V Veliki Britaniji so te dni še enkrat dokazali, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Kot eni prvih na svetu so namreč uvedli obvezno preverjanje starosti za vse britanske spletne uporabnike, s tem ukrepom pa naj bi pred »slabimi stvarmi« rešili otroke. Druge države pripravljajo podobne ukrepe, vprašanje pa je, ali bodo iz britanske izkušnje povzele prave zaključke.
Otroci na spletu – prvovrstno politično vprašanje z veliko neznankami.
Britanski eksperiment trenutno dokazuje že znano dejstvo, da je reševanje otrok pred zlom tega sveta sicer dober namen, a se izvedba takih želja običajno konča z nezadovoljnimi uporabniki, s slabo uporabniško izkušnjo in predvsem – z vedno bolj raztrganim svetovnim spletom.
To seveda ne ustavi naših političnih predstavnikov, da ne bi vedno znova pogrevali iste kisle juhe in nam poskušali vsiliti logike nedolžnih otrok, pokvarjenega spleta in viteza na konju, ki bo presekal ta gordijski vozel. Seveda tako, da bo volk sit in koza cela.
Samomor kot katalizator sprememb
Britanci so svoj Akt o spletni varnosti (Online Safety Act) pripravljali več let. Eden glavnih katalizatorjev zanj je bil samomor 14-letne Molly Russel, ki je novembra 2017 po dolgotrajnemu obdobju depresije sama končala svoje življenje. Vzrok za depresijo so preiskovalci njene smrti pripisali spremljanju problematičnih vsebin na družabnih omrežjih, povezanih s samomorom, samopoškodovanju ter depresiji.
Lastniki družabnih mrež, na katerih je Molly spremljala sporno vsebino, so se takrat branili s pomanjkljivimi varovalkami ter nadzornimi mehanizmi, ki bi morali tako vsebino odstraniti, še preden bi prišla do uporabnikov, ter z opravičilom, da se bodo v prihodnosti še bolj trudili za varovanje svojih platform, ki so namenjene mladim uporabnikom.
Leta 2023 je fundacija, ki jo je družina Molly Russel ustanovila po njenemu samomoru, izdala poročilo, v katerem je opozorila, da se od Mollyjine smrti razmere niso izboljšale, da je na platformah še vedno vse preveč enostavno priti do spornih vsebin in da se platforme še vedno ne zavedajo svoje odgovornosti, ki jo imajo do uporabnikov.
Je slika golega otroka na vašem telefonu domači posnetek z morja ali zbirka pedofilskih vsebin?
Ne gre za osamljen primer, saj algoritemsko urednikovanje vsebin in izpostavljanje uporabnikov družabnega spleta že vrsto let podčrtavata nevarnost ter neučinkovitost samoregulacije na tem področju.
Poslovni model: trgovina za vsako ceno
Razvoj družabnega spleta se je v zadnjih letih zasukal k mobilni dostopnosti in zasnovam vmesnikov, ki prek neskončnega toka vsebin, kratkih video vsebin in uporabniških obvestil mlade usmerjajo v impulzivno, skoraj nepremišljeno porabo časa, s čimer se zmanjšuje njihova sposobnost samorefleksije in nadzora nad lastnimi navadami.
Družabna omrežja so razvita z namenom zasvajanja.
Hkrati algoritmično urejanje vsebin, ki temelji na personalizaciji in statističnih modelih strojnega učenja, ustvarja zaprte informacijske mehurčke, v katerih otroci in mladostniki ostajajo ujeti v ozkem naboru tem, mnenj in trendov, kar okrni razvoj kritičnega mišljenja in spodbuja takojšnje zadovoljevanje radovednosti s kratkimi in z impulzivnimi vsebinami.
Chat control
Zloglasni predlog zakonodaje, ki vključuje nadziranje zasebnih komunikacij, naj bi na glasovanje v Svetu Evrope prišel oktobra 2025. Ključna bo nova nemška vlada, ki jo zdaj prepričuje predsedujoča država Svetu Evrope, Danska. Če jim bo tokrat uspelo, bo o predlogu zakonodaje po trialogu glasoval še Evropski parlament v začetku 2026.
