Objavljeno: 31.3.2015 | Avtor: Peter Gedei | Monitor April 2015

David proti Golijatu

Pogosto mi misli odtavajo k analognemu Olympusu OM4-T, ki mi je delal družbo več kot desetletje. Še danes ga tu in tam vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Toda danes je realnost pač digitalna.

Fuji X-M1 je v primerjavi s Canonom pravi malček

Stari Olympus nima nobenega avtofokusa, nobenega stikala ON/OFF, le mojstrsko mehaniko in optiko. S fiksnim objektivom ni zavzemal pretiranega prostora. Z bliskavico vred sem ga lahko prenašal v majhnih, tudi nenavadnih torbah in škatlah, celo samogradnih. Deloval je brezhibno, kakovost je bila vrhunska in prav težko mi ga je bilo postaviti v omaro ter presedlati na digitalno tehniko. A kaj, ko ima ta številne prednosti in že ogled posnetka je bilo nekaj čudovito osvobajajočega. Nobenih razvijanj več, nobenega nepotrebnega čakanja in nobenega stresa.

Toda analogni ljubljenec je imel prednost, ki sem jo še kako pogrešal pri digitalcih. Bil je namreč majhen, tega pa v skupino boljših SLRjev ne moremo tlačiti. Res je, na voljo so tudi manjši kompakti, ki premorejo skoraj vse, kar imajo tudi veliki, a se največkrat zatakne pri objektivu. Širšega kota, kot ga ponuja žariščnica 24 mm, ne premorejo, ta pa je v jamski fotografiji precej dobrodošel. Največ posnetkov ponavadi nastane med 16 in 21 mm (format 35 mm). To jasno napeljuje na uporabo zumirnega objektiva 16–35 mm. Tega ponujajo vsi veliki izdelovalci, a le za SLRje.

Fuji X-M1 lahko z bliskavico vred brez težav stlačim v bidon, ki je s težo 1,6 kilogramov skoraj trikrat lažji kot Canon z bliskavico v fotokovčku, ki tehta 4,1 kilogram.

Dokler smo še pri močeh, lahko po jamah vlačimo tudi najtežje fotoaparate in objektive, povsem drugače pa je, ko nam jama pokaže zobe. Vse jame le niso enostavne, lahko dostopne, prostorne in kratke. Veliko je tudi takih, ki ti zaradi ozkih prehodov, blata in globin izpijejo prepotrebno energijo in takrat si misliš, le zakaj je bilo treba s seboj vleči še foto opremo. Z lažjo in manjšo, zapakirano v majhnem bidonu in vstavljeno med preostalo kramo v „transportki“ bi bilo lahko življenje popolnoma drugačno. OK, objektiv je seveda mogoče sneti in z nekaj vaje zatlačiti v bidon skupaj s fotoaparatom, a se temu strogo izogibam. Preveč jo imam rad in jo rajši ohranjam čisto ...

Poleg običajnih SLRjev so že pred leti nastali prvi fotoaparati brez prizme. Ledino so orali pri Olympusu s sistemom micro 4/3, pridružili so se tudi drugi in v letih se je nabralo kar precej fotoaparatov in objektivov tega sistema, a me s kakovostjo posnetka niso prepričali. Šele pred kratkim, ko sem se spet začel spraševati o lažji in manjši alternativi, sem prek prijateljevega namiga usmeril misli k Fujijevemu taboru. In ko mi je omenil nekaj takega: »Poglej, micro 4/3 ni ne vem kaj, Fujija M1 dobiš rabljenega že za majhen denar, slika je super, objektivov je kolikor hočeš, poglej si malo ...«, mi ni preostalo drugega, kot da ga preizkusim.

Takole izgleda prostovoljno mučenje s »prasico« in fotokovčkom. Pred vhodom v Burjo.

Poleg majhnega ohišja je bil prvi pogoj seveda objektiv in Fuji ga na srečo izdeluje. Objektiv 10–24 mm pokriva vse iskane goriščnice, je vrhunske izdelave z notranjim premikanjem leč med zumiranjem in celo s stabilizacijo slike. Ni ravno med lažjimi in tudi velikost je večja, kot bi pričakovali za tak sistem, a alternative praktično ni. Drugi pogoj pa je bila seveda kakovost posnetka, predvsem količina šuma v temnih predelih in pri daljših ekspozicijah, kar me je po preletu različnih spletnih testnih strani, kjer se je Fujijevo tipalo odlično obneslo, povsem prepričalo. Brezzrcalniki imajo vgrajena tipala velikosti APS-C, ki jih ponavadi najdemo v manjših SLRjih in so precej večja od tipal micro 4/3. Tako je večje tipalo »krivo« za manj šuma in s tem za boljšo fotografijo. Ne nazadnje bi pri odločitvi lahko odločalo tudi ohišje, a ima M1 kljub majhnosti vse nastavitve, ki jih potrebuje fotograf. Manjka mu le okular, zato so vse informacije, s predogledom vred, na voljo le prek zaslončka LCD. Moteče? Stvar navade, meni je tak način kar hitro prirasel k srcu.

Test

Testno fotografijo smo priložnostno naredili med ogledom Predjame in kapnik Polž se je izkazal za primerno jamsko okolje. Vzporedno sta stala dva sistema: Canon 5DmkII z objektivom 16–35 mm/f2.8 in Fuji X-M1 z objektivom 10–24 mm/f4, z enakima nastavitvama 1/50s, f5.6, ISO 400, 4350K in slikano v RAW, osvetljeno s štirimi bliskavicami Yongnuo YN-560II.

Testna fotografija: Canon

Testna fotografija: Fuji

Izvoz je bil narejen iz Adobe Lightrooma brez dodatnih nastavitev, tako kot je fotoaparat zajel fotografijo. Podroben pregled pri Fujiju pokaže navdušujoče rezultate, v nekaterih elementih celo prekaša velikega tekmeca. Fotografija je ostra, tudi v kotih, kromatskih popačenj je malo, dinamika je povsem na ravni in tudi bojazen okoli šuma je povsem odveč. Spodaj je nekaj zgledov, ki bodo gotovo povedali več:

Kapnik Polž: Canon

Ostrina v levem zgornjem kotu: Canon

Šum pri +4EV: Canon

Fujijeva slabost se kaže le v nižji ločljivosti in slabem videu, fotografijam pa ni moč očitati ničesar. Res je, lahko bi ga primerjal tudi z najnovejšimi SLRji, kot sta Canon 5DmkIII ali Nikon 810, a to ni bila poanta te primerjave. Bistvo je bilo najti neko alternativo, ki kljub majhnosti še vedno dosega visoko raven kakovosti fotografije, in mislim, da se je iskanje za nekaj časa zaustavilo. Upam, da za čim dlje ...

Kapnik Polž: Fuji