4K je (skoraj) tu

Zdi se, da ni dolgo kar smo se pogovarjali o videu visoke ločljivosti in ga primerjali  s težavo jajce/kokoš. Na prodaj je bilo nekaj televizorjev ločljivosti FullHD (1080p, oz. 1920 × 1080 pik), na voljo pa je bilo zelo malo vsebin, ki bi jih predvajali na njih.

Zdi se, da se bo zgodba ponovila s še višjo ločljivostjo UHD (3840 × 2160 pik) oz. »4K«, kot se največkrat poimenuje. Beremo o vedno več televizorjih s tako ločljivostjo in tudi v Monitorju smo jih že preizkušali. Video materiala, ki bi ga na takih televizorjih lahko gledali (brez »povečevanja ločljivosti«), pa ni. Celo na piratskih straneh jih v času preizkusa nismo našli, vsaj ne takih, ki bi se jih dalo na televizorjih predvajati iz USB ključka. V resnici pomagajo le novi mobilni telefoni (Samsung Galaxy Note 3 in novi S5), ki znajo video zajemati tudi v ločljivosti 4K.

Vendar se stanje izboljšuje, saj je ameriški Netflix v svoj servis pretočnega videa pravkar vnesel tudi prenos v ločljivosti 4K. Vsebina je zaenkrat še zelo omejena, v resnici bodo uporabniki verjetno najbolj veseli druge sezone serije House of cards. Omejena je tudi publika, saj bodo vsebino lahko gledali le uporabniki z dovolj novimi televizorji, ki že vsebujejo dekodirnik za kodek H.265/HEVC. Večina lanskih televizorjev tega kodeka ne podpira. Netflix pravi, da je za ogled videa ločljivosti 4K potrebna internetna povezava hitrosti najmanj 15,6 Mb/s.

Ali je video vsebina ločljivosti 4K tudi v resnici toliko lepša/boljša od tiste v ločljivosti 1080p, je v resnici še vprašanje. Za odgovor »da« mora biti televizor dovolj velik (50 in več palcev), gledati pa ga moramo dovolj od blizu. Stanje je seveda popolnoma drugačno pri predvajanju na platnu (beri, v kinodvorani), kjer se projektorji 4K uporabljajo že dalj časa.