Digitalno srce
Procesorji so navadno tista računalniška komponenta, okoli katere se uporabniki dlje časa odločamo, ko gre za nakup novega računalniškega sistema. Upravičeno? Da in ne, odvisno pač od samega uporabnika in njegovih potreb. V zadnjih letih je razvoj procesorjev tako zelo napredoval, da preprosto ne moremo več govoriti o ozkem grlu, saj je večina procesorjev v zglednem času kos praktično vsaki nalogi in tako večino svojega življenja preživijo v mirovanju in čakanju na ukaze uporabnika.
Kaj smo ugotovili?
Modeli procesorjev z vgrajeno grafično rešitvijo so več kot dovolj dobri za veliko večino uporabnikov, tisti, ki so odvisni od grafično bogatih iger, pa se morajo zavedati, da bo nakup dodatne grafične kartice nujnost.
Računalniki, opremljeni z večjedrnimi procesorji, imajo danes skoraj takšne zmogljivosti, kot so jih pred desetletji premogli le superračunalniki, veliki kot povprečno blokovsko stanovanje. Izbira modelov je resnično pestra in raznolika, v vsakem trenutku nam je na voljo okoli dvajset modelov procesorjev zadnje in predzadnje generacije. Osvežitev modelne palete v svetu procesorjev se namreč dogaja enkrat na leto, z njo pa procesorska giganta skrbita za ohranitev zanimanja in povpraševanja s strani domačih in poslovnih uporabnikov.
Čeprav je ponudba procesorjev na trgu danes videti resnično pestra, jo lahko z nekaj razumevanja hitro skrčimo na vsega tri razrede – procesorje za nezahtevne uporabnike, procesorje za povprečne uporabnike ter procesorje za najzahtevnejše uporabnike. V zadnjih letih je bitka za frekvenčne dosežke praktično zastala, saj danes večina procesorjev deluje s taktom med tremi in štirimi gigaherci. Izdelovalci so se zato začeli osredotočati na dodajanje zmogljivosti z dodajanjem procesorskih sredic, t. i. jeder, ki ob ustrezni programski podpori na strani aplikacij pomenijo pomembno pohitritev izvajanja ukazov. Enojedrniki so praktično izginili s trga, zato danes večinoma lahko izbiramo med dvo- ali štirijedrnimi procesorji, tisti z največjimi apetiti po zmogljivostih pa bodo na cenikih trgovin našli tudi 6- in 8-jedrne procesorje. Omejevanje zmogljivosti sta izdelovalca elegantno rešila z različnimi količinami dvo- in trinivojskega predpomnilnika ter tako poskrbela, da v večini primerov cenejše različice ne bodo hodile v zelje dražjim.
Za tokratni preizkus smo izbrali »civilne« različice procesorjev z vgrajeno grafiko, torej brez ekstremnih različic. Še vedno nam je uspelo nabrati 16 procesorjev, po osem iz tabora Intel in AMD. Kljub temu je njihov cenovni razpon precejšen, saj se najcenejši dobijo že za znatno manj kot petdeset evrov, najdražji primerek s tokratnega preizkusa pa velja skoraj tri evrske stotake. V nadaljevanju si boste lahko prebrali, ali je tudi osemkrat zmogljivejši ...
Ves ta napredek na področju zmogljivosti je prinesel s seboj tudi nove usmeritve izdelovalcev procesorjev. Ker bi zmogljivosti sodobnih procesorjev za namizne računalnike večina uporabnikov dejansko lahko označila kot presežne, sta se oba največja izdelovalca računalniških srčik odločila, da bosta inovacije usmerila na druga pereča področja. Predvsem na implementacijo še boljše vgrajene grafike ter optimizacijo oziroma nižanje porabe energije. Oboje jima glede na videno odlično uspeva – novi procesorji so varčnejši in bolj vsestranski in to je vsekakor dobrodošlo. Obenem so tudi cenovno jasno uvrščeni v razrede po zmogljivostih in za večino preizkušenih modelov velja, da so sposobni ponuditi prav toliko, kolikor bomo zanje odšteli.
Tokrat veliki preizkus procesorjev zajema praktično vse aktualne primerke procesorjev obeh največjih izdelovalcev, AMD in Intel. Sodelujejo praktično vse družine procesorjev. V Monitorjevem laboratoriju smo jih pognali čez večje število testov, s katerimi smo merili njihovo surovo računsko moč, obnašanje v igrah, 3D in grafičnih programih, sposobnosti kodiranja videa ter stiskanja datotek. Seveda smo vestno izmerili tudi porabo energije v stanju mirovanja in ob polni delovni obremenitvi, ki jo za svoje delo zahtevajo sodobni procesorji.
Ob pomoči teh preizkusov smo poskušali dognati, kateri procesorji so primerni za posamezno opravilo, in si predstavljati njihovo značilno rabo. Različni uporabniki imamo do procesorjev različne zahteve, zato lahko pri ozko specializirani namembnosti odloča le en rezultat, ki prevlada nad vsemi drugimi (denimo pri kodiranju video vsebin ali stiskanju datotek). Ugotavljamo, da prav slabih procesorjev danes ni več in da sodobne silicijeve rezine precej dobro in uravnoteženo opravljajo svoje delo – tako zlepa ne bomo naleteli na procesorje, ki bi na nekaterih preizkusih blesteli, na drugih pa bili pri dnu lestvice. Pri končni sodbi smo zato poleg matematičnih in grafičnih zmogljivosti seveda upoštevali tudi nabavno ceno.
