Diski v računalnikih so vse večji in vse cenejši, vendar so diski »v internetu« oz. »v oblaku« še cenejši, največkrat kar zastonj. Uporabniki jih uporabljamo kot varnostno rešitev, za rezervne kopije in kot priročno razširitev domačega diskovnega prostora, ki je povrh vsega še povsod dosegljiv. »Oblak« ima svoje prednosti, pa tudi slabosti – za podatke, ki so v njem v resnici nikoli ne moremo biti povsem prepričani, ali so res samo še naši. Odpadniki, kot je Kim DotCom nas prepričujejo, da so podatki na njegovem servisu Mega avtomatsko šifrirani, drugi, največji ponudniki (Google, Microsoft, Amazon, Apple) se tudi s prepričevanjem ne trudijo več. Preprosto priznavajo, da podatki na njihovih diskih ležijo v nešifrirani obliki, ali pa vsaj v taki obliki, da jih lahko po potrebi takoj odšifrirajo (zadnje tako priznanje je prišlo s strani Microsofta za njihov poštni sistem Outlook.com). Odšifrirajo jih seveda le za potrebe oblasti, v skladu z zakonom. Ameriških oblasti, ki, kot nakazuje zadnja afera z obveščevalcem Snowdenom, vohljajo kar tako, preventivno in (skorajda) vsepovprek.