Vzporedno s tem komercialni interesi platform, usmerjeni v monetizacijo pozornosti in podrobno profiliranje za ciljano oglaševanje, z uporabo psiholoških prijemov ter elementov igričarstva vzdržujejo visoko stopnjo angažiranosti in prisilno ponavljanje obiska. Zaradi globalne konkurence in pomanjkljive regulacije, ki bi morala ščititi mladoletne uporabnike, so varnostni standardi pogosto podrejeni širitvi števila uporabnikov in preračunljivim dobičkonosnim strategijam, kar še dodatno poglablja ranljivost najmlajših v digitalnem okolju.
Podobne varovalke razvijajo tudi avstralski, kanadski, ameriški, novozelandski, singapurski, indijski, brazilski, francoski in drugi regulatorji.
Te težave družabnih omrežij in algoritmičnega urejanja vsebin je težko rešiti, ker so platforme zasnovane na modelih, ki skrbijo za maksimiranje angažiranosti uporabnikov. Vsako zmanjšanje časa, ki ga posamezniki preživijo na platformi, pomeni neposredno izgubo prihodkov od oglaševanja. Algoritmi, ki jih poganja strojno učenje, so prilagojeni, da vedno znova preizkušajo, katera vsebina najbolj zadrži pozornost, in takoj prilagajajo tok vsebin posamezniku. Vpeljava zaščitnih filtrov oziroma upočasnjevanje odzivnosti sistema bi lahko vodila v propad celotnega poslovnega modela.
Avtomatizirano zaznavanje spornih vsebin je za zdaj še premalo natančno za širšo uporabo.
Poleg tega so politični in regulativni odzivi pogosto prepočasni in razdrobljeni. Tehnološki velikani imajo ogromno gospodarsko moč in vpliv na oblikovanje zakonodaje, zato so pobude za strožje regulacije dolgo blokirane ali pa omejene na posamezne regije. Hkrati je analiza vzorcev in izkrivljenega filtriranja vsebin otežena zaradi tajnosti lastniških algoritmov, ki jih podjetja obravnavajo kot poslovno skrivnost. Digitalna pismenost in ozaveščenost uporabnikov, zlasti mladih, se razvijata počasi, medtem ko se tehnologija in vedenjski vzorci nenehno spreminjajo.
Konec dobe korenčkov, prihaja doba palice
Britanski politični odločevalci so tako z Aktom o spletni varnosti naslovili širok krog spletnih posrednikov (aplikacije, omrežja, storitve), ki uporabnikom omogočajo objavljanje in spremljanje vsebin.
Ker gre za britansko zakonodajo, so ji zavezani »samo« posredniki vsebin, ki imajo znatno število uporabnikov iz Združenega kraljestva, če je trg Združenega kraljestva ciljna skupina ali če je storitev dostopna uporabnikom iz Združenega kraljestva in obstaja znatno tveganje za resno škodo takim uporabnikom.
Akt hkrati kriminalizira spodbujanje k resni samopoškodbi ali pomoč pri njej, nezaželeno razkazovanje spolovil prek spleta (t. i. cyberflashing), pošiljanje lažnih informacij z namenom povzročitve nezanemarljive škode, grozilna sporočila, zlorabo slik z intimno vsebino ter nadlegovanje oseb z epilepsijo (t. i. epilepsy trolling).
Britanski Zakon o spletni varnosti pomeni obvezno preverjanje starosti, kjer mora posameznik pred ogledom pornografije priložiti fotografijo ali potni list.
Tudi Evropska unija identično področje naslavlja z zakonsko rešitvijo Akt o digitalnih storitvah (Digital Services Act), ki je manj »strog«, saj dovoljuje vsebine, ki so škodljive, niso pa nezakonite. Akt o digitalnih storitvah tako prepoveduje vsebine, ki uporabnike spodbujajo k terorizmu, sovražni govor, prodajo ponarejenih izdelkov, piratske vsebine in spletne prevare, medtem ko se britanski Akt o spletni varnosti ukvarja tudi z vsebinami s področja spodbujanja anoreksije, samopoškodb, problematičnih oblik pornografije in vsebin, ponarejenih z umetno inteligenco (t. i. deepfake).
Podobne varovalke razvijajo tudi avstralski, kanadski, ameriški, novozelandski, singapurski, indijski, brazilski, francoski in drugi regulatorji, pri čemer so vedno glasnejša opozorila, da poskušajo države z izgovarjanjem na varnost uporabnikov dušiti svobodo govora, razbijati globalni svetovni splet in vdirati v uporabniško zasebnost.
