Pro et contra – Wi-Fi ali mesh Wi-Fi?

Ponudniki interneta imajo v svoji ponudbi pogosto tudi mesh Wi-Fi, nekakšen »boljši« Wi-Fi. Je res boljši oziroma v čem je sploh boljši?

Mesha skorajda ne opazimo, deluje

Boris Šavc

Mrežni Wi-Fi oziroma tehnologija mesh je eden redkih primerov v svetu potrošniške elektronike, kjer se kompleksna inženirska rešitev skoraj neopazno zlije z vsakodnevno uporabniško izkušnjo. Čeprav se na prvi pogled zdi kot še ena stopnja v razvoju brezžičnih omrežij, v resnici pomeni popolno spremembo v načinu, kako razumemo in uporabljamo digitalno povezljivost v lastnem domu. Dolga leta smo bili ujetniki enega samega usmerjevalnika, ki je nemočno poskušal prebiti armiranobetonske stene in doseči oddaljene kotičke stanovanja, zdaj pa nam mrežna tehnologija končno prinaša svobodo, ki si je v dobi vsesplošne digitalizacije ne le želimo, temveč tudi nujno potrebujemo.

Glavni čar sistema Mesh ni v surovi moči posamezne naprave, temveč v njihovi medsebojni inteligenci in sodelovanju. Tradicionalni ojačevalci signala, ki smo jih poznali v preteklosti, so delovali kot okorni posredniki, ki so pogosto povzročili več težav, kot so jih rešili. Vsak tak podaljšek je ustvaril svoje lastno omrežno ime, kar je pomenilo, da je moral uporabnik ročno preklapljati med točkami, ko se je premikal po hiši, hkrati pa se je pasovna širina ob vsakem skoku prepolovila. Mesh pa deluje kot enoten, dihajoč organizem. Celotna hiša je prekrita z enim samim imenom omrežja, naprave pa si odjemalca neopazno predajajo od ene dostopne točke do druge. Proces poteka tako gladko, da sredi videoklica sploh ne opazimo, ko prečkamo prag dnevne sobe in stopimo v zgornje nadstropje.

Prav ta brezšivnost je ključna za sodoben življenjski slog. Danes nismo več omejeni na statično sedenje pred računalnikom v bližini modema. Naše delo, zabava in socialni stiki potekajo povsod, od kuhinjskega pulta do terase. Tehnologija Mesh omogoča to mobilnost brez frustracij, ki so jih nekoč povzročali zamrznjena slika ali nenadne prekinitve povezave. Namesto da bi se ukvarjali s tehničnimi omejitvami prostora, se prostor prilagodi nam. Nastavitev in upravljanje sta enostavna. Prek intuitivnih mobilnih aplikacij imamo popoln nadzor nad tem, kdo in kdaj uporablja naše omrežje. To ne pomeni le lažjega nastavljanja starševskega nadzora ali ustvarjanja omrežij za goste, temveč tudi samodejno posodabljanje programske opreme. V svetu, kjer so kibernetske grožnje vedno pogostejše, je ključno, da so naše vstopne točke v internet vedno opremljene z najnovejšimi varnostnimi popravki, ne da bi morali ročno preverjati spletne strani proizvajalcev.

Na koncu ne smemo spregledati estetskega vidika. Stari usmerjevalniki so bili pogosto grde škatle z množico anten, ki smo jih poskušali skriti v omare, s čimer smo dodatno poslabšali signal. Mesh enote so oblikovane diskretno, minimalistično in pogosto spominjajo na sodobne okrasne predmete ali pametne zvočnike. Ker so prijetne na pogled, si jih upamo postaviti na vidnejša mesta, kar je s tehničnega vidika idealno za širjenje signala.

Mesh ni revolucija, ampak bolj embalaža

Matej Šmid

O Mesh Wi-Fi se danes pogosto govori, kot da je izumil nekaj, česar prej ni bilo. Pa ni. Enotno ime omrežja, torej SSID, je osnova Wi-Fi standardov že dolgo. Tudi roaming, brezšivno prehajanje med več dostopnimi točkami, ni nobena nova čarovnija, ampak del vsakega običajno postavljenega brezžičnega omrežja. Če doma postavimo več dostopnih točk z enakim imenom in geslom, bo uporabniška izkušnja v praksi zelo podobna tisti, ki jo nudi Mesh.

Še več: če imamo več Wi-Fi usmerjevalnikov ali dostopnih točk, ki so med seboj povezani z ethernet kablom, je to funkcionalno enako ali pa pogosto celo bolje od Mesha. Zakaj? Ker Mesh vozlišča med seboj pogosto komunicirajo brezžično in za to porabijo del pasovne širine. Če pa je vsaka točka na svoji ethernet povezavi, brezžični del ostane namenjen uporabnikom, ne pa komunikaciji med napravami. To je tehnično čistejša in pogosto zmogljivejša rešitev.

Potem je tu še fizika, ki je marketing ne mara. »Resen« usmerjevalnik z več antenami, močnejšim radijskim delom in več procesorske moči bo steno pogosto »prebil« bolje kot lična, majhna Mesh škatla, ki na polici sicer deluje bolj prijazno. Mesh zmaga v videzu in enostavnosti, ne nujno pri surovi zmogljivosti.

Prava prednost Mesha je drugje, in sicer v upravljanju. To je tudi njegova edina res velika prednost. Vse nastavljamo v eni aplikaciji, vse točke so del istega sistema, manj je ročnega usklajevanja in manj možnosti, da uporabnik kaj pokvari ali »podre«. Pri klasični postavitvi z več ločenimi usmerjevalniki je treba paziti na nastavitve vsakega posebej, na kanale, načine delovanja in druge podrobnosti. To je zoprno in za marsikoga dovolj, da raje plača za udobje.

Težava je, da uporabniki Mesh Wi-Fi pogosto kupijo kar pri operaterju, ker se sliši moderno in je na prvi pogled poceni. Seveda je poceni le zato, ker je strošek razdeljen na mesece. Nekaj evrov sem, nekaj evrov tja – in kmalu smo pri znesku, za katerega bi lahko kupili lastno, boljšo opremo.

Mesh seveda ni nateg, je pa pogosto predvsem dobro zapakirana naročnina za nekaj, kar je tehnično mogoče rešiti tudi drugače – in marsikdaj bolje. Oziroma za nekaj, česar marsikdo sploh ne potrebuje.