Objavljeno: 1.9.2005 01:49 | Avtor: Matjaž Klančar | Monitor Julij 2005 | Teme: tiskalnik, laser, nenehni testi

Brother MFC-210C in MFC-5440CN

Razvoj nove naprave, še posebej, če je tako zapletena, kakor je tiskalna glava za brizgalnik, je zelo zahteven in predvsem drag. Zato poskušajo podjetja ta razvoj čim bolje izkoristiti - vgraditi ga v več naprav, ki so namenjene različnim uporabnikom in imajo zato tudi nekoliko drugačne zmogljivosti. To pravzaprav velja za vsako industrijo, tudi za industrijo brizgalnikov, o kateri pišemo v Monitorju. Aprila smo pisali o novem tiskalnem mehanizmu (in o dveh večnamenskih tiskalnikih, ki ga uporabljajo), ki ga je razvil Brother, tokrat pišemo o še dveh tiskalnikih, ki temeljita na isti tehnologiji.

Modela MFC-210C in MFC-5440CN imata tiskalni mehanizem piezo, ki zmore tiskati s kapljicami do prostornine 3 pl (kar je povprečno). Glave niso izmenljive, tako da uporabnik menjuje le barvilne kartuše, ki so ločene (tiskalnik je štiri barvni). Ko vstavimo nove kartuše, se tiskalnik čisti kar pet minut.

Kakovost odtisa besedila je dovolj dobra, čeprav bo natančno oko opazilo nekoliko nazobčasnosti. Dobro tiska tudi podrobnosti z velikostjo dveh pik, tudi na svetlečem papirju. Fotografije so dokaj dobre, čeprav seveda niso primerljive s specializiranimi foto modeli. Tiskalnika sta povprečno hitra in za fotografijo 10 × 15 cm potrebujeta skoraj tri minute (nekateri konkurenti tudi samo minuto), precej hitrejša pa sta pri tiskanju besedila in poslovnih dokumentov (minuto in pol za pet strani besedila), čemur sta pravzaprav tudi prvenstveno namenjena.

In v čem se Brotherja razlikujeta? Cenejši model je namenjen bolj domači uporabi, saj ima vgrajen (poleg optičnega bralnika/kopirca in faksa) tudi bralnik pomnilniških kartic. Faksiranje je omogočeno tudi neposredno iz računalnika, sprejemanje v računalnik pa ni mogoče (le nekoliko močnejši model 410CN, ki smo ga preizkusili aprila, to zmore). To omogoča močnejši model 5440CN, ki ima poleg tega tudi bralni podajalnik, ki omogoča faksiranje in optično branje več strani naenkrat. Ta model ima tudi omrežni vmesnik, kar pomeni, da ga ni treba postaviti ravno blizu računalnika. Očitno gre za bolj posloven model, zato tudi nima bralnika pomnilniških kartic.

Predvsem črno-belo fotokopiranje je dobro, vendar nekoliko počasno (malo več od dveh minut za pet strani besedila). Barvno kopiranje je nekoliko slabše, saj pri kopiranju nekoliko porumenele revialne strani preveč verno prekopira tudi ozadje.

Pri faksu se vidi, da so Brotherjeve večnamenske naprave izšle iz posla namenskih faksirnih naprav. Faksiranje je enostavno in uporabno, kot rečeno, lahko faksiramo tudi iz računalnika, pri modelu 5440CN pa lahko sprejemamo tudi v računalnik, oz. prejete fakse "pretočimo" na ukaz. Slednji model lahko faksira s hitrostjo 33.600 b/s (če je na drugi strani dovolj hiter "partner"), model 210C pa le s 14.400 b/s.

Vgrajeni optični bralnik po tehničnih zmogljivostih že kar precej zaostaja za najboljšimi, vendar za pisarniške posle popolnoma zadostuje. Ob branju fotografij pa se bomo morali zadovoljiti z barvno nekoliko slabšimi rezultati. Naj omenimo še program za branje OCR (Paperport), ki ni najboljši (formatiranje v stolpce ne deluje najbolje), predvsem pa ne podpira šumnikov.

Lahko sklenemo, da so Brotherji zelo dobri faksi (o tem, ali je za faks sploh smiselno imeti brizgalno in ne lasersko napravo, bi sicer lahko še razpravljali) in povprečni tiskalniki, vse drugo pa lahko vzamemo kot dodatek.

Brother MFC-210C

Brother MFC-210C in MFC-5440CN