Hkrati je vredno opozoriti, da se počasi, a dokončno končuje obdobje, ko so spletni velikani igro vodili z izgovori o samoregulaciji ter so jim odločevalci nasedali tudi zaradi lobističnih pritiskov. Hkrati se odpira vprašanje o tem, ali bo obdobje palice dejansko zaleglo in razrešilo problem digitalnih oligarhov.
Tehnologija ni srebrna krogla
Čeprav se razbijanje zasebnih spletnih kanalov v javnosti velikokrat omenja kot srebrna krogla, s katero bo problem generiranja in izmenjave posnetkov spolnih zlorab otrok popolnoma odpravljen, več kritikov opozarja, da ni tako.
Tradicionalno je namreč zaznavanje posnetkov spolnih zlorab temeljilo na iskanju zgoščene vrednosti (t. i. hash value) že prepoznanega posnetka spolnih zlorab na več mestih na spletu, kar je pomenilo, da novih posnetkov s tem načinom ni bilo mogoče najti.
Po novi evropski zakonodaji naj bi ponudniki vsebin »prebrali« datoteke (oz. njihovo zgoščeno vrednost) na uporabnikovi napravi in iskali tiste, ki ustrezajo prepoznani nelegalni vsebini.
Nove posnetke trenutno iščejo z umetno inteligenco, ki zaznava posamezne podrobnosti vsebin, ob pomoči zaplenjenih naprav oziroma nadziranja znanih mest, kjer so v preteklosti našli velike količine posnetkov spolnih zlorab.
Brez zakonskih varovalk deluje tudi pritisk nevladnih organizacij.
Spodkopavanje zasebnosti na spletu bi raziskovalcem in organom pregona sicer omogočilo enostavnejše nadziranje vsebin, a tudi tukaj se postavlja vprašanje učinkovitosti nadzora, saj bi morali preiskovalci analizirati vsa sporočila na omrežju, mogoče pa bi bile tudi zlorabe več akterjev (avtokratske vlade, kriminalci in drugi).
Dejanska rešitev? Kompleksna
Pravni zaščitni mehanizmi za otroke na spletu temeljijo na jasno določenih načelih, ki naj bi zagotovila varno in pregledno digitalno okolje. Ključno je prepoznati ranljivost mladoletnih uporabnikov, zato zakonodaja uvaja posebne zahteve za ponudnike spletnih storitev. Namen je preprečiti dostop do škodljivih vsebin, omejiti manipulacijo z algoritmi in zagotoviti, da se osebni podatki otrok obravnavajo z največjo previdnostjo.
Načelo minimizacije podatkov postavlja stroge omejitve pri zbiranju, obdelavi in hranjenju osebnih podatkov otrok. Ponudniki morajo dokazati, da so podatki nujno potrebni za delovanje storitve, ter zagotoviti, da se po izpolnitvi namena takoj izbrišejo. To zmanjšuje tveganje zlorabe informacij in neželenih stikov, hkrati pa otrokom omogoča večjo zaščito njihove zasebnosti.
Transparentnost in preglednost delovanja algoritmov sta naslednja stebra varnostnih ukrepov. Družbena omrežja in digitalne platforme morajo jasno opredeliti pravila vsebinskega urejanja, algoritmične prilagoditve ter kriterije za promoviranje in umikanje objav. S tem si prizadevajo zmanjšati diskriminacijo vsebin, preprečiti radikalizacijo ter otrokom zagotoviti vpogled v mehanizme, ki oblikujejo njihov spletni vsakdan.
Načelo privzetih zaščitnih nastavitev oziroma privacy by default zahteva, da so profili mladoletnih uporabnikov v privzetem stanju najbolj zasebni. Nadzorne plošče za starše, časovne omejitve dostopa in starostne preverbe so del obvezne ponudbe vsake platforme. S tem se otrokom omogoči varno orientacijo v digitalnem svetu, brez potrebe po lastni strokovni usposobljenosti ali poseganju staršev v vsakdanjo uporabo.
Generativna umetna inteligenca
Količina vsebin, ki prikazujejo spolne zlorabe otrok, je z razširitvijo generativne umetne inteligence eksplodirala. Po statistikah fundacije Internet Watch Foundation naj bi se v letu dni povečala za štirikrat, čeprav še vedno predstavlja manj kot odstotek vseh zaznanih spornih vsebin.
