je sila, pa uporabimo še kako pomnilniško kartico (na večje lahko brez težav shranimo za več dni filmov). Ker na takem mobilnem računalniku tako ali tako ne poganjamo več kot enega ali dveh programov hkrati (pa tudi ne ženemo zahtevnih programov, kot so AutoCAD in podobni), tudi ne potrebujemo močnega procesorja in veliko delovnega pomnilnika. Seveda delo na njih ni tako udobno kot na namiznih računalnikih, a to velja tudi za navadne prenosnike.
Če se nas izdelovalci (in precej tudi končni uporabniki) še tako trudijo prepričati, da so prenosniki povsem dovolj za resno delo, to enostavno ni res. Neergonomske tipkovnice se nikakor ne morejo primerjati z njihovimi namiznimi sestrami, enako velja za različne izvedbe prenosnih mišk (da o sledilnih ploščicah na sredini sploh ne govorimo). Zakaj bi uporabljali 15-palčni zaslon s slabimi, nepravilnimi barvami, slabo kotno vidljivostjo in nespremenljivo razdaljo od oči, ko pa imamo lahko 22+-palčni, nadvse kakovosten monitor LCD?
Če pa že imamo pravi namizni računalnik, nam hitro zmanjka razlogov za nakup razmeroma dragega prenosnika, ki se nam ga sploh ne izplača vleči iz torbe za manj kot pol ure. Kilo težkega malčka, katerega velikost je primerljiva z mehko vezano knjigo, pa imamo takoj v rokah, ob potrebi ga lahko uporabljamo celo stoje. Novodobni prenosniki tako niso ne prenosni, ne zares uporabni. Zaradi njihove priljubljenosti so cene namiznih modelov naravnost smešne, še posebej, če se ozremo po rabljenih primerkih. Namesto 15-palčnega prenosnika si lahko tako hkrati omislimo namizni računalnik IN mini prenosnik in imamo tako najboljše lastnosti obojega.
Mitja Mali: Mini prenosniki so igračke
Saj poznate tisto o računalnikarjih, ki imajo vsi po vrsti očala? S prihodom večjih monitorjev LCD se je njihov "prirastek" zagotovo zmanjšal, vendar se je ob prihodu prenosnikov nedvomno tudi povečal. In - prepričan sem - še drastično se bo povečal, če bomo vsi po vrsti skočili v trenutno modno muho, ki se ji pravi mini prenosniki. 8-palčni zaslon? Ste resni?! To je vendar naporno za delo! Prav, dovolj za kaj krajšega napisati in prebrati, a ne več kot to.
Ne čudi, da so danes najbolje prodajani prenosniki enako veliki kot tisti, ki so bili naprodaj pred petimi leti. Imajo 15-palčni zaslon, in to z razlogom. Ker je to najboljši kompromis med prenosljivostjo, zmogljivostjo in dejansko še uporabno velikostjo zaslona. Je ravno še dovolj majhen, da ga lahko prenašamo, ima lahko vgrajen procesor, ki je skoraj enako zmogljiv kot na namiznem računalniku, ima enako pomnilnika in skoraj enako diska in - ima zaslon z ločljivostjo, kot smo jo imeli dolga leta na namizju ali celo nekoliko višjo.
Mini prenosniki nimajo prav nič od tega. Zaslon je majhen (pa naj bo 8-, 9- ali 10-palčen) in za daljše delo zelo naporen. Prav simptomatično je videti uporabnike takih igrač (tudi v našem uredništvu jih imamo kar nekaj), kako se sklanjajo naprej in z glavo skorajda zlezejo v zaslon, da oči ob branju zaslonske vsebine ne bi preveč trpele. In se drenjajo s prsti na premajhni tipkovnici. Prav, še vedno bolje, kot da bi se z njimi drenjali na tipkovnici pametnega telefona, pa vendar.
Vgrajeni disk je velikokrat tako majhen, da še običajnega Windows XP ni moč namestiti, vsaj ne brez klestenja. In to se zdi izdelovalcem dovolj dober razlog, da nas posiljujejo z Linuxom oz. nekakšnimi podrazličicami bolj znanih distribucij Linuxa. Prav, saj ne rečem, če imaš srečo, taki Linuxi celo podpirajo vso vgrajeno strojno opremo (poudarek na "če imaš srečo") in menda so za običajno rabo (tipkanje, branje, deskanje) čisto primerni. Pa vendar - ali je res nujno, da se spustim v še en učni proces, tokrat v učenje nekega uporabniškega vmesnika, ki bo že čez leto ali dve izginili z obličja zemlje? In tudi ko bom končal ta proces, ali bom res toliko "zverziran", da si bom znal brez težav namestiti še kak dodaten program, tako kot to, z leti izkušenj, brez težav počnem v Windows XP?
No, res, mini prenosniki so prav simpatično majhni in vsaj v primeru originalnega EEE PC prav simpatično robustni. Skorajda bi lahko zapisali, da so primerni za vsak žep. Vendar je to tudi vse. Nekateri se ponašajo tudi z dolgim trajanjem akumulatorja, vendar se s tem lahko pohvalijo tudi nekateri običajni prenosniki.
Če zgoraj zapisano še enkrat preletim, mi je jasno - mini prenosniki so nišni izdelek. Trenutno sicer ne kaže tako, saj jim nekateri v prihodnjih letih napovedujejo celo 50 % tržni delež, vendar sem prepričan, da je to le "hype", enak, kot so ga bili prvo leto deležni tablični računalniki. Menda so bili ti najboljše po izumu popečenih kruhkov ali kako že pravijo, v resnici pa je trg pokazal, da so primerni le za nišne vrste rabe. In prav tja bodo padli tudi mini prenosniki.