A že danes je jasno, da bo izvedba teh varovalk relativno neučinkovita. Tehnološke platforme se razvijajo z izjemno hitrostjo, pogosto hitreje kot zakonodaja, zato se zaščitni ukrepi že med sprejemom hitro izkažejo za zastarele. Regulativni okviri, oblikovani na nacionalni ravni, se trudijo dohajati nove načine zbiranja podatkov in širjenja vsebin, a jih arhitektura svetovnega spleta prekaša. Hkrati nadzor nad izvajalci zakonodaje zahteva visoke stroške in mednarodno usklajevanje, ki pogosto zaostaja, zato kršitve ostajajo neodkrite ali pa se jih regulatorji lotijo šele z velikim zamikom.
Zasebnostni aktivisti že več let opozarjajo odločevalce na zasebnostno problematične zakonske predloge.
Poslovni modeli družbenih omrežij stremijo k povečevanju stimulacije uporabnikov, v ta namen pa uporabljajo spremembe vmesnikov in nagrajevanje uporabniškega obnašanja, ki najeda njihovo zasebnost. Uporabniki (polnoletni in otroci) niso vedno seznanjeni z možnostmi zasebnih nastavitev ali s tveganji, ki jih prinaša digitalni svet, hkrati pa digitalni industriji vedno znova uspe preprečiti sistemske rešitve tega področja. Z njimi bi se obremenitev uporabnika zmanjšala, hkrati bi se izvajanje varovalk preneslo na močnejše institucije s poenotenim pristopom.
V Avstraliji sta spletni tržnici Steam in Itch.io začeli odstranjevati vse igre, ki bi lahko užalile plačilni omrežji Visa in Mastercard.
Iskanje ravnovesja med zaščito otrok in svobodo izražanja predstavlja dodatno oviro: pretirano strogi filtri lahko vodijo do cenzure neškodljivih vsebin in sprožijo uporabniški odpor. Da bi presegli te dileme, morajo zakonodajalci, tehnološka podjetja, izobraževalne ustanove in otroci sami sodelovati pri oblikovanju varnostnih mehanizmov. Krepitev mednarodnega sodelovanja, redna usposabljanja o digitalni varnosti, razvoj neodvisnih orodij za zaznavanje tveganj, etični kodeksi z mehanizmi javnega poročanja ter vključevanje mladih v razvoj platform namreč lahko dopolnijo zakonodajo in omogočijo vzdržnejšo zaščito otrok na spletu.
Britanci hočejo naše osebne izkaznice
V praksi britanski Zakon o spletni varnosti za britanskega uporabnika pogosto pomeni obvezno preverjanje starosti na spletnih straneh z vsebinami za odrasle, kjer mora posameznik pred ogledom pornografije ali vsebin, ki bi lahko bile škodljive mladoletnim, vnesti elektronski naslov, navesti osebne podatke in priložiti fotografijo ali potni list.
Po podatkih iz julija 2025 je tovrstno preverjanje uvedlo že približno 16.000 spletišč, pri čemer so se na več kot 6.000 platformah zavezali sistemom za preverjanje starosti, ki bi naj bili novi svetovni spletni standard. Kljub temu ostajajo dvomi, ali ponudniki dejansko izbrišejo osebne podatke po preverbi oziroma ali zbrane informacije zavarujejo pred zlorabo.
Poleg tega morajo vsa večja družbena omrežja, video portali in aplikacije za takojšnje sporočanje v skladu z zakonom uvesti tehnične, pravne in organizacijske ukrepe za zaščito mladoletnikov pred nezakonitimi in škodljivimi vsebinami. Britanski regulator Ofcom je prejel pooblastila za nadzor izvajanja teh ukrepov, vključno s pravico do začasne ali trajne blokade spletnih strani ter uvedbo visokih glob do 18 milijonov funtov ali 10 odstotkov letnega prometa v primeru večjih kršitev. Uporabniška izkušnja se lahko spremeni tudi z omogočanjem orodij za prijavo neprimerne vsebine in privzetih varnostnih nastavitev, ki preprečujejo dostop brez ustrezne starostne verifikacije.
(Ne)varno
Za spolne zlorabe otrok sta najbolj nevarni platformi Telegram in Discord, ki omogočata varno komuniciranje, imata nezadostne varovalke na področju odstranjevanja spornih vsebin in ne sodelujeta z organi pregona.
Z vidika upravljavcev spletišč implementacija Zakona o spletni varnosti pomeni vzpostavitev sistemov rizičnih ocen, specializiranih mehanizmov za hitro odstranjevanje nezakonitih materialov in redno poročanje regulatorju. Platforme morajo prepoznati vsebino, ki bi lahko mladoletnim povzročila psihološko škodo – od sovražnega govora do samopoškodovalnih spodbud –, in zagotoviti, da se tovrstne objave umaknejo v predpisanih rokih. Obenem morajo dokazati, da so vzpostavile zadostno interno politiko usposabljanja moderatorjev in avtomatiziranih orodij, kar znatno povečuje stroške in kompleksnost upravljanja spletnih storitev.
Kljub ambicioznim ciljem pri praktični izvedbi nastajajo številne težave: skeptiki opozarjajo na možnost prevara sistema z lažnimi dokumenti ali selfiji z avatarji, pri čemer so ranljive zlasti manj tehnične platforme in uporabniki brez previdnosti. Varnostne vrzeli so razkrili primeri izpostavljenih osebnih dokumentov, kar je sprožilo zaskrbljenost glede varovanja zasebnosti, medtem ko uporaba VPN ali drugih metod za prikrivanje lokacije pogosto prepreči natančno preverjanje starosti.
Prav tako tehnične omejitve onemogočajo učinkovito nadziranje šifriranih sporočil, kar ostaja ključna pomanjkljivost pri boju proti otroški pornografiji in drugim resnim kršitvam na spletu.
Evropa hoče naše telefone
Evropska unija se loteva istega problema, a ubira drugo pot. Predlog nove uredbe zahteva, da ponudniki komunikacijskih storitev vzpostavijo učinkovite mehanizme za odkrivanje, prijavo in odstranjevanje prepovedanih gradiv oziroma otroške pornografije. Namen je jasen: zaščititi ranljive otroke in onemogočiti širjenje materiala, ki spodjeda človekove temeljne pravice, a med teoretičnim okvirom ter njegovo praktično izvedbo nastajajo vedno večje luknje.
Zakonodaja temelji na prepoznavanju znanih datotek prek hash-bazičnih baz, dopolnjenem z naprednimi algoritmi strojnega učenja za sporne vsebine. Večina ponudnikov bo morala svoje sisteme preizkusiti na obsežnih arhivih datotek, da bo lahko zagotovila minimalno število lažno pozitivnih rezultatov. Nato bo »prebrala« datoteke na uporabnikovi napravi ter iskala tiste, ki ustrezajo že prepoznani vsebini. Kritiki opozarjajo na past: kako bodo nadzorniki zagotovili, da se uporaba ne bo zlorabljala oziroma da načeto šifriranje podatkov ne bo tarča zlonamernih skupin?
Pri operaterjih velikih platform bo implementacija brez dvoma tehnološki izziv, a še večjo težavo predstavlja proces usklajevanja mednarodnih pravnih standardov. Evropska uredba zahteva, da se ob sumljivih najdbah vsebine nemudoma posredujejo pristojnim nacionalnim organom, kar bo v prehodni fazi povzročilo zmedo pri delitvi odgovornosti in hitrih odzivih na različne zahteve držav članic. Podobno so stroški sistema pri manjših ponudnikih storitev lahko tako visoki, da bodo ogrozili njihov obstoj na trgu, kar lahko vodi v zmanjšanje konkurenčnosti in dodatno utrjevanje velikih igralcev.
Iskanje spornih materialov na spletu poteka tako ob pomoči raziskovalcev kot tudi umetne inteligence.
Splet ni vse
Še vedno se 80–90 odstotkov vseh spolnih zlorab zgodi v domačem okolju, kršitelj pa je ponavadi oseba, ki jo otrok dobro pozna in ji zaupa.
Ne smemo pozabiti niti na napačno prepoznavanje vsebin, ki odpira vrata novim uporabniškim težavam. Je slika golega otroka na vašem telefonu domači posnetek z morja ali zbirka pedofilskih vsebin? Preizkušanje algoritmov za zaznavanje vsebin je dokazalo, da je napak še vedno preveč (pri nekaterih modelih do četrtine napačno zaznanih vsebin), da bi bila to dejansko učinkovita rešitev. Ker bi moralo biti delovanje takih sistemov za zaznavanje vsebin avtomatizirano, se na tem mestu odpira pomembno vprašanje občutljivosti na napake in negativne posledice za končnega uporabnika.
Z vidika uporabnikov se ob tem pojavlja še en očiten strah: uničevanje zasebnosti in avtomatiziranje pregledovanja uporabniških vsebin ter sporočil. Nekateri zakonodajni predlogi poskušajo namreč problem spolnih zlorab in povezanih vsebin rešiti z avtomatsko kriminalizacijo celotnega prebivalstva in uničevanjem zasebnosti v imenu občutka varnosti, kar je velik problem.
Za zdaj še ni jasno, kakšna bo končna podoba zakonskih varovalk, ki nažirajo našo zasebnost, saj se predlog zakonodaje po bruseljskih parketih valja že kar nekaj let. Več članic Evropske unije ga namreč zavrača kot (pre)nevarnega. Med vidnimi nasprotniki je tudi Slovenija, ki zakonodaji nasprotuje v družbi Nemčije, Avstrije, Nizozemske, Poljske, Finske, Estonije, Češke in Luksemburga.
Avstralija bi rada naše kreditne kartice
In da bi bil kaos popoln, se iz Avstralije oglašata še Visa in Mastercard, ki odpirata novo fronto cenzure, omejevanja svobode govora v imenu reševanja otrok. Avstralija bo decembra letos prepovedala uporabo družabnega spleta za mlajše od 16 let, vplivni »rešimo otroke« avstralski lobi Collective Shout pa naj bi s pritiskom na Mastercard in Viso že danes dosegel pomembno zmago za »varuhe otrok«.
Lobi naj bi namreč od obeh plačilnih omrežij zahteval prekinitev procesiranja plačil spletne tržnice za posamezne računalniške igre, ki poveličujejo spolno nasilje oziroma kršijo »standarde« plačilnih omrežji. Spletni tržnici Steam in Itch.io sta v odgovor začeli odstranjevati vse igre, ki bi lahko užalile plačilna omrežja, kar je negativno odmevalo v javnosti, saj so bili med odstranjenimi naslovi tudi taki, ki niso poveličevali spolnega nasilja, so pa naslavljali temo spolnosti.
Primer je dober prikaz občutljivosti vsebin svetovnega spleta in različnih sistemov, ki vplivajo nanje. Hkrati je na široko odprl problematiko arbitrarnega določanja »spornosti« vsebin, ki »motijo« posamezne interesne skupine.
Kaj bomo z otroki?
Aktualni predlogi niso ne prvi ne zadnji poskusi reševanja otrok v informacijski družbi. Generativna umetna inteligenca, veliko podatkovje, trgovanje z osebnimi podatki ter vedno večji del življenja, ki se odvija na spletu, postavljajo dodatne izzive pri temu procesu. Hkrati je treba podčrtati druge družbene spremembe, ki vplivajo na psihosociološki razvoj otrok in kjer spletne tehnologije in storitve odigrajo vlogo kompenzacijskega sredstva ter tako pri otrocih vzpostavljajo nezdrave vzorce vedenja.
Politični predstavniki v sodelovanju z industrijo izredno radi zaigrajo na karto »reševanja otrok« takrat, ko je treba posladkati grenke predloge družbe nadzora, saj vedo, da bo opozicija takoj označena za zagovornico pedofilije. Industrija rada pristavi svoj lonček, saj ve, da bo politika rada kupila instant rešitve družbe nadzora, ki vključujejo nadziranje zasebnih komunikacij, in hkrati industriji prepustila celotno izvedbo.
Reševanje otrok bi morali tako iz politično všečnega, a praktično nekoristnega uvajanja enoznačnih rešitev v obliki nadzornih sistemov, uničevanja zasebnosti in spodjedanja poslovnih modelov velikih posrednikov vsebin premakniti na polje premisleka o gonilnih silah naše družbe in vlogi podatkovne ekonomije v njej. A je že zdaj jasno, da bo tudi na tem področju zmagala parcialna rešitev najmočnejšega lobija, ki bo odločevalcem prodal svojo vizijo sveta, v katerem živimo.
